Jedro

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotavljalo, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi prvega odstavka 81. člena ZDR-1, ki določa da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov in skladno s pravilom o dokaznem bremenu ugotovilo, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja med strankama sklenjen 12. 6. 2017, da je do tega dne tožnik opravljal delo pri toženi stranki in da je sporazumna odpoved z dne 12. 5. 2017 nezakonita. Zavzemanje tožene stranke, da bi se zaradi dejstva, da je tožnik res podpisal listino, na kateri je na roko s kemičnim svinčnikom zapisan datum 12. 5. 2017, štelo, da je tožnik s toženo stranko sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenil 12. 5. 2017 glede na druge ugotovljene okoliščine primera ni utemeljeno. Zgolj dejstvo, da je na tej listini zapisan datum 12. 5. 2017, ne pomeni, da je bila ta listina podpisana tega dne. Na podlagi drugih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo, da je tožnik vse do 12. 6. 2017 opravljal delo pri toženi stranki ter da je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenjen 12. 6. 2017. Tako je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo že 12. 5. 2017, ko ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2017 nezakonita (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki traja do vključno 12. 6. 2017 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika za čas od 13. 5. 2017 do 12. 6. 2017 prijavi v obvezna zavarovanja, mu obračuna bruto plačo 450,00 EUR, odvede davke in prispevke ter plača neto plačo in stroške v zvezi z delom 121,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti za 15. dne v prihodnjem mesecu od prisojenih neto zneskov in povračil stroškov v zvezi z delom) je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne pravdne stroške 712,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožena stranka, zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom. Navaja, da ima zakoniti zastopnik tekst sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v računalniku in ga le dopolni s podatki konkretnega delavca, kar je storil v predmetni zadevi, datum pa je vpisal na roke s kemičnim svinčnikom, ker se je za srečanje s tožnikom dogovoril že po tem, ko je natisnil sporazumno odpoved. Trdi, da je predlagal izvedenca za ugotovitev verodostojnosti sporazumne odpovedi, namreč ali je predloženi izvod podpisal tožnik ali pa je bil njegov podpis "prenesen na sporazumno odpoved". Meni, da bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen, če bi grafolog ugotovil, da je tožnik predloženi dokument podpisal, saj iz njega izhaja, da pogodba preneha 12. 5. 2017, torej z dnem odjave iz zavarovanja. Nasprotuje ugotovitvam sodišča, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja sklenjen po 12. 5. 2017, in sicer 12. 6. 2017, ko je tožena stranka tožnika napravila odjavo tožnika iz socialnih zavarovanj. Meni, da sodišče prve stopnje brez obrazložitve ni upoštevalo izpovedi tožene stranke, da je za prijavo in odjavo delavcev pooblaščen računovodski servis ter da ni ocenjevalo izjave tožnika, da besedilo, ki ga je podpisal, ni identično z besedilom na predloženi sporazumni odpovedi. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje izjavo z dne 3. 6. 2017 ocenilo napačno in prišlo do napačnega zaključka, da ta dokazuje, da je tožnik sporazumno odpoved podpisal 12. 6. 2017. Graja dejstvo, da sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedi A.A., da je tožnik s toženo stranko podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja 12. 5. 2017, kar je skladno s trditvami tožene stranke, saj je izpovedoval verodostojno in nima interesa za izid postopka. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji tožnikove izpovedi upoštevati njegov interes za uspeh v postopku in dejstvo, da je sprva izpovedal, da podpis na sporazumni odpovedi ni njegov, nato pa da je njegov, vendar da je bilo besedilo drugačno. Sodišču prve stopnje očita, da ni zavzelo stališča do dejstva, da je tožnik proti sklepu o izvršbi za vračilo 3.820,00 EUR vložil ugovor, da ni ničesar dolžan. Meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z določbo 8. člena ZPP, pač pa je enostransko sledilo izpovedi tožnika. Podaja trditve v zvezi s tožnikovo izobrazbo. Navaja, da je malo verjetno, da bi tožnik 12. 6. 2017 podpisoval sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, se naslednje dni dogovarjal za razgovor za službo in 15. 6. 2017 že podpisal pogodbo o zaposlitvi. Po njenem mnenju je tožnik izvedel, da ga je 12. 5. 2017 tožena stranka odjavila iz zavarovanj, najmanj takrat, ko je imel prometno nesrečo in je ugotovil, da nima zdravstvenega zavarovanja, glede na izpoved, da 19. 6. 2017 ni pričel delati zaradi prometne nesreče. Zavzema se za to, da bi sodišče prve stopnje tožbo zavrglo kot prepozno. Meni, da je sodišče prve stopnje s svojo ugotovitvijo, da naj bi tožnik šele 22. 11. 2017 izvedel, da je odjavljen iz zavarovanja, tožniku podaljšalo rok za vložitev tožbe v nasprotju ZDR. V zvezi z opravljanjem dela po prenehanju delovnega razmerja se sklicuje na izpoved direktorja tožene stranke, da tožnik dela na stanovanjski hiši B. ni opravljal, in da je delo, ki ga je opravil po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (prevoze materiala), prejel plačano. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v točkah I., II., III. in V. ter vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke, da bi bilo treba tožbo zavreči kot prepozno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izvedel za odjavo iz zavarovanja 23. 11. 2017, ko je prejel dopis Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 22. 11. 2017. S povsem splošnimi pritožbenimi navedbami, da bi tožnik lahko od ZZZS zahteval te podatke že prej, kot novembra 2017, tožena stranka ne more izpodbiti pravilne in ustrezno obrazložene odločitve sodišča prve stopnje, da je tožnik pravočasno vložil tožbo.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

8. Neutemeljeno se nadalje uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti ji je pritožba ne očita. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožena stranka ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje kršitev 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je štelo, da sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2017 ni zakonita oziroma da sta stranki tega postopka sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenili šele 12. 6. 2017. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Pritožba uveljavlja kršitev določb postopka tudi zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem grafologom. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi predlagala postavitev izvedenca grafologa, ki naj potrdi, da je tožeča stranka podpisala sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 12. 5. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožnik potrdil, da je podpis na listini B 3 njegov, zato izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Nespornih in že dokazanih dejstev namreč ni treba dokazovati. Glede na to ni podana uveljavljana kršitev določb postopka zaradi neizvedbe tega dokaza.

11. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotavljalo, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1), ki določa da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov in skladno s pravilom o dokaznem bremenu ugotovilo, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja med strankama sklenjen 12. 6. 2017, da je do tega dne tožnik opravljal delo pri toženi stranki in da je sporazumna odpoved z dne 12. 5. 2017 nezakonita. Zavzemanje tožene stranke, da bi se zaradi dejstva, da je tožnik res podpisal listino B 3, na kateri je na roko s kemičnim svinčnikom zapisan datum 12. 5. 2017, štelo, da je tožnik s toženo stranko sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenil 12. 5. 2017 glede na druge ugotovljene okoliščine primera ni utemeljeno. Zgolj dejstvo, da je na tej listini zapisan datum 12. 5. 2017, ne pomeni, da je bila ta listina podpisana tega dne. Na podlagi drugih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo, da je tožnik vse do 12. 6. 2017 opravljal delo pri toženi stranki ter da je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenjen 12. 6. 2017. Tako je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo že 12. 5. 2017, ko ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj.

12. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter presojo listin glede vprašanja datuma sklenitve sporazuma o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in listin, ki potrjujejo njegove trditve glede datuma sklenitve sporazuma, in ne na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.A. V točki 12 je jasno obrazložilo, zakaj izpovedi te priče ni štelo za verodostojne. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da sporazumna odpoved ni bila podpisana že 12. 5. 2017, sprejelo na podlagi prepričljivih ugotovitev: - da tožena stranka tožniku ni izročila izvoda sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, - da je tožnik od tožene stranke po tem, ko je izvedel za odjavo iz zavarovanj, toženo stranko pozval, na mu izroči listine v zvezi z odjavo in sporazumno odpovedjo, - da je ZZZS prejel vlogo tožene stranke za odjavo tožnika iz zavarovanj 12. 6. 2017, - da je preostanek listine sporazumne odpovedi natiskan, datum pa je dopisan s kemičnim svinčnikom, - da je tožnik podal izjavo v zvezi s prejemom posojila s strani zakonitega zastopnika tožene stranke 3. 6. 2017, iz nje pa izhaja dogovor o vračanju posojila iz mesečne plače - in da je tožnik do 12. 6. 2017 opravljal delo za toženo stranko.

Pritožbeno zavzemanje za to, da bi moral tožnik podati trditve, kakšen sporazum oziroma sporazumno odpoved je podpisal, ni utemeljeno, saj to za ugotovitev datuma sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in dokazno breme tožene stranke ni bistveno. Pojasnila tožene stranke v pritožbi, ki se nanašajo na ravnanje zakonitega zastopnika tožene stranke glede opremljanja listin z datumi, na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne more vplivati, prav tako ne njeno zavzemanje za to, da bi bilo treba upoštevati izpoved A.A., ki jo je sodišče prve stopnje z ustrezno obrazložitvijo zavrnilo kot neverodostojno. Ni mogoče slediti niti trditvam tožene stranke, da je tožnikova izpoved neverodostojna, ker je zainteresiran za izid postopka. Zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njegovemu pričanju, ki je bilo, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženo dokazni oceni sodišča prve stopnje. Na pravilnost dokazne ocene ne vpliva niti pritožbeno zatrjevanje, da tožnik ne bi mogel le v nekaj dneh po sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi skleniti pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem, niti trditve, ki se nanašajo na prejeto posojilo.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. ‑ ZDSS‑1).

16. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).