Jedro

Obveznost poziva na delo oziroma vrnitve delavca nazaj na delo (reintegracija) ni izpolnjena že s prijavo v socialna zavarovanja, temveč z dejansko vrnitvijo delavca na delo. Neobstoj dela je okoliščina, ki je pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 6. 2023 in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo ter še traja. Posledično je zavrnilo tožbena zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Glede obstoja organizacijskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja, da toženka ni obrazložila odpovednega razloga. Toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko ni navedla prav nobenih konkretnih in preverljivih dejstev, ki bi kazali na obstoj organizacijskih razlogov na strani delodajalca in zato teh tudi ni bilo mogoče preveriti. Toženka ni navedla, zakaj naj bi delo tožnika pri njej postalo nepotrebno. Toženka potrebuje projektnega managerja in ga je potrebovala tudi ob vzpostavitvi delovnega razmerja s tožnikom na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 41/2022 z dne 29. 3. 2022. Presoja prenehanja potreb po delu delavca se nanaša na delo, ki ga delavec dejansko opravlja. Glede dopisa toženke z dne 28. 4. 2022, poziva na delo, odredbe o čakanju na delo in prijave tožnika v socialna zavarovanja navaja, da nobena od strank v postopku ni trdila, da je navedeni dopis predstavljal poziv tožniku na delo in obvestilo o čakanju na delo. Takšen zaključek je sodišče sprejelo brez trditvene podlage. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku ni bilo omogočeno dejansko opravljanje dela pri toženki pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je preuranjena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede upokojitve poslovodje A. A. navaja, da je sodišče brez ustreznih trditev zaključilo, da se je navedena delavka upokojila avgusta 2023. Toženka ni zatrjevala dejstev v zvezi z upokojitvijo A. A. in opravljanjem njenega dela. Ker je sodišče odločilo mimo trditvene podlage, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer je zmotna ugotovitev sodišča, da se je A. A. upokojila avgusta 2023. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Toženka je tožniku 29. 6. 2023 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbeno zavzemanje, da toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko ni navedla prav nobenih konkretnih in preverljivih dejstev, ki bi kazali na obstoj organizacijskega razloga na strani delodajalca in ga zato ni mogoče preveriti, ni utemeljeno. Toženka je z navedbami, da nima sistemiziranega delovnega mesta poslovnega managerja, za katero je pogodbo o zaposlitvi sklenil s prejšnjim delodajalcem; da nima delovnega mesta, ki bi po vsebini in nalogah ustrezalo opisu del in nalog iz pogodbe o zaposlitvi; da dela po opisu tega delovnega mesta niti ne potrebuje, ker za pridobivanje poslov skrbi izključno direktor in da je s svojo dejavnostjo vezana na naročila države ali lokalne skupnosti, drugih projektov pa ne izvaja, izpolnila zahtevo po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga. Iz odpovedi je mogoče razbrati dejansko vsebino organizacijskega razloga in kako je ta vplival na potrebo po delu tožnika pri toženki. Odpoved s takšno vsebino omogoča preizkus njene zakonitosti pred sodiščem.

7.Sodišče prve stopnje je štelo kot dokazano, da je toženka pozvala tožnika na delo s prijavo v obvezno socialno zavarovanje in s tem, da mu je odredila čakanje na delo. V zvezi s tem zaključkom pritožba utemeljeno navaja, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je tožnika pozvala na delo in mu odredila čakanje na delo, niti ni teh trditev povezovala s prijavo v obvezno socialno zavarovanje. Le tožnik je zatrjeval, da ga toženka z dopisom 28. 4. 2022 ni pozvala na delo, česar toženka ni konkretizirano prerekala. Glede na odsotnost trditev toženke v zvezi s pozivom na delo in čakanjem na delo sodišče prve stopnje ni imelo podlage za navedeni zaključek. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in so sporna), ne pa temu, da se širijo in dopolnjujejo trditve strank. Ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dejstva, ki niso imela podlage v trditveni podlagi strank, je tožniku onemogočilo pravico do izjave. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka pozvala tožnika na delo s tem, ko ga je prijavila v obvezna socialna zavarovanja in mu odredila čakanje na delo, je tudi sicer zmoten. Obveznost poziva na delo oziroma vrnitve delavca nazaj na delo (reintegracija) ni izpolnjena že s prijavo v socialna zavarovanja, temveč z dejansko vrnitvijo delavca na delo. Neobstoj dela je okoliščina, ki je pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 199/2011 z dne 20. 6. 2013, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1483/2022 z dne 7. 12. 2022 in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 487/2018 z dne 10. 10. 2018).

9.Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da nobena od strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala dejstev v zvezi z upokojitvijo poslovodje A. A. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je delo poslovodje, ki ga je opravljala navedena delavka, primerljivo delo tožnikovemu delu projektnega managerja, čeprav je toženka v odpovedi in odgovoru na tožbo navedla, da dela tožnika ne potrebuje, ker za pridobivanje poslov pri njej skrbi izključno direktor. Dejstev v zvezi z upokojitvijo A. A. in vsebino njenega dela poslovodje stranki nista zatrjevali. Posledično tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da se je navedena delavka upokojila avgusta 2023, to je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, nima podlage v trditvah strank. Ker je bil tožnik s tem prikrajšan za pravico do izjave, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Zaradi zmotne materialnopravne presoje in ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpraviti in ob upoštevanju gornjih materialnopravnih stališč ponovno odločiti o zahtevkih v okviru pravočasnih navedb strank.

11.Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve in dopolnjevati postopka glede okoliščin v zvezi z izpolnitvijo obveznosti vrnitve tožnika nazaj na delo (reintegracije) po pravnomočni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 41/2022 z dne 29. 3. 2022 ter presoditi njihov vpliv na obstoj poslovnega razloga. V primeru ugotovitve nezakonite odpovedi je treba ugotoviti še relevantne okoliščine v zvezi s predlogom toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

12.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Zveza: