Jedro

O prepovedi vodenja oziroma dokončanja davčnega postopka iz pristojnosti upravnega organa ni mogoče odločiti v upravnem sporu. Enako velja tudi za vnaprejšnjo prepoved izdaje odločbe z določeno vsebino, saj gre za izvajanje pristojnosti upravnega organa, v katero sodišče na s tožbo zahtevani način ne more posegati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo kot nedovoljeno. V utemeljitev je navedlo, da v obravnavanem primeru, ko je v teku sporni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, ki še ni končan ter še ni izdana odločba, ni podlage za odločanje o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ugovori tožnika se presojajo pri odločanju o zakonitosti odmerne odločbe v rednem upravnem sporu (2. člen ZUS-1) in zato ni podlage za subsidiarno sodno varstvo tožnikovih ustavnih pravic na podlagi 4. člena ZUS-1. Tožnik pa s tožbo ne izpodbija akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ob tem je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka), saj je vsebinsko odločanje o začasni odredbi mogoče samo ob dopustnosti tožbe v upravnem sporu, ki pa v predmetni zadevi ni podana. Skladno s tem je odločilo tudi o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da tožba ni preuranjena, saj ne gre za tožbo zoper akt, temveč zoper dejanje upravnega organa - vodenje kazenskega postopka zoper tožnika, ki posega v pritožnikove temeljne pravice in svoboščine kot mu jih zagotavljata Ustava Republike Slovenije in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zoper to dejanje pa nima na voljo drugega pravnega sredstva kot sodno varstvo po 4. členu ZUS-1. Glede na navedeno pritožnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi (pravilno: razveljavi) in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 36. člen ZUS-1 s tem, ko je odločilo, da s tožbo zahtevani upravni spor ni dovoljen. Pritožnik nasprotuje postopku inšpekcijskega nadzora in s tožbo predlaga, da se toženi stranki prepove zoper njega voditi postopek zaradi odmere davka zaradi nenapovedanih dohodkov po 68. a členu ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2009 do 21. 12. 2013 in mu odmeriti davek na podlagi navedene zakonske določbe. Ob tem predlaga tudi izdajo temu ustrezne začasne odredbe do pravnomočne odločitve sodišča o njegovi tožbi. Vendar pa je očitno, da bo o pritožnikovem pravnem položaju (morebitni obveznosti plačila davka) odločeno šele z izdajo upravne odločbe pristojnega organa. Da pa v njegov pravni položaj posega sam tek postopka, pa pritožnik ni izkazal, saj je tudi razvidno, da želi s tožbo preprečiti zgolj nastanek posledic, ki bi lahko izvirale šele iz izdane upravne odločbe.

5. Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko ocenjuje, da je tudi v predmetni zadevi učinkovito sodno varstvo pritožniku lahko zagotovljeno v rednem upravnem sporu zoper dokončne upravne akte (2. člen ZUS-1). To sodno varstvo bo tako lahko pritožniku na voljo tudi v predmetni zadevi, če bo izdana upravna odločba, ki bo posegla v njegov pravni položaj z naložitvijo davčne obveznosti. O prepovedi vodenja oziroma dokončanja davčnega postopka iz pristojnosti upravnega organa, v katerem pa bi bila taka odločba morebiti izdana, zato ni mogoče odločiti v upravnem sporu. Enako velja tudi za vnaprejšnjo prepoved izdaje odločbe z določeno vsebino, saj gre za izvajanje pristojnosti upravnega organa, v katero sodišče na s tožbo zahtevani način ne more posegati.

6. Pritožnik v predmetnem sporu torej ni izkazal niti, da sploh obstaja nedopusten poseg v njegov pravno varovan položaj, s katerim so prizadete njegove ustavne pravice, niti da je tožba v upravnem sporu sicer vložena zoper posamični akt ali dejanje, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. To pa so procesne predpostavke za upravni spor, na katere mora paziti sodišče v upravnem sporu po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Ob tem pa Vrhovno sodišče dodaja, da v tožbi citiranih sklepov tožene stranke, s katerimi je v času postopka davčni organ odločal o začasnih ukrepih, ni mogoče vsebinsko presojati, saj so zoper njih zagotovljena druga pravna sredstva skladno z zakonom.

7. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o dopustnosti tožbe, sta pravilni tudi odločitvi glede zahteve pritožnika o izdaji začasne odredbe ter o stroških postopka v upravnem sporu.

8. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.