Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delovnega razmerja za polni delovni čas pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. V konkretnem primeru so se tožeče stranke zaposlile pri drugem delodajalcu, vzpostavljeno jim je bilo delovno razmerje in prijavljene so bile v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je ob pravilni ugotovitvi obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, nezakonitosti odpovedi ter reintegraciji, napravilo napačen zaključek, da jim je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo le do zaposlitve pri drugem delodajalcu. V primeru ugotovitve, da tožečim strankam delovno razmerje ni zakonito prenehalo, to pomeni, da imajo pravico do vrnitve na delo k toženi stranki in vzpostavitve delovnega razmerja za čas, ko so bili bile brez zaposlitve (z vmesno prekinitvijo za čas morebitne zaposlitve pri drugem delodajalcu), z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Le če tožeče stranke ne bi zahtevale reintegracije, bi jim bilo mogoče priznati delovno razmerje le do zaposlitve pri drugem delodajalcu.
Tožena stranka je dolžna tožečim strankam izstaviti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto stevard (član kabinskega osebja), brez določila o višini plače. Plača članov kabinskega osebja je določena z akti tožene stranke, zato bo tožena stranka tožečim strankam izstavila pogodbo o zaposlitvi, v kateri bo določena plača v skladu z akti tožene stranke.
Pritožbi tožečih strank A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v tč. I/1, IV/1, V/1, VI/1 in VII /1 izreka spremeni tako, da se glasi: - tč. I/1 Ugotovi se, da je tožeča stranka A.A. v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 1. 6. 2007 dalje na delovnem mestu član kabinskega osebja (stevardesa - stevard), razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.
- tč. IV/1 Ugotovi se, da je tožeča stranka B.B. v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 1. 6. 2007 dalje na delovnem mestu član kabinskega osebja (stevardesa - stevard), razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.
- tč. V/1 Ugotovi se, da je tožeča stranka C.C. v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 1. 6. 2007 dalje na delovnem mestu član kabinskega osebja (stevardesa - stevard), razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.
- tč. VI/1 Ugotovi se, da je tožeča stranka D.D. v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 1. 6. 2007 dalje na delovnem mestu član kabinskega osebja (stevardesa - stevard), razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.
- tč. VII /1 Ugotovi se, da je tožeča stranka E.E. v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 1. 6. 2007 dalje na delovnem mestu član kabinskega osebja (stevardesa - stevard), razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu; v tč. I/2, IV/2, V/2, VI/2 in VII /2 izreka spremeni tako, da se glasi: - tč. I/2 Tožena stranka je dolžna tožečo stranko A.A. za čas od 1. 6. 2007 dalje, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja, v roku 15 dni pod izvršbo.
- tč. IV /2 Tožena stranka je dolžna tožečo stranko B.B. za čas od 1. 6. 2007 dalje, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, v roku 15 dni pod izvršbo.
- tč. V/2 Tožena stranka je dolžna tožečo stranko C.C. za čas od 1. 6. 2007 dalje, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, v roku 15 dni pod izvršbi.
- tč. VI/2 Tožena stranka je dolžna tožečo stranko D.D. za čas od 1. 6. 2007 dalje, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, v roku 15 dni pod izvršbo.
- tč. VII/2 Tožena stranka je dolžna tožečo stranko E.E. za čas od 1. 6. 2007 dalje, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, v roku 15 dni pod izvršbo.
v tč. I/8, IV/8, V/8, VI/8 in VII/8 izreka spremeni tako, da se glasi : - tč. I/8 Ugotovi se, da tožeči stranki A.A. delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 16. 3. 2011, ampak še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.
- tč. IV/8 Ugotovi se, da tožeči stranki B.B. delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 16. 3. 2011, ampak še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.
- tč. V/8 Ugotovi se, da tožeči stranki C.C. delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 17. 3. 2011, ampak še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.
- tč. VI/8 Ugotovi se, da tožeči stranki D.D. delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 16. 3. 2011, ampak še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.
- tč. VII/8 Ugotovi se, da tožeči stranki E.E. ni zakonito prenehalo dne 1. 4. 2011, ampak še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.
- tč. I/4, II/4, III/4, IV/4, V/4, VI/4, VII/4 izreka se spremeni tako, da se črtajo neto zneski razlik v plači; - tč. I/9 izreka se spremeni tako, da se glasi : Tožena stranka je dolžna tožečo stranko A.A. pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa razliko do plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov obračunanih od bruto zneskov, za obdobje od marca 2011 do decembra 2011 (1. do 10. alineja) pa se črtajo neto zneski nadomestil plač.
- tč. II/9 izreka se spremeni tako, da se v 1. do 24. alineje znesek neto plače črta.
- tč. III/9 izreka se spremeni tako, da se v 1. do 28. alineje znesek neto plače črta.
- tč. IV/9 izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožečo stranko B.B. pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse vse pravice iz delovnega razmerja, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa razliko do plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, obračunanih od bruto zneskov, za obdobje od marca 2011 do julija 2013 (1. do 28. alineja) pa se črtajo neto zneski plač.
- tč. V/9 izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožečo stranko C.C. pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 17. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa razliko do plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, obračunanih od bruto zneskov, za obdobje od marca 2011 do julija 2013 (1. do 28.alineja) pa se črtajo neto zneski plač.
- tč. VI/9 izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožečo stranko D.D. pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa razliko do plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, obračunanih od bruto zneskov, za obdobje od marca 2011 do septembra 2012 (1. do 19. alineje) pa se črtajo neto zneski plač.
- tč. VII/9 izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožečo stranko E.E. pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 4. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa razliko do plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, ter ji obračunati in izplačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, obračunanih od bruto zneskov, za obdobje od marca 2011 do oktobra 2012 (1. do 20. alineje) pa se črtajo neto zneski plač.
V ostalem delu se pritožba tožečih strank in tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeče in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so tožeče stranke A.A., F.F., G.G., B.B., C.C., D.D. in E.E. v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas in sicer A.A. od 1. 6. 2007 do 7. 12. 2011, F.F. in G.G. od 1. 6. 2007 dalje, B.B. od 1. 6. 2007 do 31. 1. 2012, C.C. od 1. 6. 2007 do 31. 8. 2011 ter od 1. 1. 2013 dalje, D.D. od 1. 6. 2007 do 30. 9. 2012 in E.E. od 1. 6. 2007 do 23. 10. 2012 na delovnem mestu član kabinskega osebja (stevardesa - stevard) (prvi odstavek tč. I/1, II/1, III/1, IV/1, V/1, VI/1, VII/1). Zavrnilo je tožbeni zahtevek: da je tožeča stranka A.A. v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas tudi od 8. 12. 2011 dalje (drugi odstavek tč. I/1), da je tožeča stranka B.B. v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas tudi od 1. 2. 2012 dalje (drugi odstavek tč. IV/1), da je tožeča stranka C.C. v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2012 (drugi odstavek tč. V/1), da je tožeča stranka D.D. v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas tudi od 1. 10. 2012 dalje (drugi odstavek tč. VII/1), da je tožeča stranka E.E. v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 24. 10. 2012 dalje (drugi odstavek tč. VII/1 izreka).
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvo tožečo stranko za čas od 1. 6. 2007 do 7. 12. 2011 prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja in zavrnilo zahtevek od 8. 12. 2011 dalje (tč. I/2 izreka) ter da ji je dolžna izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, za delovno mesto stevard (član kabinskega osebja), kar je zahtevala več, je zavrnilo (tč. I/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvo tožeči stranki obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od 1. 6. 2007 dalje v bruto zneskih, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, in od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, od zneskov in datumov razvidnih iz tč. I/4 izreka. Višji in drugačen zahtevek je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo: - da je dolžna prvo tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v povračilu stroškov za prevoz v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. I/5 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna prvo tožeči stranki obračunati in izplačati dnevnice v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz tč. I/6 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna prvo tožeči stranki obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. I/7 izreka, zavrnilo je zahtevek na plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013 ter kar zahteva drugače glede plačila zakonskih zamudnih obresti.
Ugotovilo je, da prvo tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 16. 3. 2011, ampak je trajalo do 7. 12. 2011. Višji zahtevek je zavrnilo (tč. I/8 izreka).
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvo tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 16. 3. 2011 do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače in sicer od marca 2011 do decembra 2011 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. I/9 izreka, kar je zahtevala več in drugače je zavrnilo.
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugo tožečo stranko za čas od 1. 6. 2007 dalje prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja (tč. II/2 izreka) ter ji izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto stevardesa (član kabinskega osebja), kar je zahtevala več ali drugače je zavrnilo (tč. II/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugo tožeči stranki obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od 1. 6. 2007 dalje v bruto zneskih, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo in od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, od zneskov in datumov razvidnih iz tč. II/4 izreka, višji zahtevek je zavrnilo.
Nadalje je toženi stranki naložilo: - da je dolžna drugo tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v povračilu stroškov za prevoz in sicer v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. II/5 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna drugo tožeči stranki obračunati in izplačati dnevnice v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. II/6 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna drugo tožeči stranki obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. II/7 izreka, kar je zahtevala drugače glede plačila zakonskih zamudnih obresti, je zavrnilo.
Ugotovilo je, da drugo tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 16. 3. 2011, ampak še traja (tč. II/8 izreka).
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugo tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače od marca 2011 do julija 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. II/9 izreka, višji zahtevek je zavrnilo.
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tretje tožečo stranko za čas od 1. 6. 2007 dalje prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja, v roku 15 dni pod izvršbo (tč. III/2 izreka) ter da ji je dolžna izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, za delovno mesto stevardesa (članica kabinskega osebja), kar je zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (tč. III/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tretje tožeči stranki obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemal in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od 1. 6. 2007 dalje v bruto zneskih, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, in od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, od zneskov in datumov, razvidnih iz tč. III/4 izreka, kar je zahtevala več ali drugače je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo: - da je dolžna tretje tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v povračilu stroškov za prevoz v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. III/5 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna tretje tožeči stranki obračunati in izplačati dnevnice v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz tč. III/6 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna tretje tožeči stranki obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. III/7 izreka, kar je zahtevala drugače glede plačila zakonskih zamudnih obresti, je zavrnilo.
Ugotovilo je, da tretje tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 16. 3. 2011, ampak še traja (tč. III/8 izreka).
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tretje tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delal ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače in sicer od marca 2011 do julija 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. III/9 izreka, kar je zahtevala več ali drugače, je zavrnilo.
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna četrto tožečo stranko za čas od 1. 6. 2007 do 31. 1. 2012 prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja in zavrnilo zahtevek za čas od 1. 2. 2012 dalje (tč. IV/2 izreka) ter da ji je dolžna izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, za delovno mesto stevard (član kabinskega osebja), kar je zahtevala več, je zavrnilo (tč. IV/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna četrto tožeči stranki obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od 1. 6. 2007 dalje v bruto zneskih, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, in od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, od zneskov in datumov, razvidnih iz tč. IV/4 izreka, višji ali drugačen zahtevek je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo: - da je dolžna četrto tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v povračilu stroškov za prevoz v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. IV/5 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna četrto tožeči stranki obračunati in izplačati dnevnice v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. IV/6 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna četrto tožeči stranki obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. IV/7 izreka, zavrnilo pa je zahtevek na plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013 ter kar zahteva drugače glede plačila zakonskih zamudnih obresti.
Ugotovilo je, da četrto tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 16. 3. 2011, ampak je trajalo do 31. 1. 2012, višji zahtevek je zavrnilo (tč. IV/7 izreka).
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna četrto tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemka v zvezi z delom kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače in sicer od marca 2011 do julija 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. IV/9 izreka, kar je zahtevala več ali drugače, je zavrnilo.
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna peto tožečo stranko za čas od 1. 6. 2007 do 31. 8. 2011 ter od 1. 1. 2013 dalje prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja, zavrnilo je zahtevek za čas od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2012 (tč. V/2 izreka) ter da ji je dolžna izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, za delovno mesto stevardesa (članica kabinskega osebja), kar je zahtevala več, je zavrnilo (tč. V/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna peto tožeči stranki obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od 1. 6. 2007 dalje v bruto zneskih, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo in od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, od zneskov in datumov razvidnih iz tč. V/4 izreka, višji in drugačen zahtevek je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo: - da je dolžna peto tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v povračilu stroškov za prevoz v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. V/5 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna peto tožeči stranki obračunati in izplačati dnevnice v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. V/6 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna peto tožeči stranki obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2007, 2008, 2009, 2010, 2011 in 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. V/7 izreka, zavrnilo je zahtevek na plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 ter kar zahteva drugače glede plačila zakonskih zamudnih obresti.
Ugotovilo je, da peto tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 17. 3. 2011, ampak še traja, razen v obdobju od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2012, višji zahtevek je zavrnilo (tč. V/8 izreka).
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna peto tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 17. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače in sicer od marca 2011 do julija 2013 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. V/9 izreka, kar je zahtevala več ali drugače, je zavrnilo.
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna šesto tožečo stranko za čas od 1. 6. 2007 do 30. 9. 2012 prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja in zavrnilo zahtevek za čas od 1. 10. 2012 dalje (tč. VI/2 izreka) ter da ji je dolžna izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto stevardesa (članica kabinskega osebja), kar je zahtevala več, je zavrnilo (tč. VI/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna šesto tožeči stranki obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od 1. 6. 2007 dalje v bruto zneskih, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, in od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, od zneskov in datumov, razvidnih iz tč. VI/4 izreka, višji zahtevek je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo: - da je dolžna šesto tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v povračilu stroškov za prevoz v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. VI/5 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna šesto tožeči stranki obračunati in izplačati dnevnice v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. VI/6 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna šesto tožeči stranki obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2007, 2008, 2009, 2010, 2011 in 2012 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. VI/7 izreka, zavrnilo je zahtevek na plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 ter kar zahteva drugače glede plačila zakonskih zamudnih obresti.
Ugotovilo je, da šesto tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 16. 3. 2011, ampak je trajalo do 30. 9. 2012, višji zahtevek je zavrnilo (tč. VI/8 izreka).
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna šesto tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja to je od 16. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače in sicer od marca 2011 do septembra 2012 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. VI/9, kar je zahtevala več in drugače, je zavrnilo.
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna sedmo tožečo stranko za čas od 1. 6. 2007 do 23. 10. 2012 prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja in zavrnilo zahtevek za čas od 24. 10. 2012 dalje (tč. VII/2 izreka) ter da ji je dolžna izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto stevardesa (članica kabinskega osebja), kar je zahtevala več, je zavrnilo ( tč. VII/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna sedmo tožeči stranki obračunati razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati za čas od 1. 6. 2007 dalje v bruto zneskih, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo in od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti, od zneskov in datumov razvidnih iz tč. VII/4 izreka, višji in drugačen zahtevek je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo - da je dolžna sedmo tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v povračilu stroškov za prevoz v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. VII/5 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna sedmo tožeči stranki obračunati in izplačati dnevnice v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. VII/6 izreka, višji zahtevek je zavrnilo; - da je dolžna sedmo tožeči stranki obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2007, 2008, 2009, 2010, 2011 in 2012 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. VII/7 izreka, zavrnilo je zahtevek na plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 ter kar zahteva drugače glede plačila zakonskih zamudnih obresti.
Ugotovilo je, da sedmo tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 1. 4. 2011, ampak je trajalo do 23. 10. 2012 (tč. VII/8 izreka).
Toženi stranki je naložilo, da je dolžna sedmo tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja to je od 16. 3. 2011 do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače in sicer od marca 2011 do oktobra 2012 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. VII/9 izreka, kar je zahtevala več in drugače je zavrnilo.
Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam plačati stroške postopka v višini 10.470,65 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (tč. 8 izreka).
Zoper sodbo se pritožujejo tožeče stranke in tožena stranka.
Zoper zavrnilne dele sodbe in zoper odločitev, da se za vsak mesec določijo neto zneski pri zahtevkih za plačilo razlike v plači in nadomestilo plače (tč. I/4, II/4, III/4, IV/4, V/4, VI/4 in VII/4 izreka in tč. I/9, II/9, III/9, IV/9, V/9, VI/9 in VII/9) se pritožujejo tožeče stranke in predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožečih strank v celoti ugodi in toženi stranki naloži dodatno še stroške pritožbenega postopka.
Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju ter v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo napačno odločilo, da so tožeče stranke v delovnem razmerju pri toženi stranki le do dneva, ko so se prvič zaposlile drugje (tč. I/1, IV/1, V/1,VI/1 in VII/1 izreka), da jih je tožena stranka le za ta čas dolžna prijaviti v obvezna zavarovanja (tč. I/2, IV/2, V/2, VI/2 in VII/2 izreka) ter da je odpoved delovnega razmerja nezakonita, vendar je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo le do prve zaposlitve pri drugem delodajalcu in da je tožena stranka dolžna izročiti tožečim strankam pisne pogodbe o zaposlitvi le za čas do prve zaposlitve pri drugem delodajalcu, hkrati pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožeče stranke nazaj na delo. Izrek sodbe, da je delavcem delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v času nezakonite odpovedi, ker so se zaposlili drugje, odstopa od ustaljene sodne prakse in načela reintegracije, za takšen odstop ni najti razumnega razloga niti ga sodišče prve stopnje ne navaja. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožeče stranke nazaj na delo, kar je neizvršljivo ob upoštevanju dejstva, da je v istem izreku nekaj točk prej odločilo, da je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo v času nezakonite odpovedi le do prve zaposlitve pri delodajalcu. Iz vseh izvedenih dokazov, pa tudi same obrazložitve sodišča je razvidno, da sodišče ugotavlja, da obstoji delovno razmerje, da je bila odpoved nezakonita in da je tožena stranka dolžna pozvati tožeče stranke nazaj na delo. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeče stranke kljub absolutno bistveni kršitvi postopka predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da popravi izrek v ustaljeno dikcijo v delovnopravnih sporih. Odločitev sodišča prve stopnje, da delovno razmerje pri toženi stranki in s tem povezane pravice in obveznosti trajajo le do dneva zaposlitve pri novem delodajalcu, je tudi vsebinsko napačna. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 98/ 2012. Sodišče prve stopnje pogodb o zaposlitvi ni razvezalo na podlagi 118. člena ZDR. Tožeče stranke imajo pravni interes, da se vrnejo na delo k toženi stranki. Izpodbijana odločitev tožečim strankam preprečuje reintegracijo ter jim odvzema pravice, ki jim gredo iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tako omejilo celo obveznost tožene stranke, da v času nezakonite odpovedi obračuna in plača prispevke za socialno varnost. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da uporabi ustaljeno dikcijo : „in še traja z vsemi pravicami“.
Pri vseh tožečih strankah je sodišče prve stopnje zavrnilo del zahtevka in sicer, da se mora pogodba nanašati na čas od začetka faktične zaposlitve dalje in za osnovno plačo najmanj 1.271,44 EUR. Plača, ki po reintegraciji pripada delavcu tako ni plača, ki je v splošnih aktih delodajalca določena na dan izvršitve sodbe, pač pa plača, do katere je bil delavec upravičen v času faktičnega delovnega razmerja. Dejstvo je, da je tožena stranka v splošnih aktih v času od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do danes že večkrat znižala plačo za delovno mesto stevarda (člana kabinskega osebja). To dejstvo pa ne vpliva na pravice tožečih strank, saj njihova plača ni odvisna od dobre volje tožene stranke, temveč pa od tega kakšno plačo so imele pred prenehanjem delovnega razmerja. Pravico do pisne pogodbe o zaposlitvi imajo tožeče stranke za ves čas faktičnega delovnega razmerja in ne le za čas od izvršitve sodbe dalje. Odločitev sodišča, da tožečim strankam prizna nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi delovnega razmerja le do konca glavne obravnave nima zakonske podlage, odstopa pa tudi od ustaljene sodne prakse. Nadomestilo plače se vedno prizna za čas od nezakonite odpovedi delovnega razmerja do vrnitve na delo. Tožečim strankam je potrebno priznati za čas od nezakonite odpovedi delovnega razmerja do vrnitve na delo pravico do nadomestila plače v višini kot da bi delale, za mesece ko pa so bile zaposlene drugje pa imajo pravico do razlike v plači, če ta obstaja, kar pa je predmet posebnega postopka.
Tožeče stranke so zaradi racionalizacije in pospešitve postopka pripoznale nekatera zatrjevanja tožene stranke. Tako so pripoznale višino bruto plače in višino bruto nadomestila ter višino povračila za prevoz na delo, kot je navedla tožena stranka, saj so upale, da sodišče ne bo izvajalo še dokaza z izvedencem. Tožeče stranke so za vsak mesec in za vsako od tožečih strank postavile specificirano navedbo glede višine denarnih zahtevkov ter za to predložile tudi dokaze. Tožena stranka v nobeni izmed vlog, niti v vlogah po zaključku prvega naroka ni obrazloženo ugovarjala višini tožbenega zahtevka, niti ni obrazloženo ugovarjala na prvem naroku. Pravočasno in obrazloženo je ugovarjala le višini razlike v nadomestilu za prihod na delo in sicer tako, da je trdila, da znaša nadomestilo za prihod na delo 20 % cene super bencina, vsemu ostalemu pa ni pravočasno in obrazloženo ugovarjala. Na podlagi 214. člena ZPP je višina tožbenega zahtevka, ki se nanaša na višino razlike v plači, dnevnice, regres in nadomestilo za čas nezakonitega prenehanja v celoti neprerekana in se s tem po izrecni določbi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je dopustno izvesti dokaz z izvedencem glede vseh denarnih delov zahtevka. Dokaz se lahko izvaja le glede substanciranih trditev stranke, ki je dokaz predlagala. Opozarja na zadevo Pdp 912/2012, kjer je tožena stranka vložila enake vloge in dala enake dokazne predloge, vendar je višje sodišče odločilo, da je bil pravočasen in substanciran le ugovor glede višine nadomestila za prevoz, glede ostalega pa ne, tako da je v celoti po višini priznalo zahtevek tožečih strank. Sodišče prve stopnje je bilo opozorjeno na navedeno sodno odločitev, vendar je vseeno vztrajalo, da se postavi izvedenca glede vseh denarnih zahtevkov. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (III Ips 53/2007, II Ips 519/2005, II Ips 933/2009, IIIps 374/2006). Iz navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča tako nedvomno izhaja, da bi tožena stranka morala vsebinsko ugovarjati višini tožbenega zahtevka, tako da bi glede vsake postavke natančno navedla svoje ugovore ter nato za vsakega izmed ugovorov tudi natančno opredelila dokaz, s katerim ugovor dokazuje. Ta dokaz bi bil lahko tudi izvedenec finančne stroke. Za ugovor pa ni mogoče šteti le predložitve listin. Tožena stranka je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke dala šele v vlogi z dne 2. 4. 2012, sodišče pa je prvi narok opravilo 5. 3. 2012. Sodišče pri svojem odločanju ne bi smelo uporabiti nobene ugotovitve izvedenca z izjemo ugotovitev glede višine nadomestila za prevoz na delo, saj tožena stranka ni substancirano in pravočasno ugovarjala nobeni drugi višini denarnih zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je kljub temu imenovalo izvedenca za vse denarne zahtevke, na izvedenca pa je prevalilo tudi pravno vprašanje ali naj se izplačilo preko študentskega servisa šteje kot bruto ali kot neto plačo. Izvedenec je izvedeniško mnenje izdeloval ob obilni mediaciji med strankama. Posledica tega je bil dogovor strank, da bosta kot nesporno priznali, da se razlika v plači izračuna kot razlika med podatkom o plačilih za posamezen mesec, ki ga je dala tožena stranka in izplačilom preko študentskega servisa. Ta razlika predstavlja razliko v bruto plači za posamezen mesec. Višina neto izplačil in obresti ni bila predmet spora, zato se tožeče stranke glede tega niso opredeljevale. Odločitev sodišča, da bo v sodbo povzelo predloge izvedenca glede neto izplačil je tako zanje popolno presenečenje, sodišče pa je v tem delu odločilo mimo tožbenega zahtevka. Po ustaljeni sodni praksi se v sodbo vedno navede bruto zneske. Izračun neto zneskov in zamudnih obresti je tudi očitno napačen, saj je šlo za kompromisne izračune, ki naj bi vodili k poravnavi. Pravilen izračun neto plače za posamezen mesec bi moral upoštevati prisilne predpise s področja socialnega zavarovanja in davkov. Vsi neto zneski v sodbi so napačni, saj izhajajo iz poravnalnega predloga izvedenca in ne iz na zakonu temelječega izračuna. Enako velja glede vseh ostalih neto zneskov, ki jih je sodišče vneslo v sodbo. Tožeče stranke menijo, da bi bilo smotrno, če bi sodišče ostalo pri ustaljeni sodni praksi in v izrek ne bi pisalo neto zneskov. Glede na to predlagajo, da sodišče sodbo spremeni tako, da iz nje črta vse neto zneske v tč. I/4, II/4, III/4 , IV/4, V/4, VI/4 in VII/4 in tč. I/9, II/9, III/9, IV/9, V/9, VI/9, VII/9 sodbe.
Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi višino dnevnic, saj je izhajalo iz izračuna izvedenca, ki je izhajal iz podatkov tožene stranke pridobljene tekom izdelave mnenja ter iz „podatkov o naletu - flight logov“, ki jih je sicer tožena stranka predložila na prvem naroku, ni pa postavila trditvene podlage, kaj z njimi dokazuje. Izvedenec je naredil primerjavo med dokumentacijo tožene stranke in trditvami tožečih strank ter dokumentacijo (plani leta) ter se odločil, da dokumentacija tožene stranke odraža dejansko opravljene lete - službene poti. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi zahtevek zmanjševalo na znesek, ki ga je ugotovil izvedenec z lastnim angažmajem. Priglašajo pritožbene stroške.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je v več delih izrek sodbe sam s seboj v nasprotju in je zato nerazumljiv, posledično pa sodbe ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je sodišče tožeči stranki A.A. v izreku tč. I/1 in I/2 odločilo, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 6. 2007 do 7. 12. 2011 in da ga je tožena stranka dolžna za ta čas prijaviti v zavarovanja, zavrnjen pa je bil zahtevek, da je tožeča stranka v delovnem razmerju in da ga je dolžna prijaviti v zavarovanje od 8. 12. 2011 dalje. Nato je v izreku tč. I/8 odločilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo zakonito 16. 3. 2011, ampak je trajalo do 7. 12. 2011, v presežku je zahtevek zavrnilo. V direktnem nasprotju s temi tremi točkami izreka je odločitev sodišča prve stopnje v tč. I/9, s katero ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 16. 3. 2011 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter obračunati in izplačati nadomestilo plače, kot če bi delal. Odločitve se izključujejo oziroma so si diametralno nasprotne. Enaka kršitev določb postopka (razlike so le v datumih) je podana tudi v izreku sodbe glede tožečih strank B.B., C.C., D.D. in E.E. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Tožeče stranke niso opredelile vrednosti spora, zato je potrebno vrednost spora določiti skladno s 22. členom Zakona o odvetniški tarifi in uporabiti vrednost predmeta v višini 4.000,00 EUR.
Kljub temu, da so v dokaznem postopku izvedeni dokazi nedvomno narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka tožečih strank, je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno nepravilno odločitev. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič H.H., I.I. in J.J. ugotovilo, da so tožeče stranke nepretrgano opravljale delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke in da so bili kot študenti glede odsotnosti z dela v povsem enakem položaju kot zaposleni. Zavzelo je stališče, da so bili vključeni v organiziran delovni proces, ker so bili enako kot redno zaposleni člani kabinskega osebja redno in v naprej planirani za opravljanje dela. Redno zaposleni delavci so bili za razliko od tožečih strank toženi stranki kot svojemu delodajalcu podrejeni tudi glede obsega svojega vključevanja v delovni proces, kar pomeni, da na svojo delovno obremenitev ne morejo vplivati, medtem, ko so tožeče stranke imele na svojo obremenitev odločilen vpliv in so lahko delale, kolikor jim je ustrezalo. Sklicevanje sodišča prve stopnje na izpoved priče I.I. je neutemeljeno, saj je v spornem obdobju opravljala delo le dva meseca. Da so študenti delo opravljali po potrebi in v obsegu, ki je ustrezal tudi njim, je potrdila priča J.J. Da so tožeče stranke lahko vplivale na svojo prisotnost in delale, kolikor so želele, so posredno potrdile tudi same v svojih izpovedbah. Izkazano je dejstvo, da tožeče stranke niso bile podrejene glede obsega vključevanja v delovni proces tožene stranke, zato je potrebno zaključiti, da v pogodbenem razmerju med strankami niso obstajali elementi delovnega razmerja. Glede obsega opravljenega dela kot elementa obstoja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje podalo izračune količine opravljenega dela s strani tožečih strank v posameznih obdobjih. Iz teh izračunov izhaja, da obseg dela, ki so ga opravili, ni identičen obsegu dela oziroma predpisani delovni obveznosti redno zaposlenih delavcev. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da na obstoj delovnega razmerja kaže tudi dejstvo, da so tožeče stranke plačilo prejemale na podlagi obračuna dela, saj vsak študent plačilo svojega dela prejme na podlagi obračuna dela, ki se predloži študentskemu servisu. Dobra volja tožene stranke, da jim je plačala stroške prevoza, naj bi bila pokazatelj obstoja delovnega razmerja. Tožena stranka je tožeče stranke najela za izvajanje dela, ki potrebuje posebno usposabljanje in licenco, zato je logično krila stroške.
Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevo tožene stranke po sodni razvezi pogodb o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR. Tožena stranka je trdila, da ne zaposluje novih članov kabinskega osebja in da nima potreb po zaposlovanju novih članov kabinskega osebja. Namen določbe 118. člena ZDR ni ta, da gre delodajalec na sodišče in zahteva razvezo zaposlitve za delavca, ki je pri njem zaposlen, temveč je določba namenjena primerom, kot je konkretni. Pravno relevanten razlog za uporabo 118. člena ZDR predstavlja dejstvo, da nihče od tožečih strank na dan zaključka obravnave ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, saj niso imeli več veljavnih licenc za letenje oz. za člana kabinskega osebja. Priglaša pritožbene stroške.
Tožeče stranke v odgovoru na pritožbo tožene stranke navajajo, da se strinjajo s stališčem tožene stranke, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju kot tudi z razlogi sodbe, vendar menijo, da je to napako mogoče odpraviti tako, da sodišče v pritožbenem postopku sodbo spremeni v skladu s predlogom za spremembo sodbe, ki so ga tožeče stranke dale v svoji pritožbi zoper sodbo. Ugovor, da tožeče stranke niso delale polni delovni čas je pritožbena novota, ki je sodišče ne more upoštevati na podlagi 337. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo razvezati pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR. V zvezi z licencami opozarja, da je tudi ta ugovor tožena stranka podala prepozno. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank zavrne kot neutemeljeno. Ne strinja se s predlogom tožečih strank po spremembi izpodbijane sodbe. Ni namreč mogoče zahtevati obstoja delovnega razmerja in trajanja delovnega razmerja za obdobje zaposlitve pri drugi stranki. Strinja se, da tožeče stranke, ki so se zaposlile drugje, ne morejo več zahtevati reintegracije in v tem delu bi morali biti njihovi zahtevki zavrnjeni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
Pritožbi sta delno utemeljeni.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožečih strank pri toženi stranki od 1. 6. 2007 dalje, s tem povezanimi denarnimi zahtevki in ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Nadalje je ugotovilo, da so se tožeče stranke (A.A., B.B., D.D., C.C., E.E.) po prenehanju dela pri toženi stranki zaposlile drugje, zato jim sodišče prve stopnje ni priznalo delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Ugotovilo je, da imajo vse tožeče stranke interes, da se k toženi stranki vrnejo na delo ter da tožena stranka ni dokazala ekonomsko - gospodarskega razloga za sodno razvezo. Zato je ugodilo tožbenim zahtevkom tožečih strank, da jih je tožena stranka dolžna v roku 15 dni pozvati nazaj na delo. Glede denarnih zahtevkov (plačilo razlike med plačo, ki so jo prejemale in plačo, ki bi jo morale prejemati pri toženi stranki, povračilo stroškov prevoza na delo, plačilo dnevnic, plačilo regresa za letni dopust in plačilo nadomestila plače za čas po prenehanju opravljanja dela pri toženi stranki) je sodišče prve stopnje sledilo izračunu izvedenca finančne stroke. Glede ugovora tožečih strank, da tožena stranka, razen glede plačila prevoznih stroškov, ni pravočasno obrazloženo ugovarjala, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da se pravila 286. člena ZPP, ki določajo, kdaj so navedbe strank in predloženi dokazi prepozni, morajo omejiti na dopustno mero. Zato je štelo, da je tožena stranka podala pravočasen ugovor glede zahtevkov tožečih strank po izplačilu dnevnic.
Pritožbi tožečih in tožene stranke utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdita, da je izrek sodbe nerazumljiv, da nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so tožeče stranke v delovnem razmerju pri toženi stranki le do dneva, ko so se prvič zaposlile drugje ter da jih je tožena stranka le za ta čas dolžna prijaviti v obvezna zavarovanja ter da je odpoved delovnega razmerja nezakonita, vendar jim je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo le do prve zaposlitve pri drugem delodajalcu in da jim je tožena stranka dolžna izročiti pisne pogodbe, hkrati pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja, da je bila odpoved nezakonita in da jih je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo.
Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V konkretni zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitev določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitev na sodbo. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo, in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen. Navedeno pomeni, da je odprava procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega senata.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. V konkretnem primeru je odločilna okoliščina, da so se tožeče stranke (A.A., B.B., D.D., C.C., E.E.) zaposlile pri drugem delodajalcu, vzpostavljeno jim je bilo delovno razmerje in prijavljeni so bili v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je ob pravilni ugotovitvi obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, nezakonitosti odpovedi ter reintegraciji, napravilo napačen zaključek, da jim je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do zaposlitve pri drugem delodajalcu. V primeru ugotovitve, da tožečim strankam delovno razmerje ni zakonito prenehalo, to pomeni, da imajo pravico do vrnitve na delo k toženi stranki in vzpostavitev delovnega razmerja za čas, ko so bili bile brez zaposlitve (z vmesno prekinitvijo za čas morebitne zaposlitve pri drugem delodajalcu), z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Le če tožeče stranke ne bi zahtevale reintegracije, bi jim bilo mogoče priznati delovno razmerje le do zaposlitve pri drugem delodajalcu.
Glede zavrnitve dela zahtevka, ki se nanaša na izstavitev pogodbe o zaposlitvi z osnovno plačo najmanj 1.271,44 EUR bruto, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožečim strankam izročiti pisno pogodbo brez določbe o višini plače. Pogodba o zaposlitvi mora poleg ostalega vsebovati tudi določilo o znesku osnovne plače delavca v valuti, veljavni v RS, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih plačilih. V konkretnem primeru sicer ne gre za sklepanje nove pogodbe o zaposlitvi, dejansko pa se s pogodbo vzpostavlja stanje za nazaj, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam izstaviti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto stevard (član kabinskega osebja), brez določila o višini plače. Plača članov kabinskega osebja je določena z akti tožene stranke, zato bo tožena stranka tožečim strankam izstavila pogodbo o zaposlitvi, v kateri bo določena plača v skladu z akti tožene stranke.
Tožeče stranke so pripoznale višino bruto plače in višino bruto nadomestila plač ter višino povračila za prevoz na delo. Pritožba uveljavlja, da tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala tožbenemu zahtevku, razen višini nadomestila za prevoz na delo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče moralo upoštevati določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, prav tako ne bi smelo pri odločanju uporabiti ugotovitve izvedenca, razen glede višine nadomestila za prevoz na delo. Pritožbeno sodišče se strinja z naziranjem sodišča prve stopnje, da mora sodišče uporabo pooblastila za prekluzijo dejstev in dokazov omejiti na dopustno mero, poleg tega pa lahko sodišče v skladu s 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.
Utemeljena pa je pritožbena navedba, da se po ustaljeni sodni praksi v sodbo navede le bruto zneske. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo tako, da se toženi stranki naloži obračun bruto razlike v plači oziroma bruto nadomestila plače, ter izplačilo neto zneska, katerega višina pa bo znana šele po odvodu davkov in prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je zato v delu, ki se nanaša na izplačilo točno določenih neto zneskov, v nasprotju z materialnim pravom.
Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da odločitev sodišča prve stopnje, da se tožečim strankam prizna nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja le do konca glavne obravnave, nima zakonske podlage. Nadomestilo plače se vedno priznava za čas od nezakonite odpovedi delovnega razmerja do vrnitve na delo, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa imajo pravico do razlike v plači, ki bi jo prejemale pri toženi stranki, če bi delale.
Glede odločitve o višini dnevnic pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ne glede na ugotovitev, da je tožena stranka šele s tretjo pripravljalno vlogo predložila dokumentacijo v zvezi z dnevnicami, da je tožena stranka pravočasno podala ugovor glede zahtevkov tožečih strank po izplačilu dnevnic.
K pritožbi tožene stranke: Neutemeljena je pritožbena navedba, da so zaključki sodišča prve stopnje, da so tožeče stranke nepretrgano opravljale delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz izpovedi zaslišanih prič H.H., I.I. in J.J. namreč izhaja, da je delo redno zaposlenih stevardov in delo študentov popolnoma enako, da pa študentje niso opravljali dela vodje kabinskega osebja. Oboji morajo imeti za to delo licenco, ki se letno podaljšuje. Tožeče stranke so imele licenco in so tako izpolnjevali pogoje za zasedbo delovnega mesta stevardov. Razlike med njimi so le v dopustih, ki jih študentje nimajo ter v prostih dnevih, ki jih imajo redno zaposleni 9 do 10 mesečno, študentje pa so jih imeli lahko tudi več. Tožena stranka je ocenjevala delo tako redno zaposlenih kot tudi študentov. Tako redno zaposleni kot tudi študentje so ob bolniški odsotnosti morali prinesti bolniški list. Tožeče stranke so bile enako obremenjene, tako na mesečni kot na letni ravni, kot redno zaposleni, kar je bil obojestranski interes, saj so tožeče stranke zaslužile več, tožena stranka pa je imela pokrite viške dela. Da so tožeče stranke delale enako ali pa celo z večjo obremenitvijo, kot redno zaposleni stevardi, izhaja tudi iz podatkov o opravljenih urah naleta. Tožeče stranke so morale svojo odsotnost, enako kot redno zaposleni, pravočasno najaviti. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da so tožeče stranke kontinuirano opravljale delo pri toženi stranki in ne le občasno, pravilen. Tega ne spremeni dejstvo, da so bile z dela lahko tudi odsotne, seveda po poprejšnjem dovoljenju tožene stranke, saj tudi to potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nanje redno računala, ko je pripravljala plane letov. Tožeče stranke so bile pri toženi stranki redno vključene v njen delovni proces, zato si tudi niso mogle same izbirati letov, prostih dni in ostalih odsotnosti, saj je o tem odločala tožena stranka. Delo so opravljale po odredbah in navodilih ter pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in jim odrejala delo, ki so ga morale opravljati po predpisanih postopkih za delo kabinskega osebja. Dejstvo, da bi lahko delale tudi manj, pa niso, v tem primeru ni pomembno. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil obseg dela tožečih strank enak kot obseg dela redno zaposlenih stevardov in da njihovo delo ni bilo občasno, ker ni trajalo le krajši čas ali občasno, ampak stalno.
Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek, da je imelo delo tožečih strank pri toženi stranki vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR.
Ker so bile tožeče stranke pri toženi stranki v delovnem razmerju, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da jim je to nezakonito prenehalo dne 16. 3. 2011, saj jim ni prenehalo iz utemeljenega razloga in na način, določen v ZDR.
Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni utemeljevala prenehanja potreb po delu tožečih strank v smislu določb drugega odstavka 118. člena ZDR, po katerem sodišče lahko v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do zaključka obravnave, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni sledilo predlogu tožene stranke za odločitev v smislu določb 118. člena ZDR, zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede zavrnitve predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi po 118. členu ZDR.
Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ob preizkusu odločitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški postopka pravilno odmerjeni. Po določbi 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008 in naslednji) se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega zakonskega določila tožečim strankam pravilno odmerilo stroške postopka, ob upoštevanju tarifne številke 1200 (zastopanje več oseb).
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank in pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo v tč. I/1,IV/1,V/1,VI/1 in VII /1, v tč. I/2,IV/2,V/2,VI/2 in VII/2, v tč. I/8, IV/8,V/8, VI/8 in VII/8 kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožbi tožečih strank je ugodilo v delu tožbenega zahtevka v tč. I/4, II/4,III/4, IV/4, V/4, VI/4 in VII/4 ter v tč. I/9, II/9, III/9, IV/9, V/9, VI/9 in VII/9 tako, kot izhaja iz izreka sodbe.
V preostalem delu se pritožba tožečih strank in pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeče in tožena stranka same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške, ker so stranke deloma uspele s pritožbo (165. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).