Jedro

Pravilna je odločitev sodišča, da je tožena stranka pravilno postopala, ko je v okviru predhodnega formalnega preizkusa ugotavljala ali so podani pogoji za ponovno odločanje o zadevi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka na podlagi zahteve z dne 14. 3. 2018 ponovno odločala o ponovni odmeri pokojnine. Ponovna odmera, na podlagi dobe dosežene po Zakonu o popravi krivic ni mogoča, ker se dejansko stanje ni spremenilo, tožnik pa ni dokazal, da bi mu bila priznana dodatna doba, zato ne more doseči spremembe višine invalidske pokojnine. Sodišče je pravilno opozorilo, da niti Zakon o popravi krivic niti ZPIZ-2 oziroma prej veljavni zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne predstavljajo podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine s hipotetičnim upoštevanjem višje izobrazbe. Slednje je pravilno obrazloženo, ko je sodišče s pravilnim razlogovanjem opozorilo na elemente, od katerih je odvisna višina invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 26. 10. 2018 in sklep tožene stranke št. dokumenta ... št. ... z dne 5. 6. 2018 ter ponovno odmero invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil laično pritožbo. Vztraja, da je skladno z EKČP neresničen in nepošten zaključek, da je pravilno zavrženje predloga za ponovno odmero invalidske pokojnine. V letih 1973-1978 je bil bogat tehnolog z družino. V letih 1976/77 so mu sodili na Vojaškem sodišču, vendar ni bil politični zapornik. Na podlagi Zakona o popravi krivic so mu priznali 5 let delovne dobe, ko je bil v zaporu. Leta 1978 je izgubil zaposlitev, nato pa še zbolel. V prometni nezgodi je kot sopotnik utrpel hude poškodbe, vendar so mu celotno diagnostiko opravili šele po vrnitvi iz zapora leta 1979. Opisal je postopek zdravljenja in opozoril na ugotovitve lečečih specialistov. Šolal se je na prvi stopnji A. v B., kjer je opravil 9 izpitov. Če bi lahko obdržal službo, bi opravil še tri ali štiri izpite, ki so mu manjkali do končane 1. stopnje na A.. Ker mu je država priznala 5 let delovne dobe je to enako kot bi delal, zato bi moral imeti tudi denar, da bi si plačal šolnino še za 3 - 4 izpite. Končana prva stopnja bi mu prinesla višjo pokojnino. Opiše življenjske razmere od poškodbe dalje ter opozori, da so mu priznali le majhno invalidsko pokojnino 470,00 EUR, čeprav bi jo za mesto tehnologa moral imeti vsaj 1.000 - 1.500,00 EUR. Delo je opravljal tudi za časopisno podjetje C., Vrhovno sodišče RS pa je ugotovilo, da je od leta 1988 nezmožen za delo. Pri uveljavljanju odškodnin v sodnih postopkih ni bil uspešen. Krivic mu še niso popravili, zato bi mu morala država skladno z Ustavo in EKČP priznati višjo izobrazbo in posledično višjo pokojnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 26. 10. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper sklep št. dokumenta ... št. ... z dne 5. 6. 2018 o zavrženju tožnikove zahteve za ponovno odmero invalidske pokojnine, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo o pravici do invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno.

6. V predmetni zadevi je sporno ali je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo zavrženje tožnikove zahteve na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/90 s spremembami, v nadaljevanju ZUP).

7. Iz procesne dokumentacije, ki tvori podlago izpodbijane sodbe, je razvidno, da je tožeča stranka 14. 3. 2018 vložila zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine za višjo stopnjo izobrazbe na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Prvostopni organ je zahtevo zavrgel, ko je ugotovil, da je bil tožnik pravnomočno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano invalidsko pokojnino od 1. 12. 1982.1 Tožnik je zoper pravnomočno odločitev vložil predlog za obnovo postopka glede vzroka za nastanek invalidnosti, vendar je bil predlog zavržen in slednja odločitev potrjena tudi pred sodiščem.2 Na podlagi Zakona o popravi krivic je bila tožniku ponovno odmerjena pokojnina z odločbo št. ... z dne 4. 4. 2002 za čas od 8. 5. 1998 dalje.3 Tožnik je nato ponovno vložil predlog za obnovo postopka za upoštevanje plač za delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred nastopom zaporne kazni, vendar je bil predlog zavržen s sklepom št. ... z dne 20. 1. 2015, potrjen z odločbo št. ... z dne 5. 5. 2015.4

8. Ko organ prejme zahtevo stranke, jo preizkusi skladno s četrtim odstavkom 129. člena ZUP in s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek ni spremenilo. In ravno slednje je v predmetni zadevi izkazano. Tako o razvrstitvi tožeče stranke v I. kategorijo invalidnosti kot o pravici in odmeri invalidske pokojnine, je že bila izdana pravnomočna odločba tožene stranke, večkrat presojana s strani vseh treh stopenj sodišč.

9. Pravilna je odločitev sodišča, pojasnjena v 7. točki obrazložitve sodbe, da je tožena stranka pravilno postopala, ko je v okviru predhodnega formalnega preizkusa ugotavljala ali so podani pogoji za ponovno odločanje o zadevi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka na podlagi zahteve z dne 14. 3. 2018 ponovno odločala o ponovni odmeri pokojnine. Ponovna odmera, na podlagi dobe dosežene po Zakonu o popravi krivic ni mogoča, ker se dejansko stanje ni spremenilo, tožnik pa ni dokazal, da bi mu bila priznana dodatna doba, zato ne more doseči spremembe višine invalidske pokojnine. Sodišče je pravilno opozorilo, da niti Zakon o popravi krivic niti ZPIZ-2 oziroma prej veljavni zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne predstavljajo podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine s hipotetičnim upoštevanjem višje izobrazbe. Slednje je pravilno obrazloženo v 8. točki obrazložitve sodbe, ko je sodišče s pravilnim razlogovanjem opozorilo na elemente, od katerih je odvisna višina invalidske pokojnine.

10. Neutemeljena je tako tožnikova zahteva za ponovno odmero zaradi višje izobrazbe, ki bi jo tožnik hipotetično lahko pridobil, če ne bi bil po krivem v zaporu.5 Nenazadnje je bila 4. 4. 2002 tožniku, upoštevajoč Zakon o popravi krivic, ponovno odmerjena invalidska pokojnina, kjer so bila upoštevana vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe, s tem pa tudi vsa delovna doba, ki jo tožnik ni uspel spremeniti v številnih sodnih postopkih. Da je tožnik ves ta čas prejemal invalidsko pokojnino dokazuje, da tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje. Ker ostala pritožbena izvajanja,6 za rešitev zadeve niso pomembna, se sodišče o njih posebej ni opredeljevalo.

11. Pritožbo je bilo potrebno skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Odločbo št. ... z dne 2. 6. 1983 v zvezi s sklepom št. ... z dne 6. 6. 1984. 2 VIII Ips 65/2001 z dne 15. 1. 2002 v zvezi s Psp 36/2000 z dne 7. 9. 2000 in Ps 1285/96-20 z dne 14. 12. 1999. 3 V tem postopku je tožnik ponovno izpostavil vzrok nastanka invalidnosti, vendar je bila pritožba zavrnjena z odločbo št. ... z dne 1. 7. 2002 in potrjena v sodnem postopku (Psp 593/2006 z dne 10. 1. 2007 v zvezi s Ps 1149/2002 z dne 11. 5. 2006). 4 Tudi v tem sodnem sporu tožnik ni bil uspešen (Psp 117/2016 z dne 19. 5. 2016 v zvezi s III Ps 815/2015 z dne 14. 1. 2016). 5 Ni mogoča sprememba podatkov o mesečnih osnovah, na podlagi katerih je bila odmerjena invalidska pokojnina brez dokaza o spremembi, ki bi vplivala na odmero. Pa še do te spremembe bi moralo priti v zadnjih 10 letih, kot to določa 183. člen ZPIZ-2., tožnik pa je bil invalidsko upokojen že 8. 5. 1998 dalje. 6 Pavšalne kršitve Ustave in EKČP.