Jedro

Izvedenec je strokovno argumentirano obrazložil, da okvara, ki je kmalu po popravilu motorja tožnikovega vozila povzročila, da vozilo ponovno ni vozno, ni v povezavi s popravilom, ki ga je izvršil toženec oziroma njegovi delavci.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 279 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnik) od tožene stranke (toženec) zahtevala pregled in popravilo motorja – agregata tovornega vozila Renault Master Furgon 2,5 DCI, last tožnika ter plačilo 920,01 EUR odškodnine in povračilo pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo v plačilo 1.684,46 EUR toženčevih stroškov postopka.

2. V pritožbi tožnik navaja, da se pritožuje iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da napaka na vozilu ni v vzročni zvezi s popravilom vozila. Do popravila je namreč motorni računalnik deloval in toženčev delavec A. A., ki je vozilo sprejel v popravilo, je izpovedal, da se je po prevzemu vozila naredila diagnoza, kar pomeni, da je računalnik ob prevzemu vozila deloval. Torej je napaka na računalniku nastala kasneje, v sferi toženca. Sodbe ni mogoče preizkusiti in dejansko stanje je ugotovljeno zmotno in nepopolno. Bistveno je, da je vozilo v posesti toženca več kot tri leta, toženec je strokovnjak in je pred ogledom izvedenca poskrbel, da pregled izvedenca ni bil možen zaradi okvare računalnika, ki je ob prevzemu vozila ni bilo.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga višjemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek je tožnik uveljavljal na podlagi garancijskega lista, ki mu je bil izročen potem, ko je toženec v okviru svojega s. p.-ja popravil motor tožnikovega vozila. Materialnopravna podlaga je glede na postavljen tožbeni zahtevek 637. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 481. členom OZ. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo relevantno dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je utemeljilo z jasnimi in pravilnimi razlogi, zato se višje sodišče sklicuje nanje in bo le kratko odgovorilo na pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Nesporno je, da je tožnik vozilo dal v popravilo na toženčev servis zaradi okvare motorja, ter da je vozilo 15. 10. 2018 po opravljeni testni vožnji odpeljal. Tožnik je dokazal, da se je po približno 150 km vožnje vozilo ponovno zaustavilo in od takrat ni več vozno. Izvedenec, ki ga je angažiralo sodišče, je ugotovil, da ob tej zaustavitvi vozila ni šlo za okvaro motorja, pač pa se je vozilo zaustavilo zaradi okvare motornega računalnika in/ali drugih električnih delov. Zaradi te okvare motorja – pogonskega agregata vozila sploh ni mogoče zagnati. Izvedenec je strokovno argumentirano obrazložil, da okvara, ki je kmalu po popravilu motorja tožnikovega vozila povzročila, da vozilo ponovno ni vozno, ni v povezavi s popravilom, ki ga je izvršil toženec oziroma njegovi delavci. Tožnik na dopolnilno mnenje izvedenca, v katerem je ugotovil, da ni vzročne zveze med popravilom samega motorja in okvaro motornega računalnika, pripomb ni podal in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločitev oprlo na ugotovitve izvedenca. Izvedenec je ugotovil, da je do okvare motornega računalnika prišlo v trenutku, ko se je vozilo zaustavilo med vožnjo pri kraju B. Da je do okvare motornega računalnika prišlo že takrat in ne, kot sedaj trdi tožnik, na toženčevem servisu, potrjuje tudi izpovedba priče C. C., katerega zaslišanje je predlagal tožnik. C. C. je (z avtovleko) odpeljal vozilo, ko se je ustavilo pri B. Izpovedal je, da vozilo, ko je obrnil ključ, ni dalo nič od sebe. Kontakta torej še pred tem, ko je bilo vozilo pripeljano na toženčev servis, ni bilo mogoče vzpostaviti. Ravno na podlagi podatka, da ni možna vzpostavitev kontakta, je toženčev delavec ugotovil, da gre za okvaro na elektriki in ne na popravljenem motorju vozila (naredil diagnozo). Nemožnost vzpostavitve kontakta namreč povzroči okvara na električnem delu – motornem računalniku in/ali drugih električnih delih (senzorjih, relejih, ipd.) in priključkih ter priklopih (gl. dopolnilno mnenje izvedenca o vzroku okvare vozila na list. št. 121 spisa).

7. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora tožencu povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki jih je imel z vložitvijo odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Ugotavlja, da je toženec upravičen do povrnitve vseh priglašenih stroškov: 375 točk po tar. št. 21/1 OT, 2% materialnih stroškov skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT in 22% DDV; to je ob vrednosti točke 0,6 EUR vse skupaj 279 EUR. Tožnik je dolžan tožencu stroške pritožbenega postopka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), sicer bo prišel v zamudo in bo dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).