Jedro

Kaznivo dejanje izsiljevanja je dokončano, čeprav denar obtožencu še ni bil izročen, saj je ta, sicer z uporabo sile, oškodovanca pripravil do tega, da ga je hotel dobiti, ko je v ta namen telefoniral očetu in materi, k očetu pa hotel tudi sam s taksijem, katerega mu je najel obtoženi.

Izrek

Pritožbi obtoženega B. B. po zagovorniku se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka s p r e m e n i tako, da se obtoženi oprosti plačila vseh teh stroškov iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, sicer se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

: Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi B. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po III. in I. odstavku 218. člena KZ in obsojen na kazen dveh let zapora. V navedeno kazen mu je bil vštet čas,prebit v hišnem priporu od 5. 1. 2000 dalje (do 25. 9. 2000). Odločeno je bilo še, da mora, po določilu I. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati doslej znane stroške kazenskega postopka v znesku 85.392,00 SIT in povprečnino, odmerjeno v višini 45.000,00 SIT. Proti tej sodbi se je pritožil obtoženi B. B. po zagovorniku izrecno ali vsaj smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v členu 370 ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremeni, obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo in varnostni ukrep po členu 62 KZ. Pritožba je le delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti zatrjevanj pritožnika, ko ta izpodbija pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. To je tudi po njegovem prepričanju imelo v izpovedbah oškodovanca in prič R. P. in H. Z. dovolj osnove za zaključek, da je obtoženec A. Z. v resnici izsiljeval na način, kot je to trdila obtožba, zajeta v izrek izpodbijane sodbe. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec ves čas kazenskega postopka v svojih izpovedbah prepričljiv, te pa so v za razsojo zadeve pomembnih okoliščinah vseskozi enake. Pa ne le to, potrjene so z izpovedbami navedenih prič, katerim je verjeti tudi zato, ker dejstvo, da je bil oškodovanec ob izsiljevanju poškodovan, potrjuje tudi izvedenec sodnomedicinske stroke ter v spisu se nahajajoče fotografije. Pri tem je seveda najpomembnejše to, da je bil oškodovanec res poškodovan na način in s sredstvom, katerega zatrjuje sam, kar tudi, povsem jasno izhaja iz mnenja, navedenega izvedenca. Pri tem navedenega ne morejo omajati pritožbena zatrjevanja, da priča P. na glavni obravnavi ni znal pojasniti, kje natančno je poškodbe na oškodovancu zaznal. Dejstvo namreč je, da vseh niti ni mogel zaznati, tiste na glavi pa je, pri čemer zaradi poteka časa in prizadetosti priče, katera se izkazuje s tem, da je prav on zadevo prijavil policistom, ni pričakovati, da bi te lahko lociral tako, kot jih je ob pregledu oškodovanca zdravnik. Že zaradi povedanega je priči P. verjeti, verjeti pa ji navsezadnje tudi zato, ker je za izsiljevanja obtoženega B., tudi že pred inkriminiranimi dogodki vedela oškodovančeva mati, saj je, da se sin z obtožencem ne bi srečeval, že prej hodila po metadon ona in ga puščala pri svoji materi, kjer ga je Z. prejemal. Vedela pa je tudi za inkriminirani dogodek, saj jo je sin klical po telefonu in prosil za denar,pri čemer je razumljivo, da ji zaradi strahu vseh podrobnosti obravnavanega kaznivega dejanja takrat ni zaupal. Navedeni dokazi, pri čemer je bilo v postopku razčiščeno vprašanje višine zahtevanega zneska denarja saj je A. Z. povedal, da je bilo najprej govora o 500,00 DEM, ta znesek pa ob pretepanju s strni obtoženca tistega dne, povečan na 1.000,00 DEM v celoti zavračajo zagovor obtoženega pa tudi izpovedbe v pritožbi izpostavljenih prič M. R., G. K. in D. E.. Glede zagovora obtoženega se tudi sodišče druge stopnje pridružuje prepričanju sodišča prve stopnje, da ni iskren, ker je razvidno že iz v sodbi sodišča prve stopnje izpostavljenih prilagajanj tega teku kazenskega postopka. Za navedene priče pa je moč zanesljivo reči, da jim ni verjeti tudi zato, ker vse po vrsti zatrjuje, da poškodb na oškodovancu niso videle, te pa so bile tudi po zatrjevanju izvedenca sodnomedicinske stroke, vsaj tiste na glavi, vidne že takrat. Zato drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so te priče s svojimi izpovedbami skušale pomagati obtožencu, kar zaradi že navedenega glede zatrjevane pomoči oškodovancu, ni moč trditi za pričo P., čeprav je takrat stanoval skupaj z A. Z.. Storitev očitanega kaznivega dejanja je torej obtožencu v celoti dokazana, pri čemer je v zvezi z navedbami pritožbe reči, da prav iz ničesar ne izhaja, da je sodišče prve stopnje zagovor obtoženega štelo v njegovo škodo, nasprotno samo preverilo ga je, pri čemer mu zaradi trdnih nasprotnih dokazov ni moglo slediti. O vsem povedanem je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe podalo jasne razloge, temelječe na izvedenih dokazih in to brez pritožbeno zatrjevanih nasprotij, kar pomeni, da ob razsoji ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je po prepričanju sodišča druge stopnje, kljub drugačnemu mnenju pritožnika zaključilo, da ob razsoji ni prišlo do kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženega, ko ga je spoznalo za krivega storitve dokončanega kaznivega dejanja izsiljevanja po III. in I. odstavku 218. člena KZ in ne zgolj poskusa storitve tega kaznivega dejanja. Obtoženec je za dosego cilja, torej pridobitve protipravne premoženjske koristi uporabil silo, saj je oškodovanca pretepal in to z nevarnim orodjem - debelejšim večžilnim kablom, saj ga je z njim udarjal po glavi, kjer bi ta, tudi po mnenju izvedenca lahko zadobil hujše poškodbe, kot jih k sreči je.Za dosego svojega cilja je torej obtoženi storil vse, kar je bilo v njegovi moči, saj je uspel oškodovanca pripraviti, da je skušal dobiti denar s pomočjo telefonskih razgovorov z očetom in materjo, pa ne le tega, pripravil ga je celo do tega, da je oškodovanec hotel odditi iskati denar k očetu na V., za kar mu je uredil prevoz z taksijem. Da slednjega in seveda izročitve denarja, katerega bi A. Z. morda pri očetu res dobil, ni prišlo, ker so vse to na intervencijo P. preprečili policisti. Ta okoliščina pa po prepričanju sodišča druge stopnje na krivdo obtoženega ne more vplivati, saj je ta, kot rečeno, za dosego svojega cilja že storil vse, sama pridobitev protipravne premoženjske koristi pa po sprejeti sodni praksi na obstoj kaznivega dejanja nima vpliva. Kaznivo dejanje torej ni bilo zgolj poskušano, ampak dejansko izvršeno. V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obtožencu izreklo kazen zapora v povsem primerni višini. Ni namreč mogoče mimo dejstva,da obtoženi B. tokrat ni prvič pred sodiščem, predvsem pa ne tega, da je pri storitvi tega kaznivega dejanja ob grobostih pokazal tudi veliko mero vztrajnosti, tudi s tem, ko je oškodovancu grozil že pred obravnavanim dejanjem. Sodišče druge stopnje zato ne vidi razlogov za izrek drugačne kazenske sankcije obtoženemu, kot to predlaga pritožnik, tudi ne takšnih, zaradi katerih bi mu bilo potrebno izrečeno kazen znižati. Vse to velja ne glede na navedbe pritožnika v pritožbi, saj je za okoliščine, ki jih ta tam našteva, vedelo še sodišče prve stopnje in jih primerno ovrednotilo. Seveda niso podani tudi pogoji za izrek varnostnega ukrepa zdravljenja alkoholikov in narkomanov, kot ga predlaga pritožnik. Ni namreč dokazan že osnovni pogoj za njegov izrek - vzročna zveza med uživanjem mamil in storitvijo kaznivega dejanja na strani obtoženega. Prav pa ima pritožnik v delu,ko graja odločitev sodišča prve stopnje v njegovi odločbi o stroških kazenskega postopka. Res je namreč, da obtoženi nima stalnih sredstev za preživljanje in tudi ne pomembnejšega premoženja, bil pa je tudi v hišnem priporu, kar mu je onemogočilo morebitno zaposlitev, tudi občasno. Zato ga je sodišče druge stopnje plačila teh, tistih iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena ZKP oprostilo, saj bi zaradi njihove naložitve v plačilo obtoženi lahko zašel v nevarnost pri lastnem preživljanju. Ob ostalih pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe, ko ni bilo potrebno vanjo poseči tudi zaradi kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno odločiti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Ker je bila v zvezi s pritožbo obtoženega sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena v njegovo korist, ni dolžan plačati povprečnine (člen 98/II ZKP).