Jedro

V primeru podanega ugovora v pobot ugovarjane terjatve s strani tožene stranke mora imeti sodba tridelni izrek. V prvem delu sodišče ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke in njeno višino, v drugem delu, do katere višine obstoji nasprotna terjatev toženca, in v tretjem delu sodišče prve stopnje opravi kompenzacijo. V presežku mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti ali mu deloma ugoditi, odvisno od tega, v kakšni višini obe terjatvi konkurirata. Zapis obstoja ugotovitve tožnikove terjatve v primeru v pobot ugovarjane terjatve torej ne pomeni, da je sodišče odločilo mimo postavljenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.295,11 EUR (1. točka izreka), obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.527,37 EUR (2. točka izreka), terjatvi med seboj pobotalo do višine terjatve, ki jo ima tožeča stranka nasproti toženi stranki (3. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 2.695,11 EUR. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita kršitev 2. člena ZPP, saj je v 1. točki izreka odločilo izven meja postavljenega zahtevka. Ponovno je o zahtevku odločilo v 4. točki izreka, s tem pa je prišlo v nasprotje z izrekom pod točko 1 in gre za kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je kršilo tudi določilo 311. člena Obligacijskega zakonika. Terjatev tožeče stranke temelji na obligacijski zavezi tožene stranke iz pogodbe z dne 10.12.1999, s katero se je ta zavezala v roku 8 dni plačati znesek 605.660,00 SIT. Tožeča stranka torej terja od tožene stranke izpolnitev pogodbe. Tožena stranka pa tožeči ničesar ne dolguje. Zahtevek pod točko 2 je samostojni ugotovitveni zahtevek in bi ga bilo mogoče obravnavati zgolj in edino v okviru utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka in ki ima naravo dajatvenega zahtevka. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da je odpadel temelj za plačilo tožene stranke s ponovnim plačilom zneska 21.12.1999. Ni res, da bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena s ponovnim plačilom, saj tega plačila ni prejela,ker ga je banka s protipravnim ravnanjem vrnila toženi stranki. Tako pogodba, ki je veljavna, s strani tožene stranke ni bila izpolnjena. Sodišče je pogodbena določila razlagalo tudi v škodo tožeče stranke. Iz 2. točke pogodbe je razvidno, da naj bi šlo za dokončno plačilo odškodnine za škodo, tožeča stranka pa je v spis predložila cenitveno poročil gospoda L. S., ki je ocenil škodo na zemljišču tožeče stranke letno na 5.780,00 DEM. Tožeča stranka je odškodnino prejela le enkrat, s tem plačilom pa škoda ni bila v celoti poplačana. Cenitveno poročilo gospoda A. za ugotovitev dejanskega stanja ni uporabljivo, saj ta cenilec dejanske škode sploh ni ugotavljal. Sodišče pogodbe ne bi smelo razlagati v nasprotju s 1. odstavkom 82. člena OZ, pa tudi v nasprotju s 83. členom OZ. Tožeča stranka je utemeljeno pričakovala, da gre za znesek odškodnine, ki ga prejme skupaj z odškodnino, ki jo je prejela 24.3.1999. Obe izplačani odškodnini skupaj ne bi dosegli dejanske škode, ki bi po cenitvenem poročilu tožniku nastala, vendar bi se tožeča stranka s takim poplačilom strinjala. Ni razumljivo, ali sodišče šteje, da je odpadel temelj za plačilo zneska 605.550,00 SIT dne 24.3.1999 ali 21.12.1999. Prvo plačilo je pomenilo realizacijo prej ustnega dogovora, s kasnejšim dogovorom pa je bilo odločeno o dokončnem poplačilu odškodnine. Če bi bilo stališče sodišča v zvezi s sklicevanjem na pobot pravno utemeljeno, pa tožeča stranka zatrjuje, da ni obstoja vzajemne obligacije, ker le-te ni, glede obveze plačila bodoče prejetega zneska pa se tožeča stranka sklicuje na 191. člen OZ.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Po določilu 3. odstavka 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora imeti izrek sodbe v primeru podanega ugovora v pobot ugovarjane terjatve s strani tožene stranke tridelni izrek. V prvem delu sodišče ugotovi obstoj tožnikove terjatve in njeno višino, v drugem delu ugotovi, do katere višine obstoji nasprotna terjatev toženca, v tretjem delu pa opravi kompenzacijo. V presežku mora sodišče tožbeni zahtevek ali zavrniti ali mu delno ugoditi, odvisno od višine obeh konkurirajočih terjatev. Tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, zato z izrekom, v katerem je ugotovljen obstoj tožnikove terjatve, ni odločilo mimo postavljenega zahtevka, prav tako pa tudi ni zagrešilo kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, po kateri bi bilo nasprotje v izreku med 1. in 4. točko tožbenega zahtevka. Ne drži tudi, da bi tožena stranka postavila samostojni ugotovitveni zahtevek, temveč je izrecno navedla (3. točka pripravljalne vloge z dne 7.3.2008), da proti tožnikovi terjatvi podaja pobotni ugovor.

Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno uporabo določila 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Obe terjatvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta istovrstni (denarni), vzajemni in zapadli, torej ju je mogoče pobotati. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala obstoj terjatve do tožeče stranke. Nerazumljive so pritožbene trditve, da obstoji neskladje v spisu, ko sodišče zatrjuje, da je bila tožeča stranka neupravičeno obogatena s ponovnim plačilom dne 21.12.1999, saj je bil ta znesek kasneje neupravičeno odtegnjen z računa tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je bila tožeča stranka po sklenitvi pisne pogodbe za ponovno plačilo že plačanega zneska neupravičeno obogatena že s plačilom prvega zneska dne 14.3.1999. Pravna podlaga za to plačilo je namreč s sklenitvijo nove pogodbe, po kateri se je ta obveznost precizirala in bil dan nov rok za njeno plačilo, odpadla.

Navedbe pritožnika, da je sodišče pogodbena določila z dne 10.12.1999 razlagalo v škodo tožeče stranke, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je sledilo pogodbi in ocenilo, da je tožeča stranka pogodbene obveznosti dolžna izpolniti tako, kot se glasijo. Ni pa sledilo tožeči stranki, da bi ta iz naslova odškodnine za deponijo Tudruščica od tožene stranke bila upravičena prejeti višje izplačilo, kot je to razvidno iz pogodbe z dne 10.12.1999. Take trditvene podlage, ki bi izkazovala večjo obveznost sedanje tožene stranke do tožeče stranke (in ne morebiti do DARSA), tožeča stranka ni podala, izvedeni dokazi pa pomanjkljivih trditev ne morejo nadomestiti, kar velja tudi za cenitveno poročilo L. S..

Pritožbeno sklicevanje na razlago pogodbe v nasprotju s 83. členom OZ predstavlja pritožbeno novoto, poleg tega pa je tudi neodločilno, saj je sodišče obstoj terjatve tožeče stranke iz omenjene pogodbe ugotovilo. Prav tako pritožbeno novoto predstavljajo trditve, da je pravni temelj za plačilo dne 24.3.1999 predstavljala ustno sklenjena pogodba za plačilo odškodnine za koriščenje zemljišča, ki je bila takrat realizirana, pa tudi pritožbeno sklicevanje na 191. člen OZ, kar je sicer v nasprotju z prej zatrjevano podlago za marčevsko plačilo. Zato teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje v skladu z določilom 2. odstavka 137. člena ZPP ni upoštevalo.

Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je le-to pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.