Jedro

Delo pod nezavarovano steno izkopa je nevarno delo, dejavnost gradbenega podjetja, v okviru katere je njegov delavec opravljal to nevarno delo, pa je nevarna dejavnost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1,021.000,00 SIT in mu povrniti stroške postopka v višini 348.051,80 SIT. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo oziroma vzelo v presežku umik tožbe na znanje, tožečo stranko pa še oprostilo plačila sodnih taks. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka izpodbija ugodilni del, pri čemer uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje po drugem senatu. Navaja, da sodišče svoje zaključke o temelju tožbenega zahtevka opira na spoznanje, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo, pri tem pa se sklicuje na določbo 173. člena ZOR. ZOR dela s povečano nevarnostjo ne pozna, pozna le nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost. Na navedeni določbi torej ni mogoče temeljiti odgovornosti tožene stranke. Pri tem so tudi dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča v tej zvezi zmotne, nepravilno izvedeni izkop je opravil tožnik sam, razmočenost tal je naravni pojav, za katerega tožena stranka ne odgovarja in zaradi katerega ni mogla kršiti varstvenih ukrepov. Ni dokazano, da bi bili na steni izkopa deponirani ostanki materiala, kompresor na gradbišču ni imel nikakršne zveze z izkopom, delo rovokopača nad steno pa ni tudi v nikakršni povezavi z delom s povečano nevarnostjo. Poleg tega pa pritožba graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tudi krivdno odgovorna zaradi prej navedenih nepravilnosti. Vzrok škodnega dogodka je le skupek okoliščin, zaradi katerih je prišlo do nepričakovanega delovanja narave, kar pa nihče ni mogel niti pričakovati. Sicer pa bi se moralo sodišče prve stopnje odločiti, ali gre za objektivno, ali za krivdno odgovornost, obojna odgovornost ni mogoča. V nadaljevanju pa tožena stranka graja tudi izvedeniško mnenje A. J. V tej zvezi ugovarja tožena stranka tudi samemu vodenju postopka, saj je tožena stranka pravočasno opravičila svoj izostanek z zadnjega naroka, sodišče pa jo pred obravnavo ni obvestilo o tem, da obravnave ne bo preložilo. Tako pri zaslišanju izvedenca direktor tožene stranke ni bil navzoč. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka in sicer naj bi bila priznana odškodnina iz naslova nepremoženjske škode pretirana, priznanje odškodnine za tujo pomoč pa darilo sodišča tožencu. Tudi odločitev o stroških ni pravilna, saj je izvedenino plačala tožena stranka. Za ta znesek je sodišče vedelo in tako ni točna trditev prvostopnega sodišča, da tožena stranka tega stroška ni imela oziroma ga ni prijavila. Tožnik v svoji pritožbi izpodbija zavrnilni del, posebej ne navaja pritožbenega razloga, iz pritožbe pa izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu tako, da sodišče tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Navaja, da je sodišče prisodilo tožniku po vseh postavkah za nepremoženjsko škodo le miloščino, kar je v nasprotju z višinami odškodnin, kot jih sodišče prisoja v tovrstnih primerih. Glede izgube na zaslužku pa ni mogoče od tožnika zahtevati, da to izgubo dokaže, saj bi morala ustrezna dokazila v tej zvezi predložiti tožena stranka, ki pa jo sodišče k temu ni pozvalo. Pritožbi nista utemeljeni. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka sodišča druge stopnje v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v izvedenih dokazih, glede katerih je sodišče prve stopnje zavzelo ustrezno stališče in svoje dejanske ugotovitve jasno in prepričljivo v povezavi z dokazno oceno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na prvostopne razloge. Pritožbeno sodišče se pri tem tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, po kateri predstavlja delo pod nezavarovano steno izkopa nevarno delo, v povezavi s tem pa dejavnost tožene stranke, v okviru katere je tožnik to delo opravljal, nevarno dejavnost. Za škodo, ki nastane v zvezi s takšno nevarno dejavnostjo, pa se šteje, da izvira iz te dejavnosti, če se ne dokaže kakšen drug vzrok (173. člen ZOR). Kakšnega drugega vzroka pa tožena stranka ni uspela dokazati. V kolikor je tožnik sodeloval pri izkopu, je sodeloval pri izkopu kot delavec, ki je delal po navodilih. Dež je res naraven pojav, ki ga nihče ne more preprečiti, nedvomno pa je mogoče pričakovati in ustrezno reagirati na nevarnost, ki je posledica razmočenosti tal zaradi dežja. Trditve tožene stranke v pritožbi, da je nerazumljivo, kaj je sodišče prve stopnje menilo z deponiranimi ostanki materiala nad steno izkopa ter da uporaba strojev, ki vibrirajo in delo rovokopača nima nikakršne zveze z večjo nevarnostjo dela, ki ga je opravljal tožnik, so sprenevedanje, v zvezi s katerim je najti odgovor v razlogih izpodbijane sodbe. Pri tem se sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi utemeljeno opira na mnenje izvedenca iz varstva pri delu. To mnenje je tudi po presoji pritožbenega sodišča korektno in strokovno pravilno ter ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo. Pri tem v zvezi z grajo izvedeniškega mnenja ter ustnim zaslišanjem izvedenca na zadnji glavni obravnavi brez navzočnosti tožene stranke, ni najti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka, pa tudi njen direktor, sta bila na zadnjo glavno obravnavo v redu povabljena. Sama vložena prošnja za preložitev obravnave še ne predstavlja razlog za preložitev naroka, prav tako pa tudi ne opravičuje izostanka z naroka. Tožena stranka bi se morala prepričati, ali je bilo njeni prošnji za preložitev naroka ugodeno ali ne, v nasprotnem primeru pa bi morala pooblaščenka tožene stranke poskrbeti za substituta, prav tako pa je tudi pritrditi prvostopnemu sodišču, da ponovno zaslišanje direktorja tožene stranke, tudi v zvezi z dopolnilnim zaslišanjem izvedenca, ni bilo potrebno, saj direktor tožene stranke pri samem škodnem dogodku niti ni bil prisoten. Pritožba ima prav, da v primeru, da sodišče ugotovi, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, ni treba posebej utemeljevati še njene krivdne odgovornosti. Ne glede na navedeno pa se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem je poleg objektivne odgovornosti tožene stranke podana tudi njena krivdna odgovornost, ker ni poskrbela za ustrezne varnostne ukrepe, kot vse je to razvidno iz mnenja izvedenca iz varstva pri delu, kot tudi drugih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kot so navedene in ustrezno dokazno obrazložene v razlogih prvostopne sodbe. Opustitev ustreznih varnostnih ukrepov s strani tožene stranke je nedopustno ravnanje, v posledici tega ravnanja je zaradi rušenja stene izkopa prišlo do zasutja tožnika, ki je v tej zvezi utrpel škodo. Sama krivda tožene stranke v tej zvezi se domneva in so taki podani vsi elementi odškodninske odgovornosti ter je sodišče prve stopnje zahtevku po temelju v celoti utemeljeno ugodilo. V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo bo pritožbeno sodišče navedlo razloge v zvezi s pritožbo tožnika, zato v zvezi s pritožbo tožene stranke po višini le pojasnjuje, da je imelo sodišče prve stopnje za svojo ugotovitev, po kateri je tožnik potreboval tujo pomoč, oporo v izvedeniškem mnenju, do odškodnine iz naslova tuje pomoči pa je upravičen, tudi če so mu tujo pomoč nudili sorodniki in če mu tega niso posebej zaračunali. Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, ko toženi stranki ni priznala ustreznega dela stroškov postopka. Tožena stranka namreč svojih stroškov do konca glavne obravnave ni priglasila in zato ni upravičena do njihove povrnitve (tretji odstavek 164. člena ZPP/77). Res je, da je izvedenino plačala tudi tožena stranka in da ima sodišče v spisu podatek o plačilu, vendar pa kot rečeno, tudi stroškov v zvezi z vplačano izvedenino ni priglasila na način, kot je določen v 164. členu ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu, za kar je imelo sodišče prve stopnje podlago v ustreznem izvedeniškem mnenju in izpovedbi samega tožnika, prisodilo odškodnino v primernem znesku po vseh navedenih odškodninskih postavkah. Prisojena odškodnina ne predstavlja po eni strani "miloščine", kot to zatrjuje tožnik, pa tudi ne pretirane ali "iz trte izvite odškodnine", kot to zatrjuje pritožba tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča gre za pravično denarno zadoščenje za utrpelo škodo, odmerjeno v skladu z določbo člena 200 ZOR in upoštevajoč višine odškodnin, kot jih za tovrstno nepremoženjsko škodo prisoja sodna praksa. Pri tem pa je le treba pojasniti tožniku, da mora sodišče vsak primer obravnavati individualno in da primeri sodne prakse, na katere se sklicuje v pritožbi, ne predstavljajo primerljivih primerov, s katerimi bi bilo mogoče izkazovati neprimernost prisojenih zneskov odškodnine v konkretnem primeru. Glede na trditve tožene stranke v pritožbi je le še dodati, da ima dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, po kateri je tožnik pri večjih obremenitvah in težjem fizičnem delu le oviran in mora zato v zvezi s tem v takšno fizično delo vlagati večje napore kot pred nesrečo, podlago v izvedenih dokazih. Tožnik torej je prikrajšan, čeprav v manjši meri, pri življenjskih aktivnostih, to mu nedvomno tudi po presoji pritožbenega sodišča povzroča duševne bolečine, za katere je prisojeni znesek ustrezna odmena. Pritožbi pravdnih strank proti višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo torej nista utemeljeni in je v dejanskem in materialnopravnem pogledu sodišče prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode prisodilo tožniku primerno denarno odškodnino. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika, v kolikor izpodbija prvostopno zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka zaradi izgube na zaslužku. Tožnik te izgube ni dokazal, pritrditi pa je prvostopnemu stališču, da je na njemu dokazno breme. Opozoriti je še, da prvostopno sodišče je od tožene stranke pribavilo podatke o višini plače, ki jo je tožnik v času bolniškega staleža prejemal. Glede na vse spredaj navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, noben v pritožbah uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in je zato pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.