Jedro

Tožeči stranki sta kot edina etažna lastnika v predmetni stavbi, na podlagi Stanovanjskega zakona, solastnika skupnih prostorov, delov in naprav v tej hiši. Stanovanjski zakon je stopil v veljavo dne 19.10.1991 in tožeči stranki sta s tem dnem postali solastnici skupnih prostorov, delov in naprav in zato ne moreta uveljavljati vračanja istih skupnih prostorov, delov in naprav še po Zakonu o denacionalizaciji, ki je stopil v veljavo kasneje, to je dne 7.12.1991.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper 2. točko odločbe Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana Center št. ... z dne 23.8.1994, v zadevi denacionalizacije stanovanjsko poslovne stavbe V. 6 v Ljubljani.

Upravni organ prve stopnje je zavrnil zahtevo tožečih strank za vrnitev podržavljenega premoženja v navedeni stavbi, kar v naravi predstavlja podstrešje v peti etaži, podstrešne shrambe v četrti etaži, pralnico in sušilnico in pokrite lope v četrti etaži, stopnišče, vežo v kleti in vse druge kletne prostore, razen prostora, kjer je kotel za centralno kurjavo in ima svoj vhod iz kletnih prostorov, in ostalih skupnih delov in naprav ter dvorišče. Tožena stranka je potrdila pravilnost odločitve upravnega organa prve stopnje, ki je svojo odločitev oprl na 3. odstavek 12. člena Stanovanjskega zakona, ki določa, da so skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši v solastnini vseh etažnih lastnikov. Skupni prostori, deli in naprave večstanovanjske hiše so torej z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona postali solastnina etažnih lastnikov, to pa seveda pomeni, da že od sprejetja tega zakona niso več v družbeni lastnini. Tožena stranka je tudi pritrdila stališču upravnega organa prve stopnje, da soba na podstrehi sodi med skupne prostore večstanovanjske hiše, saj v Stanovanjskem zakonu status take sobe ni posebej opredeljen in jo je lahko obravnavati samo kot skupni prostor večstanovanjske hiše. Da soba ni bila funkcionalno povezana z nobenim stanovanjem pa izhaja že iz odločbe z dne 28.7.1960, iz katere je razvidno, da gre pri podstrešni sobi za samostojno gradbeno enoto, ki ni povezana s stanovanji.

Tožeči stranki v svoji tožbi navajata, da so bili z odločbo o nacionalizaciji stanovanjske hiše na V. 6 v Ljubljani odvzeti ne le obodni zidovi hiše, temveč tudi podstrešje, kletni prostori, shramba in podstrešna soba. Glede te podstrešne sobe je Ljudski odbor Ljubljana Center z odločbo z dne 28.7.1960 predlog razlaščencev za izločitev te postrešne sobe iz nacionalizacije zavrnil. Te posebne podstrešne sobe pa upravni organ tožeči stranki ne izroča, ker meni, da jo je možno obravnavati le kot skupni prostor večstanovanjske hiše. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje sta mnenja, da tožeči stranki nista upravičeni zahtevati vračila skupnih delov in naprav ter skupnih prostorov, ker so bili ti deli prepuščeni v uporabo hkrati z izvzetjem iz nacionalizacije. Tak zaključek tožene stranke pa je napačen, saj je bil iz nacionalizacije izvzet le del skupnih prostorov in bi zato moral biti preostanek vrnjen tožečima strankama. Nepravilen je tudi zaključek upravnega organa, da je dejansko šlo za razpolaganje s skupnimi prostori po pogodbah, sklenjenih med lastniki in kupci še pred nacionalizacijo. Predmet kupoprodajne pogodbe je bil le tisti del kletnega prostora, katerega vračilo ni predmet denacionalizacijskega postopka. Vsi ostali deli nepremičnine pa bi morali biti po zahtevi tožečih strank vrnjeni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V postopku denacionalizacije je upravni organ ugotovil, da je bilo predmetno premoženje nepremičnina na V. 6 v Ljubljani vpisana pri vl. št. 622 k.o. A, podržavljena z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri OBLO Ljubljana- Center z dne 16.12.1959, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Ob podržavljenju nepremičnine je bilo izločeno: enosobno stanovanje v kleti, trisobno stanovanje v tretjem nadstropju in petsobno stanovanje s kabinetom v prvem in drugem nadstropju, ki je v času podržavljenja predstavljalo dve stanovanjski enoti. V korist izločenih stanovanj je bila odrejena trajna pravica skupne uporabe pralnice, sušilnice, stopnišča in podstrešja. V družbeni lastnini je ostala stavba kot ogrodje s poslovnim prostorom v pritličju in zemljišče parc. št. 51/4. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je upravni organ prve stopnje, na podlagi sklenjene poravnave med vlagatelji ter zavezancem Skladom za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije, določil, da se vlagateljem vrne namesto podržavljenega dela nepremičnine, to je poslovnega prostora in temu prostoru pripadajočih skupnih delov in naprav in posamičnih prostorov ter ustreznega dela zemljišča parc. št. 51/4, odškodnina v višini 29.740 DEM v tolarski protivrednosti. Upravni organ prve stopnje pa je prav tako na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zavrnil zahtevek tožečih strank za vrnitev podstrešja v petem nadstropju, podstrešne shrambe v četrtem nadstropju, pralnice, sušilnice in pokrite lope v četrtem nadstropju, stopnišča, veže v kleti in vseh drugih kletnih prostorov, razen prostora, kjer je kotel za centralno kurjavo in ima svoj vhod, in ostalih skupnih delov in naprav ter dvorišča. Tožena stranka, ki je sledila tako ugotovljenemu dejanskemu stanju je zavrnila pritožbo tožečih strank zoper takšno odločitev.

Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 3. odstavka 12. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94), ki določa, da so skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče, v lastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastniški delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši. V 8. členu navedenega zakona pa je dana definicija skupnih prostorov večstanovanjske hiše, kamor spadajo med ostalim tudi temelji, nosilni zidovi, stopnišče, hodniki, podstrešja, pralnice, sušilnice in kleti. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da so z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona postali skupni prostori, deli in naprave in tudi funkcionalno zemljišče solastnina etažnih lastnikov. V konkretnem primeru sta tožeči stranki kot edina etažna lastnika v predmetni stavbi na podlagi Stanovanjskega zakona solastnika skupnih prostorov, delov in naprav v tej hiši. Stanovanjski zakon je stopil v veljavo dne 19.10.1991 in tožeči stranki sta s tem dnem postali solastnici skupnih prostorov, delov in naprav in zato ne moreta uveljavljati vračanja istih skupnih prostorov, delov in naprav še po Zakonu o denacionalizaciji, ki je stopil v veljavo kasneje, to je dne 7.12.1991. Podstrešna soba, ki ni bila izločena iz podržavljenja, deli usodo skupnih prostorov in je z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona postala solastnina etažnih lastnikov. Z odločbo o denacionalizaciji, v tistem delu, kjer je upravni organ prve stopnje ugodil zahtevi vlagateljev, pa se vrača le tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno razlaščencem z odločbo Komisije za nacionalizacijo OBLO Ljubljana- Center.

Razlaščencem, navedenim v 1. točki odločbe upravnega organa prve stopnje, pa je bilo lahko podržavljeno le tisto premoženje, ki so ga pridobili na podlagi kupne pogodbe, sklenjene med M.Z. in razlaščenci (deset tesarskih mojstrov) v juniju leta 1955. Ob tem je potrebno pripomniti, da upravni organ, ki odloča v postopku denacionalizacije, nima pooblastila, da spreminja, odpravlja ali razveljavlja odločbe o podržavljenju, prav tako pa tudi ne kupnih pogodb, ki so ustvarile nova lastninska razmerja.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).