Jedro

O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 26. 9. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka navedla, da je tožnik 11. 9. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, zato ga je namestila v azilni dom v Ljubljani. Po odvzemu prstnih odtisov je ugotovila, da ga je kot prosilca v Centralni sistem EURODAC 13. 9. 2019 in 11. 10. 2022 že vnesla Helenska republika, 28. 5. 2023 pa Republika Hrvaška. Pristojnim grškim in hrvaškim organom je 15. 9. 2025 v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika kot prosilca. Dne 26. 9. 2025 je prejela odgovor, da Hrvaška na podlagi točke (d) člena 18(1) te uredbe sprejema odgovornost za obravnavano njegove prošnje.

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim v prisotnosti tolmačev za arabski in somalski jezik 17. 11. 2025 opravila osebni razgovor. Iz povzetka njegovih izjav na tem razgovoru izhaja, da se na Hrvaško ne želi vrniti, zaradi rasizma. Zaradi "slabega vedenja" je začel piti alkohol, imel je psihične težave, varnostniki so ga tepli, nihče mu ni želel pomagati. Niso razumeli, da se pijan človek vede drugače kot trezen, takrat ko je bil pijan, so ga tudi zaprli. V hrvaškem azilnem domu je preživel več kot dve leti. Tamkajšnje higienske razmere so bile slabe, v sobah so bili po stenah črni insekti, sobe je večkrat zamenjal, v zadnji sobi insektov ni bilo, oziroma jih je bilo malo. Ni mu znano, zakaj se je tolikokrat selil iz sobe v sobo, pristojnim osebam za insekte v azilnem domu ni povedal, sam je stene poskušal očistiti z vročo vodo. V azilnem domu je prejel tri obroke dnevno, hrana in voda nista bili dobri, ljudje so vodo kupovali v trgovini, on za to ni imel denarja. Na Hrvaškem za premestitev v drug azilni dom ni zaprosil. Zaradi njegovih psihičnih težav ga je v azilnem domu pregledala zdravnica, ki mu drugih zdravil, razen tablet za nespečnost, ni predpisala, mu je pa svetovala naj preneha kaditi in piti alkohol. V Sloveniji tožnik zdravniške pomoči ni potreboval. Hrvaški organi so mu dvakrat zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito, negativno odločitev je po pooblaščenem odvetniku neuspešno izpodbijal na hrvaškem sodišču. Ko je na Hrvaškem tretjič zaprosil za mednarodno zaščito, so mu dejali, da mora državo zapustiti, tam je poskusil pridobiti tudi dovoljenje za delo, a ni bil uspešen. Dejal je, da se raje vrne v Somalijo kot na Hrvaško. Obsežni osebni razgovor s tožnikom je toženka povzela na 2. in 3. strani izpodbijanega sklepa.

4.Poudarila je, da si prosilec sam ne more izbrati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo. Glede na določbe Uredbe Dublin III mora prošnjo obravnavati le tista država članica, ki je za to pristojna glede na merila iz poglavja III te uredbe. V obravnavanem primeru je to Hrvaška.

5.Menila je, da okoliščina, da je Hrvaška (večkrat) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti, saj je imel tožnik v teh postopkih na voljo pravno varstvo in pravno svetovanje. Nasprotno, ta okoliščina kaže na to, da imajo prosilci v Republiki Hrvaški omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Tudi če bi tožnik na Hrvaškem izgubil status prosilca, ga kot tujca v postopku odstranitve iz države, varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Takšno stališče izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami, zaradi katerega je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Ženevske konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

6.Bistveno je odgovoriti na vprašanje, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s tem je toženka ugotovila, da se je tožnik v azilnem domu Porin nahajal več kot dve leti, tam je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Oprla se je na sodbo I Up 111/2023 s 7. 6. 2023, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

7.V nadaljevanju obrazložitve se je toženka opredelila do vseh tožnikovih izjav na osebnem razgovoru o bivanjskih razmerah v azilnem domu (glede zatrjevane prisotnosti insektov v sobah, prehrane in vode, ravnanja varnostnikov) in natančno obrazložila, zakaj jih je štela za presplošne in nedokazane.

8.Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik 25. 11. 2025 predložil dokazne listine, večinoma gre za fotokopijo dokumentacije iz postopka mednarodne zaščite na Hrvaškem ter za nekaj zdravniških izvidov. Po oceni toženke ta dokumentacija ni relevantna, saj kot že zapisano, zavrnilne odločitve hrvaških organov same po sebi ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti na področju mednarodne zaščite. Predložena dokazila kvečjemu pričajo o tem, da sta bila tam tožniku omogočena dostop do postopka mednarodne zaščite, nastanitev v azilnem domu in zdravstvena oskrba.

9.Po presoji vseh tožnikovih izjav toženka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo po predaji kot prosilec na Hrvaškem deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Upoštevala je tudi, da je Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sklenila je, da ga bo predala tej državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

Tožba

Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Uvodoma kratko povzame vsebino izpodbijanega sklepa. Dalje navaja, da toženka svojo odločitev opira na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 s 7. 6. 2023, ter opozarja, da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s tem, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, najti tudi drugačna stališča. Ta se ujemajo "z omenjeno sodbo Ustavnega sodišča", sodno odločbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s 3. členom EKČP, in sodnima odločbama Vrhovnega sodišča I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) ter I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13). Do tega se je opredelilo tudi naslovno sodišče v zadevi I U 333/2023. Ocenilo je, da je toženka napačno uporabila člen 3(2)(2) Uredbe Dublin III. Ta pred(pogoj) je predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga, ne pa za uporabo Dublinske uredbe, kajti omenjeno določilo uredbe ni primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. 6. 2002. Poleg sodb naslovnega sodišča I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022, I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, in I U 333/2023-4, ki se nanašajo na uporabo Uredbe Dublin III v zvezi s Hrvaško, bi morala toženka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-613/16 z 28. 9. 2016 (odst. 14), V tej je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. "sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici".

Kot je naslovno sodišče zapisalo v zadevi I U 333/2023, je ta interpretacija posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica. Zato tožnik meni, da sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III. Posledično to pomeni, da toženka ni imela podlage, da je to zahtevala od njega oziroma da je odločitev oprla na argument, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

Tožnik je mnenja, da se sklepa sploh ne da preveriti, ker ni obrazložen, saj toženka ni ugotavljala, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi smelo vračati v Republiko Hrvaško. Zgolj na kratko in sistemsko je navedla, da po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilca ugotavlja, da njegove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo.

Tožnik sklene, da gre predvsem za to, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo iz določila drugega pod odstavka 3 (2) Uredbe Dublin III. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, oziroma podredno, da po odpravi izpodbijanega akta zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Odgovor na tožbo

Toženka se v bistvenem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je tožba neutemeljena, zato sodišču predlaga, da jo zavrne.

Dokazovanje

Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa dokazno listino tožnika, označeno kot prilogo A2. Vse te listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Ni zaslišalo tožnika. Pravilno vabljen na sodišče se vabilu na zaslišanje ni odzval, biti zaslišana pa je pravica in ne dolžnost stranke.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v njem argumentirano in pravilno pojasnila toženka (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je Hrvaška predhodno že obravnavala in zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito ter da je 26. 9. 2025 potrdila svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, ki jo je ta kasneje vložil v Sloveniji. To vzpostavlja položaj iz točke (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III2, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika in ga na podlagi zadnjega pododstavka drugega odstavka istega člena3 tudi obravnavati.

Bistveno v tej zadevi je vprašanje ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti ali so podane ovire, ki preprečujejo tožnikovo predajo omenjeni državi.

Uredba Dublin III v členu 3(2)(2) določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

1.Ne drži, da je toženka možnost nastanka nečloveškega in ponižujočega ravnanja s tožnikom zaradi predaje v Republiko Hrvaško preverjala zgolj v okviru t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Pri svoji odločitvi je upoštevala stališče Ustavnega sodišča iz odločbe Up-613/16 z 28. 9. 2016, da pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Iz povzetka obširnega osebnega razgovora v izpodbijanem aktu je razvidno, da je imel tožnik v upravnem postopku možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna, vendar takšnih okoliščin ni navedel. Prav tako ni podal kakšnih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Ob koncu razgovora je potrdil, da je razumel vsa postavljena vprašanja in pojasnila uradne osebe, ki je vodila razgovor, na zapisnik ni imel pripomb. Toženka se torej glede tega ni sklicevala na sistemske pomanjkljivosti, marveč je tudi samostojno presojala nevarnost nastanka nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s tožnikom v primeru predaje. Tožnik se z navedeno argumentacijo ni soočil in ni povedal, katera so tista dejstva oziroma okoliščine, ki dokazujejo nasprotno.

2.Neutemeljeno je tudi stališče tožnika o obveznosti toženke, da bi morala preveriti ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Povedano drugače, tožnik meni, da bi toženka morala pridobiti informacije glede stanja prosilcev za azil, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško v dublinskih postopkih. Vrhovno sodišče, ki se naslanja na prakso SEU, je v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 izreklo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik4. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

3.Tudi po oceni sodišča tožnik okoliščin takšne teže ni predstavil. Kot je ponovilo Sodišče EU v nedavni odločitvi v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024 5, morajo zatrjevane pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Vse to je toženka tudi pravilno navedla v izpodbijanem sklepu. Ugotovila je, da je imel tožnik na voljo ustrezno namestitev, hrano in zdravniško oskrbo, čemur tožnik v tožbi sploh ne ugovarja.

4.Tožnik se v tožbi sklicuje še na več odločitev različnih sodišč. Gre za povsem posplošene navedbe, brez vsakršne konkretne povezave z njegovim primerom. Sodišče se do teh argumentov zato ne more izreči oziroma jih preizkusiti v okviru predmetne zadeve, kar narekuje sklep o njihovi neutemeljenosti. Na splošni ravni lahko zgolj pojasni, da za enotno sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče, zadeva I U 1222/2022 pa ni bila preizkušena na Vrhovnem sodišču. Tožnik se ne more uspešno sklicevati niti na stališče iz sodbe tega sodišča I U 333/2023-22 s 17. 3. 2023. Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 to sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Pri svoji odločitvi je sprejelo stališče, da je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik v tamkajšnji zadevi v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je opisoval ravnanje policije v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. A kot povedano, tožnik vzporednic med navedenima zadevama in svojim položajem ne pojasni, enako tudi ne glede zadeve C-578/16 PPU (zadeva C. K. in drugi) z dne 16. 2. 2017, na katero se sklicuje.

5.V zadevi C. K. In drugi se je postavilo vprašanje zdravstvenega stanja prosilca, ki je lahko ovira za njegovo predajo državi članici EU (podana mora biti situacija, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov, nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje). Na zdravstveno stanje prosilca se nanaša tudi sodna odločba Vrhovnega sodišča I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017. Da bi pri tožniku obstajale tako resne oziroma hude zdravstvene težave, ki bi lahko predstavljale oviro za predajo, tožnik v tožbi ne trdi.

6.V zadevi I Up 193/2022 je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo prosilca zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo njegovo tožbo. Pojasnilo je, da je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna, in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je izpostavilo stališče SEU, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine; SEU je poudarilo, da lahko ti podatki izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tožnik nima navedb, da bi take odločbe obstajale.

7.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, niti okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

8.Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. ------------------------------- 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 3 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU. 4 Da gre za elemente, ki jih mora predložiti (najprej) tožnik je SEU navedlo tudi v združenih zadevah C‑185/24 in C‑189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024, tč. 39. obrazložitve. 5 Tč. 37 obrazložitve. Sodišče EU se je sklicevalo na sodbo z dne 19. marca 2019, Jawo, C-163/17, EU:C:2019:218, točke od 90 do 93, in sklep z dne 13. novembra 2019, Hamed in Omar, C-540/17 in C-541/17, EU:C:2019:964, točka 39.