Jedro

Prvostopno sodišče ne bi smelo upoštevati arbitražnega dogovora, ker se je spustilo v obravnavanje zadeve, tožeča stranka pa ni temu ugovarjala. Po določilu 473. člena ZPP lahko toženec uveljavi tak ugovor najkasneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavi preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.

Z izpolnitvijo bianko izročenega akceptnega naloga na znesek, ki po višini in po izvoru ni v povezan z pogodbenim razmerjem, za katero je bil izročen akceptni nalog, tožena stranka tega akceptnega naloga ne more uporabiti za zavarovanje dolga iz druge pogodbe in ga mora vrniti tožeči stranki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba-sklep v izreku pod točko I. in izrek o pravdnih stroških pod točko II. - razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba v izreku pod točko II. (razen glede pravdnih stroškov) potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je z tožbo zahtevala ugotovitev neveljavnosti akceptnega naloga št. B 5161911, ki glasi na znesek 3,614.922,50 sit in vrnitev le-tega tožeči stranki. Tožena stranka je z naprotno tožbo zahtevala plačilo zneska 3,614.922,50 sit spp. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo nasprotno tožbo, ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev cit. akceptnega naloga, zavrnilo pa zahtevek na ugotovitev neveljavnosti akceptnega naloga.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov izpodbijala sklep o zavrženju nasprotne tožbe in sodbo, s katero ji je naložena vrnitev akceptnega naloga. Pri tem je ponovila trditev, da je tožnik sicer res izročil akceptni nalog v zvezi s prvo pogodbo za uvoz žitaric, vendar ni zahteval vrnitve in zato pomeni izročeni akceptni nalog - zavrovanje plačila tudi po kasnejših pogodbah oz. dobavah.

Prvostopno sodišče ne bi smelo upoštevati arbitražnega dogovora, ker se je spustilo v obravnavanje zadeve, tožeča stranka pa ni temu ugovarjala.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo in sklep v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo nasprotno tožbo, pri tem pa je spregledalo, da je tožeča stranka v zvezi z nasprotno tožbo ugovarjala dogovorjeno pristojnost arbitraže šele v svojem pripravljalnem spisu, ki ga je vložila ob pričetku glavne obravnave dne 14.1.1994. Pred tem je bila dne 22.12.1992 vložena nasprotna tožba in dne 15.1.1993 opravljen pripravljalni narok. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku ni razvidno, da bi tožnica ugovarjala kot procesno oviro obstoj arbitražnega dogovora glede zahtevka iz nasprotne tožbe. Po določilu 473. člena ZPP lahko toženec uveljavi tak ugovor najkasneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavi preden se spusti v obravnavanje glavne stvari (iz nasprotne tožbe). Prav tako ne drži, da zahtevek iz tožbe in nasprotne tožbe nista v zvezi, saj v kolikor bi bila tožena stranka upravičena do poplačila z akceptnim nalogom, katerega vrnitev je pred tožbe, ne bi imela pravnega interesa za pridobitev izvršilnega naslov po nasprotni tožbi. Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep o zavržen nasprotne tožbe razveljaviti in bo moralo sodišče prve stopnje odloča tudi o zahtevku iz te tožbe.

Ob tej razveljavitvi je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi odločbo o dosedanjih pravdnih stroški in o stroških odločati glede na celoten uspeh strank v pravdi.

V preostalem delu, kjer se pritožba nanaša na izrek sodbe, s katero je toženki naložena vrnitev akceptnega naloga, pa pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je tožeča stranka izročila bianko akceptni nalog za zavarovanje plačila dobavljenega ječmena in koruze po ustno sklenjeni pogodbi - potrjeni s predračunom z dne 3.8.1992. Brez podlage v ponujenih in izvedenih dokazih ostane trditev tožene stranke, da je tožnica pristala na to, da naj izročeni akceptni nalog nalog služi kot zavarovanje po kasnejših pogodbah.

Ne drži sicer pravna utemeljitev prvostopne odločbe, da je bil izpolnjen razvezni pogoj za vnovčenje akceptnega naloga - namreč, da bi dolžnik plačal dobavljene žitarice - upnik pa bi moral zato akceptni nalog vrniti. Iz skladnih navedb pravdnih strank nedvomno izhaja, da je kupec-tožeča stranka še dolžan po računih št. 24/92 in 22/92 znesek 290.910,00 sit. Pač pa iz navedb tožene stranke izhaja, da je z vpisom zneska 3,614.922,50 sit hotela zavarovati svojo terjatev kasnejših pogodb - takšne pravice iz pogodbe, ki sta jo sklenila pravdni stranki ob pogodbi v juliju 1992, pa tožena stranka ni imela. Z izpolnitvijo bianko izročenega akceptnega naloga na znesek, ki po višini in po izvoru ni v povezan s opisanim pogodbenim razmerjem, pa tožena stranka tega akceptnega naloga ne more več uporabiti za zavarovanje dolga iz pogodbe v juliju 1992 in ga mora vrniti tožeči stranki.

Iz navedenih razlogov je pritožba tožene stranke v tem obsegu neutemeljena.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/III ZPP.