Up-628/04 - 8

23. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 618/2004 z dne 17. 6. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I D 140/2003 z dne 26. 11. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku s sklepom o dedovanju za zakonite dediče razglasilo štiri zapustnikove otroke. Pritožbo dedinje, v kateri je sodišču očitala, da ni obrazložilo, na kakšni podlagi je ostale tri štelo za zakonite dediče po zapustniku, je Višje sodišče zavrnilo. Pojasnilo je, da je pritožnico, ki je zapustnikova zakonska hči, sodišče že v zapuščinskih zadevah po zapustnikovih starših napotilo na pravdo za ugotovitev, da trije zapustnikovi nezakonski otroci niso njegovi zakoniti dediči. S tožbo ni uspela, ker je sodišče ugotovilo, da je bilo očetovstvo tožencev ugotovljeno in priznano v skladu s pravnimi pravili, veljavnimi v času priznanja oziroma ugotovitve očetovstva. Višje sodišče je zato menilo, da je v obravnavani zapuščinski zadevi sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v pravdni spis št. I P 72/97 utemeljeno štelo, da to dejstvo med dediči ni več sporno.

2.Ustavno pritožbo po pooblaščencu vlaga zapustnikova zakonska hči. Nasprotuje odločitvi sodišča, da je za zakonite dediče štelo tudi tri zapustnikove nezakonske otroke, ki v uradni evidenci, tj. matični knjigi, niso vpisani kot zapustnikovi otroci. Trdi, da sorodstvenega razmerja jasno in nedvoumno ne izkazuje prav nobena listina, tudi ne "neke predvojne listine še iz časa Kraljevine SHS", ki že po presoji matičnega urada niso zadostovale za vpis očetovstva v matično knjigo. Matične knjige pa naj bi imele svojo težo in veljavo, kar bi sodišče moralo upoštevati. Ker očetovstvo njenih domnevnih polsester in polbrata ni vpisano v matični knjigi, meni, da je v primerjavi z njimi v neenakopravnem položaju, saj sama v drugih situacijah z izpiskom iz javnih evidenc sorodstvenega razmerja v primerjavi z njimi ne bi mogla dokazovati. Prav tako naj obstoja sorodstvenega razmerja ne bi potrjevala zavrnitev negativnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Zatrjuje kršitve 2., 14., 22. in 33. člena Ustave. Pritožnica sama k ustavni pritožbi dodaja še pojasnila o spremembah družinske zakonodaje glede dedne pravice nezakonskih otrok in veljavnostjo priznanja očetovstva od Kraljevine SHS dalje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnica zato ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj ta člen neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje odločitvi sodišč, da so za zapustnikove zakonite dediče štela tudi njeni domnevni polsestri in polbrata, čeprav v matičnih knjigah niso vpisani kot zapustnikovi otroci. Takšna odločitev v zapuščinskem postopku zanjo posledično pomeni, da namesto celotne zapuščine deduje le ¼, zato meni, da izpodbijana odločitev posega v njeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Vendar je Ustavno sodišče že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja. Za kršitev te pravice bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo, česar pa sodišču v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. Svojo odločitev, da so poleg pritožnice zakoniti dediči po zapustniku tudi njegovi trije nezakonski otroci, je sodišče oprlo na pravnomočno zavrnilno sodbo, izdano v pravdnem postopku, v katerem je pritožnica od sodišča zahtevala ugotovitev, da trije zapustnikovi nezakonski otroci niso zakoniti zapustnikovi dediči. Zapustnikovi otroci pa pokojnikovo zapuščino dedujejo po enakih delih (11. člen Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. in Uradni list RS, št. 67/01 – ZD). Očitek, da bi sodišče pri odločitvi o tem, kdo so dediči, moralo upoštevati podatke iz matičnih knjig, pa po vsebini pomeni zatrjevanje napačne uporabe materialnega prava, ki sama po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem.

5.Z očitkom, da obstoja sorodstvenega razmerja ne potrjuje zavrnitev negativnega ugotovitvenega zahtevka, s katerim je pritožnica od sodišča zahtevala ugotovitev, da nezakonski zapustnikovi otroci niso njegovi zakoniti dediči, pa pritožnica sodišču po vsebini očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar ta očitek ni utemeljen. Sodišče je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da nezakonski otroci niso zapustnikovi zakoniti dediči, zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bilo očetovstvo tožencev ugotovljeno in priznano v skladu s pravnimi pravili, ki so veljala v času priznanja oziroma ugotovitve očetovstva. Res je, da postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa dejanske in pravne ugotovitve, na katerih temelji. Vendar je zahtevi iz 22. člena Ustave, iz katerega izhaja tudi pravica stranke, da se v postopku, v katerem se odloča o njenih pravicah, izjavi o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev, zadoščeno tudi v primeru, ko je stranka v drugem postopku imela možnost izjaviti se o nekem, za odločitev pomembnem vprašanju. Možnost izjaviti se o dejstvih, pomembnih za odločitev o tem, ali zapustnikovi nezakonski otroci so njegovi zakoniti dediči ali ne, pa je pritožnica kot tožeča stranka v pravdnem postopku, na katerega se sklicuje sodišče v obravnavani zapuščinski zadevi, imela. Zato dejstvo, da je sodišče svojo odločitev oprlo na odločitev v drugem pravdnem postopku, z izidom katerega se pritožnica ne strinja, ne pa na podatke v matični knjigi, ne pomeni kršitve 22. člena Ustave.

6.Ustavne pritožbe pritožnica tudi ne more utemeljiti z očitkom, da je v neenakopravnem položaju v primerjavi z ostalimi dediči, saj sama v primerjavi z njimi ne bo mogla dokazovati sorodstvenega razmerja z izpiskom iz matičnih knjig. V obravnavani zadevi namreč odločitev zapuščinskega sodišča, ki je sorodstveno razmerje priznalo, ne temelji na podatkih iz matične knjige, pač pa na izidu pravnega postopka. Pa tudi sicer pritožnica s to navedbo izpostavlja vprašanja, ki bi se utegnila zastaviti v drugih postopkih, niso pa predmet te ustavne pritožbe. Iz istega razloga se Ustavnemu sodišču tudi ni bilo treba opredeljevati do odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da nezakonski otroci niso zapustnikovi zakoniti dediči, in do zavrnitve vpisa nezakonskih otrok v matično knjigo.

7.Ker očitno ne gre za kršitev ustavnih pravic, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan