Jedro

Ker je tožnik neutemeljeno odklonil odrejeno službeno potovanje v tujino, je huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja (saj je bila možnost napotitve na službeno potovanje v tujino predvidena v pogodbi o zaposlitvi) in mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, s katerim je bil zavrnjen tisti del primarnega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožniku od bruto osnove 24.166,66 SIT (sedaj 100,85 EUR) obračuna regres za letni dopust za leto 2006 in mu po odvodu dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2006 do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper prvi odstavek izreka te sodbe (odločitev o sorazmernem delu regresa za letni dopust za leto 2006) se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, s katerim je ta zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala 16.3.2006 ter da se toženi stranki naloži, da mu za čas od 16.3.2006 do 13.7.2006 zagotovi vse pravice iz delovnega razmerja, mu za ta čas v delovno knjižico vpiše delovno dobo, ga prijavi v socialno zavarovanje in mu iz naslova nadomestila plač za obdobje od marca 2006 do julija 2006 obračuna v izreku navedene bruto zneske ter mu po odvodu prispevkov in davkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. V okviru primarnega zahtevka je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2006, obračunanega od zneska 145.000,00 SIT bruto, plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 4.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od 17.3.2006 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu iz naslova plače za čas od 17.3.2006 dalje do vrnitve na delo obračunati mesečne bruto plače v višini 750.000,00 SIT mesečno ter mu po odvodu davkov in prispevkov iz naslova plače izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za predhodni mesec. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 26/02, 2/04). Navaja, da tožnik z ničemer ni prekršil svojih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je to storila tožena stranka, saj je tožnika v nasprotju z določbo 211. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) napotila na delo v tujino. Iz potnih nalogov z dne 23.9.2005, 24.10.2005, 5.12.2005, 22.12.2005, 24.1.2006, 24.2.2006 in 2.3.2006 je razvidno, da je bil tožnik v času od konca septembra 2005 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi napoten na potovanje v tujino za celih 38 dni, 68 ur in 30 minut, ob tem, da je bil v tem obdobju tudi na očetovskem dopustu, 19 dni pa je bil z dela zadržan tudi zaradi bolezni. Tožnik je tako svoje delo na kontinuiran način opravljal pretežno v tujini in sicer na projektu v Baljevcu. Obveznost tožnika za opravljanje dela v Baljevcu ne izhaja niti iz zakona niti iz pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi je sicer zapisano, da je tožnik dolžan opraviti delo tudi na drugih območjih izven Republike Slovenije, ker ima skupina P. registrirano dejavnost, vendar tožena stranka ni dokazala, da bi imela v Srbiji registrirano kakršnokoli dejavnost. Upoštevajoč določbo 4. alinee 1. odst. 29. čl. ZDR in direktivo Sveta Evrope z dne 14.10.1991 (91/553 EEC OJ 18.10.1991, U L št. 288) mora biti v pogodbi o zaposlitvi obvezno določen kraj opravljanja dela, če pa ta ni točno naveden, velja domneva, da delavec opravlja svoje delo le na sedežu delodajalca. Upoštevajoč navedeno je bil tožnik v skladu z določbami 3. odst. III. tč. pogodbe o zaposlitvi svoje delo dolžan opravljati le na območju Republike Slovenije. Določbe 4. odst. III. tč. pogodbe o zaposlitvi pa ni mogoče upoštevati, saj je v direktnem nasprotju z citirano zakonsko določbo in direktivo ES, saj kraj opravljanja dela v njej ni točno določen. Takšna določba je tudi v nasprotju s 14. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97, 54/00, 45/02, 38/03), ki se v skladu s stališčem komisije za razlago še vedno uporablja, kadar je v pogodbi o zaposlitvi kraj opravljanja dela širše določen. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do te trditve tožnika, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Predsednica uprave tožene stranke je tožniku pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi izrecno zagotovila, da je zanj predvideno delo v Mariboru, o čemer bi lahko izpovedala priča A.P.. Ta priča bi lahko potrdila tudi tožnikove navedbe, da je tožnik v tujini vedno delal na istem projektu, to je na vzpostavitvi proizvodnje v Baljevcu in da je pravočasno obvestil predstavnika delodajalca o tem, da ne namerava več odpotovati v tujino. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj ni izvedlo tega dokaza, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik ni bil dolžan opravljati dela izven območja Republike Slovenije, v kolikor pa ga je tožena stranka želela napotiti na začasno delo v tujino, bi z njim morala skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri bi bil točno določen kraj opravljanja dela, opis dela ter ustrezno višja plača. Glede na to, da ima tožnik otroka, ki še ni dopolnil 7 let starosti, pa bi lahko celo v primeru, da bi bilo začasno delo v tujini v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeno, takšno delo odklonil na podlagi 2. alinee 2. odst. 211. čl. ZDR. V nasprotnem primeru bi lahko delodajalec zgolj z izdajanjem potnih nalogov neomejeno prerazporejal delavca iz kraja v kraj, ne glede na zakonske določbe, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Delo zaradi katerega je bil tožnik napoten v tujino tudi ni ustrezalo opisu delovnega mesta, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi in dogovorjeno ob njeni sklenitvi. Delovno mesto direktorja projektov vključuje skrb za razvoj tehnologije dela, znižanje stroškov proizvodnje, ustvarjanje in vodenje timov v posameznih projektih, sodelovanje v razvoju projekta, nikakor pa ne vključuje operativnih nalog v fazi proizvodnje in uvajanja delavcev v delo, zaradi česar je bil tožnik napoten na delo v tujino. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Odklonitev službenega potovanja ne more predstavljati takšne kršitve, zaradi katerega delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V tem primeru bi bilo potrebno izpeljati postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer bi moral biti tožnik predhodno pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Tožena stranka bi pogodbo o zaposlitvi lahko odpovedala šele v primeru ponovne kršitve. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika o tem, da je določba četrtega odstavka 3. točke pogodbe o zaposlitvi v nasprotju s 17. členom SKPgd. Vendar pa gre pri vprašanju skladnosti pogodbe o zaposlitvi z določbami SKPgd za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za ugotavljanje odločilnih dejstev. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Sicer pa se tožnik povsem neutemeljeno sklicuje na določbo 14. člena SKPga, saj ta v tem sporu ne pride v poštev, ker napotitve tožnika na službeno potovanje tudi smiselno ni mogoče obravnavati kot razporeditev delavca iz kraja v kraj. Ne le, da novi ZDR ne pozna več razporejanja delavcev, temveč tudi v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) odreditve službenega potovanje ni bilo mogoče enačiti z razporeditvijo delavca iz kraja v kraj. Celo v primeru, če v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ne bi bilo določbe četrtega odstavka III. točke, to ne bi izključevalo možnosti, da tožena stranka tožnika napoti na službeno pot v tujino. V četrtem odstavku V. točke pogodbe o zaposlitvi je določeno, da bo tožena stranka tožniku povrnila dnevnice za poslovne poti doma in v tujini z nočitvami v hotelih po določilih delodajalca in Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek. Tožniku ni bilo s pisno odredbo odrejeno opravljanje dela v tujini v smislu določbe četrtega odstavka 3. točke pogodbe o zaposlitvi, temveč je bil napoten na službeno potovanje v tujino, kakor je to razvidno iz obrazca "Prijava za službeno potovanje v tujino" (priloga B3) in naloga za službeno potovanje z dne 2.3.2006 (priloga B2).

Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta namreč določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Res je sicer, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da pretehta relevantnost navedb stranke in da se določno opredeli do tistih navedbah, ki so za odločitev bistvenega pomena. Navedbe o domnevnem neskladju pogodbe o zaposlitvi z določbami SKPgd o razporejanju delavcev iz kraja v kraj, niso relevantne, kakor je to že navedeno zgoraj. Sicer pa je sodišče prve stopnje zavzelo jasno stališče, da se tožnik ne more sklicevati na določbe zakonodaje in kolektivnih pogodb, ki veljajo za napotitev delavca v tujino, kar pomeni, da se je opredelilo tudi do tožnikovega sklicevanja na določbe SKPgd.

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje priče A.P. ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev posameznega dokaznega predloga ne more biti odločilno dejstvo, lahko pa vpliva na pravilno oziroma popolno ugotovitev dejanskega stanja. Eventualno bi lahko bila podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Slednji namreč določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s to določbo, saj je ob zaključku naroka za glavno obravnavo sprejelo sklep, da ne ugodi dokaznemu predlogu za zaslišanje predlagane priče, ker je mnenja, da to pričevanje za razsojo v tej zadevi ni potrebno. To pa pomeni, da v tej zadevi ne more biti podana niti navedena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnikovo subjektivno prepričanje, da delo, ki naj bi ga opravil na službeni poti, ne sodi v delokrog direktorja projektov, ni upravičen razlog za odklonitev službene poti. Sicer pa tožnik odhoda na službeno pot ni zavrnil zaradi tega, ker delo ne bi bilo ustrezno, temveč zato, ker je odsotnost od doma trajala toliko časa oziroma ker naj bi šlo za napotitev na delo v tujino. Zaradi navedenega zatrjevanje tožnika o neustreznosti dela, ki naj bi ga opravljal na službeni poti, ne more predstavljati odločilnega dejstva v tem sporu, kar nadalje pomeni, da zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do teh navedb, tudi ne more biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.P. dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Za odločitev v tem sporu namreč ni bistveno, ali je tožnik v tujini delal le na projektu vzpostavitve proizvodnje v Baljevcu in ali je to pričo obvestil o tem, da ne namerava odpotovati na službeno pot v tujino. Navedene okoliščine namreč ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tem sporu. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki bil na službenih potovanjih 35 dni, 20 ur in 20 minut. Celo v primeru, če so bile vse te poti opravljene izključno v Baljevac, bi še vedno ne bilo mogoče šteti, da je šlo za začasno napotitev delavca na delo v tujino v smislu določb 211. čl. ZDR. Službeno potovanje v tujino je tožniku odredila predsednica uprave, njej pa tožnik ni sporočil, da ne namerava odpotovati na službeno pot, zato je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije in izpovedbe za toženo stranko zaslišane S.M. pravilno ugotovilo, da tožnik svojega izostanka ni pravočasno najavil in ga tudi ni opravičil. Zmotno je tožnikovo stališče, da je njegove napotitve na službeno potovanje v Baljevac potrebno obravnavati kot začasno napotitev delavca na delo v tujino v smislu določbe prvega odstavka 211. čl. ZDR. Ta namreč določa, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi delodajalec lahko začasno napoti delavca na delo v tujino. Kadar pa pogodba o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, morata delodajalec in delavec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi (tretji odstavek 211. člena ZDR). V kolikor bi šlo pri potnih nalogih za službeno potovanje v Baljevac v resnici za začasno napotitev delavca na delo v tujino, potem kot pravna podlaga za takšno napotitev ne bi zadoščala določba četrtega odstavka 3. točke pogodbe o zaposlitvi, saj bi pogodba o zaposlitvi v tem delu morala vsebovati vse elemente iz prvega odstavka 212. člena ZDR, kar pomeni, da bi stranki v resnici morali na podlagi tretjega odstavka 211. člena ZDR skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Seveda bi bilo možno, da bi delodajalec z izdajanjem potnih nalogov za potovanje v tujino izigraval določbe ZDR o začasni napotitvi delavca na delo v tujino, še posebej določbe o primerih, ko delavec takšno napotitev lahko odkloni. Sodišče prve stopnje je pri tehtanju, ali gre pri napotitvi tožnika v Baljevac za začasno napotitev na delo v tujino ali za napotitev na službeno potovanje, pravilno izhajalo iz obsega tožnikove odsotnosti zaradi teh napotitev. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik na službenih potovanjih 35 dni, 20 ur in 20 minut (če upoštevamo še neizvršeni potni nalog pa 40 dni, 20 ur in 20 minut), da je šlo praviloma za potovanja, ki so trajala krajši čas in ob dejstvu, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 19.9.2005 do 16.3.2006, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil napoten na začasno delo v tujino in da je šlo za pri tožniku očitani kršitvi delovnih obveznosti za odklonitev službenega potovanja in ne za odklonitev napotitve na začasno delo v tujino v smislu drugega odstavka 211. člena ZDR.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbe 4. alinee prvega odstavka 29. člena ZDR in na Direktivo Sveta Evrope z dne 14.10.1991, saj je v pogodbi o zaposlitvi potrebno opredeliti samo kraj opravljanja dela, ne pa tudi kraja, kamor bo delodajalec eventualno delavca poslal na službeno pot. Okoliščina, da mora delavec v določenem obdobju pogosteje na službeno pot v isti kraj v tujini, še vedno ne pomeni, da ne gre za službeno pot, temveč za začasno napotitev na delo v tujino v smislu določbe 211. člena ZDR.

Službenih potovanj v skupnem trajanju 40 dni od 131 razpoložljivih delovnih dni (v resnici nekaj dni več, saj je potrebno upoštevati, da so v tožnikovo odsotnost vštete tudi sobote in nedelje), pri čemer je v vsakem mesecu bilo odrejeno samo eno službeno potovanje, nikakor ni mogoče šteti za začasno napotitev na delo v tujino. Določbe ZDR o opravljanju dela v tujini in položaju delavcev, napotenih na delo v Republiko Slovenijo so usklajene z Direktivo evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (Ur. l. Evropske unije št. 5/ZV.2). Ta vsaj ko gre za države članice določa, da morajo imeti na njihovo ozemlje napoteni delavci iz drugih držav enake pravice glede maksimalnega delovnega časa, minimalnega plačanega letnega dopusta, minimalne urne postavke, tudi za nadurno delo in podobno, kot so z zakoni ali drugimi predpisi določeni v državi, v kateri se opravlja delo. Nelogično je, da bi se npr. glede dolžine letnega dopusta morale uporabljati določbe tuje države zgolj zaradi tega, ker je bil delavec tja poslan na službeno potovanje.

Tožnikova neizvršitev odrejenega službenega potovanja, prav gotovo predstavlja hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti še ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik direktor projektov, kar je bilo, kot je tudi sam ocenil, visoko pomembno delovno mesto. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikovo ravnanje, "ko se je direktno uprl in ni izvršil naloga predsednice uprave o službenem potovanju", utemeljeno ocenila kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. V skladu z 2. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik se je naklepoma odločil, da ne bo odšel na odrejeno službeno pot, s tem pa je huje kršil svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izpolnjen je bil tudi v prvem odstavku 110. člena ZDR določen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V zvezi s tem, je prepričljiva ocena tožene stranke v odpovedi, da takšna dejanja delavca na tako odgovornem delovnem mestu niso opravičljiva, da predstavljajo direktno oviro za uspešno nadaljnje vodenje podjetja in da jih zato delodajalec ne more tolerirati. Vse navedeno kaže na to, da delovnega razmerja v resnici ni bilo mogoče nadaljevati od izteka odpovednega roka. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na to, da bi tožena stranka lahko izvedla kvečjemu postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer bi tožnika za prvo kršitev lahko le pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

Tožena stranka je v celoti spoštovala tudi s 83. členom ZDR predpisan postopek pred odpovedjo. Tako je tožniku omogočila zagovor, pred tem pa mu je tudi vročila pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Ob ugotovitvi, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo pretežni del primarnega zahtevka in podredni zahtevek. S primarnim zahtevkom je tožnik uveljavljal prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člena ZDR). Temeljni pogoj za takšno prenehanje pa je, da sodišče ugotovi, da je bila odpoved delodajalca nezakonita. Ob zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zato moralo zavrniti tudi zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 16.3.2006 do 13.7.2006, za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter za plačilo nadomestila plače za navedeno obdobje. Prav tako je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.500.000,00 SIT, saj bi to odškodnino lahko dosodilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je odpoved nezakonita.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2006. Tožniku je delovno razmerje prenehalo pred 1.7.2006, zato je v skladu s prvim odstavkom 162. člena ZDR bil upravičen do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v tem koledarskem letu, kar pomeni, da je v skladu s četrtim odstavkom 131. člena ZDR imel pravico do sorazmernega dela regresa. Četrti odstavek 131. člena ZDR namreč glede delavcev, ki imajo pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta, določa, da isto velja tudi glede pravice do regresa. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 16.3.2006, kar pomeni, da je imel pravico do izrabe 2/12 letnega dopusta in s tem tudi pravico do 2/12 regresa za letni dopust. 2/12 bruto zneska regresa za letni dopust pa znašata 24.166,66 SIT oziroma sedaj 100,85 EUR.

Ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik zahteval tudi s podrednim zahtevkom, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti zavrnilo tudi podredni zahtevek, saj je reparacijski in reintegracijski del tega zahtevka vezan ne predhodno ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o regresu za letni dopust, delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku od bruto osnove 24.166,66 SIT (100,85 EUR) obračuna regres za letni dopust za leto 2006 in mu po plačilu dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2006 (tožnik je neutemeljeno zakonske zamudne obresti zahteval že od 1.6.2006, saj regres zapade v plačilo s 1.7. tekočega leta, kakor je to določeno v drugem odstavku 131. člena ZDR). Delna ugoditev tožbenemu zahtevku pa nima za posledico spremembe odločitve o stroških postopka, saj je uspeh tožnika kljub temu neznaten. S takšno spremembo je bilo tožniku dosojeno le 0,27% denarnega zneska, ki ga je vtoževal s primarnim zahtevkom, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je bil zavrnjen tudi tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je s pritožbo sicer delno uspel, vendar je njegov uspeh enako neznaten, kot je to že razloženo zgoraj v zvezi z uspehom v sporu. Tožnik je namreč izpodbijal celotno sodbo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je s pritožbo uspel le glede 0,27% zavrnjenega denarnega zahtevka, v celoti pa je propadel glede izpodbijanja odločitve sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku ter tistem delu primarnega zahtevka, s katerim tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 16.3.2006 do 13.7.2006 ter vpis delovne dobe v delovno knjižico za navedeno obdobje ter plačilo višjega regresa za letni dopust. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na podlagi 2. točke 1. odstavka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) dovoljena že po zakonu. V skladu s citirano določbo je revizija vedno dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja, sem pa spadajo tudi spori glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot individualni delovni spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja je potrebno obravnavati tudi reparacijski del tožbenega zahtevka, kolikor se ta nanaša na čas po prenehanju delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da je po samem zakonu dovoljena tudi revizija zoper tisti del te sodbe, s katerim je bila potrjena zavrnitev višjega tožbenega zahtevka iz naslova regresa za letni dopust za leto 2006. Zavrnjeni del se namreč nanaša na čas po prenehanju delovnega razmerja tožnika in bi bil tožniku dosojen le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je prenehanje delovnega razmerja nezakonito, zato je tudi ta del zahtevka potrebno obravnavati kot spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Pač pa je pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 moralo odločiti o tem, ali bo dopustilo revizijo glede odločitve o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2006, kolikor se ta nanaša na čas pred prenehanjem delovnega razmerja tožnika. Gre za denarni zahtevek, ki ne presega zneska iz 2. odstavka 367. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti, ali bo dopustilo revizijo. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločite, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi ni podan noben od navedenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.