Jedro

Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev. Stranki sta v točki 3.4. sporazuma podaljšali rok izpolnitve oziroma zapadlost terjatve iz naslova regresov za letni dopust za leta 2014 do 2017 do konca leta 2018. Ker tožena stranka ni bila v zamudi z izpolnitvijo obveznosti pred 1. 1. 2019, do tega dne tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Po 179. členu OZ v krog pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, med drugim spadajo duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravilna je presoja sodišča, da tožnik v tem sporu ni dokazal posega v osebnostne pravice. V pritožbi izpostavlja, da zaradi večletnega neplačevanja regresa ni mogel na dopust in da je tožena stranka posegla v pravico tožnika do zdravja in plačanega letnega dopusta. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust več let zaporedoma, samo po sebi še ne pomeni okrnitve pravice do zdravja in duševne integritete ter plačanega letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača neizplačani del regresa za letni dopust za leto 2018 v neto znesku 56,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2018 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2014 za čas od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2018, neto zneska regresa za letni dopust za leto 2015 za čas od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2018, neto zneska regresa za letni dopust za leto 2016 za čas od 1. 7. 2016 do 31. 12. 2018, neto zneska regresa za letni dopust za leto 2017 za čas od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2018, od neizplačanega dela zneska regresa za letni dopust za leto 2018 za čas od 1. 7. 2018 do 16. 8. 2018 in za plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. S sklepom je zavrglo tožbo z zahtevkom za obračun in odvod akontacije dohodnine od neizplačanega dela regresa za letni dopust za leto 2018. Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 214,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sta zaradi nerazumljivosti in nepreverljivosti ter protispisnosti sodbe podani bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati regres najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. V točki 3.4. sporazuma z dne 18. 7. 2018 je tožena stranka le pripoznala dolg iz naslova regresa za letni dopust za leta 2014, 2015, 2016 in 2017. S podpisom sporazuma se tožnik ni odpovedal pravici do zakonskih zamudnih obresti. Izjava o odpovedi pravici mora biti jasna in nedvoumna. Izjave, s katero naj bi se tožnik odpovedal kakršnikoli pravici, sporazum ne vsebuje. Nasprotuje presoji sodišča, da sta stranki sklenili dogovor o novi zapadlosti regresa. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up 63/03 z dne 2. 2. 2005 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja (plača, regres, odpravnina), saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. Institut odpovedi pravici na področju delovnih razmerij je treba razlagati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava. Odpoved pravici do regresa predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 131. členom ZDR-1, kar analogno velja tudi za obresti. Tožnik s podpisom sporazuma ni ničesar pridobil, zato dvomi v dopustnost njegove podlage. Nadalje navaja, da je v tožbi navedel, za katere pravne priznane oblike nepremoženjske škode zahteva plačilo pravične denarne odškodnine. Glede očitane diskriminacije je zakoniti zastopnik izpovedal, da tožena stranka ni plačala dolga iz naslova regresa le tožniku. Tožena stranka je kršila prepoved diskriminacije zaradi neenake obravnave tožnika. Zatrjeval je neenako obravnavno v primerjavi z drugimi delavci, ki jim je tožena stranka plačala regrese, zato je dokazno breme skladno s šestim odstavkom 6. člena ZDR- 1 prešlo na toženo stranko, ki pozna motiv za takšno obravnavo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tožena stranka s petletnim zaporednim neplačevanjem regresa za letni dopust ni šikanirala tožnika v obliki trpinčenja na delovnem mestu, kot ga opredeljuje četrti odstavek 7. člen ZDR-1. Ker je prejemal nizko plačo, bi si lahko letni dopust privoščil le, če bi prejel regres. Tožena stranka ni zagotovila tožniku pravice do plačanega letnega dopusta, kot jo določajo mednarodni pravni dokumenti, zato ga je trpinčila. V zvezi s presojo sodišča o neobstoju kršitve osebnostnih pravic (46. čl. ZDR-1) navaja, da gre zaradi kršitve pravice do plačanega letnega dopusta za poseg v pravici tožnika do zdravja in duševne integritete. Sodišče ni upoštevalo navedb tožnika in izpovedi strank, s čimer mu je onemogočilo obravnavanje in je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja kršitev načela vestne in skrbne presoje dokazov iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Izvedeni dokazi so potrdili, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Neutemeljena sta očitka kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju pritožba uveljavlja le s pavšalnim navajanjem nerazumljivosti in protispisnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je izpodbijani zavrnilni del sodbe lahko preizkusilo, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Očitane protispisnosti ni ugotovilo. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik s sklicevanjem na navedeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka dejansko izpodbija materialnopravne razloge sodbe o teku zakonskih zamudnih obresti in neobstoju predpostavk odškodninske odgovornosti.

7. Pavšalno je pritožbeno sklicevanje na neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Ta določa, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je v zvezi s tem pretehtalo vse izvedene dokaze, tudi izpovedi obeh strank. Očitana relativna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Če sodišče v okviru sprejete dokazne ocene ni prišlo do ugotovitev, za kakršne se zavzema pritožba, to ne pomeni, da je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in da obstaja bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Stališče pritožbe, da se delavec ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, je načeloma pravilno, če gre za vnaprejšnjo odpoved. Vendar je predmet pritožbene presoje v tem sporu plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki niso tipična niti specifična terjatev iz delovnega razmerja. Zakonske zamudne obresti v osnovi predstavljajo institut civilnega prava, ki je urejen v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ, prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 187/2018). Glede na navedeno primerjava s situacijo iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer se je delavka vnaprej izrecno odpovedala pravici do odpravnine, niti ni ustrezna.

9. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 191/2018, lahko delavec s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, prosto razpolaga in se ji tudi „odpove“ tako, da je ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem, v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. Po prvem odstavku 1053. člena OZ je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar velja za točko 3 sporazuma med delavcem in delodajalcem. Stranki sta sporazum z dne 18. 7. 2018 sklenili po tem, ko so zapadle že vse terjatve iz naslova regresa za letni dopust. 10. V točki 3.4. sporazuma sta stranki določili, da je delodajalec poravnal vse svoje obveznosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali v zvezi z njo in da delavec nima do delodajalca več nikakršnih zahtevkov, ki niso opredeljeni v sporazumu, ter se s podpisom tega sporazuma odpoveduje vsem morebitnim nadaljnjim zahtevkom do delodajalca, razen da tožena stranka tožniku izplača regrese za leta 2017, 2016, 2015 in 2014 do konca leta 2018. Po prvem odstavku 1051. člena OZ je popustitev med drugim lahko v delni ali popolni pripoznavi kakšnega zahtevka druge stranke ali v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku, pa tudi v podaljšanju roka. Tožnik pravilno navaja, da je tožena stranka s podpisom navedenega sporazuma pripoznala dolg iz naslova regresa za letni dopust za leta 2014, 2015, 2016 in 2017. Vendar sta stranki hkrati določili, da je dolžna tožena stranka tožniku poravnati dolg do konca leta 2018, s čimer sta podaljšali rok izpolnitve.

11. Splošne določbe OZ glede zamude in zakonskih zamudnih obresti določajo, da dolguje dolžnik v primeru, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). V skladu z 299. členom OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za zamudo. Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev. Stranki sta v točki 3.4. sporazuma podaljšali rok izpolnitve oziroma zapadlost terjatve iz naslova regresov za letni dopust za leta 2014 do 2017 do konca leta 2018. Ker tožena stranka ni bila v zamudi z izpolnitvijo obveznosti pred 1. 1. 2019, do tega dne tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti.

12. Tožnik je svoj zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku 3.000,00 EUR utemeljeval z nezakonitim ravnanjem tožene stranke, ki mu več let zaporedoma ni izplačala regresa za letni dopust, kar naj bi se odražalo kot kršitev prepovedi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu ter njegovih osebnostnih pravic. Z navedenim ravnanjem naj bi mu tožena stranka povzročila duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni trpinčila tožnika na delovnem mestu in kršila prepovedi diskriminacije.

13. V 6. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je določeno, da mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino. Iz navedenega izhaja, da sta za diskriminacijo značilna dva elementa: neenaka obravnava ter nedopusten razlog neenake obravnave. Glede na določbo šestega odstavka navedenega člena mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je torej na delavcu, ki mora zatrjevati, da je bil neenako obravnavan in razlog za neenako obravnavo (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016).

14. Neenaka obravnava, kot jo zatrjuje tožnik, sama po sebi še ni diskriminacija. Tožnik sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi izpoved tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke, na kateri se sklicuje pritožba, se nanašata zgolj na prvega od obeh elementov diskriminacije. Četudi bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to ne bi dokazovalo tudi diskriminacije. Glede na navedeno dokazno breme ni prešlo na toženo stranko, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi tožena stranka morala dokazati, da tožnika ni diskriminirala.

15. Po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni opredelil navedenih elementov trpinčenja. Ne glede na navedeno pa je odločilno še, da tožena stranka v spornem obdobju (od leta 2014 do 2018) ni izplačala regresa več let zaporedoma tudi ostalim delavcem, zato ravnanje ni bilo usmerjeno zoper tožnika kot posameznega delavca. To pomeni, da tožena stranka ni kršila prepovedi trpinčenja na delovnem mestu.

16. Po 179. členu OZ v krog pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, med drugim spadajo duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravilna je presoja sodišča, da tožnik v tem sporu ni dokazal posega v osebnostne pravice. V pritožbi izpostavlja, da zaradi večletnega neplačevanja regresa ni mogel na dopust in da je tožena stranka posegla v pravico tožnika do zdravja in plačanega letnega dopusta. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust več let zaporedoma, samo po sebi še ne pomeni okrnitve pravice do zdravja in duševne integritete ter plačanega letnega dopusta. V okviru pravice do plačanega letnega dopusta se delavcu zagotavlja izraba letnega dopusta, kot čas počitka in razvedrila, in plačilo nadomestila plače v času te odsotnosti po 137. členu ZDR-1. Dopust mora biti plačan, in sicer med dopustom. Namen plačila je zagotoviti primerljiv položaj delavca med dopustom in delom. To izhaja iz 7. člena Konvencije št. 132 o plačanem dopustu, po katerem vsakdo, ki je na dopustu, prejema ves čas dopusta najmanj svojo normalno ali povprečno plačo, obračunano tako, kot to določijo pristojne oblasti ali ustrezni organi v državi. Tudi sicer je tožnik izpovedal, da v obdobju od leta 2004 do 2014, ko je prejel regres, tega ni nikoli namenil za počitnice, temveč za poplačilo dolgov in kritje drugih stroškov. Večletno neplačevanje zneskov regresa za letni dopust, ki je odpravljivo s pravnimi sredstvi v sodnem postopku, ne pomeni kršitve osebnostne pravice v smislu 46. člena ZDR-1. Pravica do regresa je premoženjske narave in ne sodi med osebnostne pravice, ki so podlaga oziroma predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, do povrnitve katere je posameznik (ob izpolnjenosti preostalih predpostavk) upravičen v obliki denarne odškodnine po 179. členu OZ.

17. Ker v skladu z obrazloženim nista podani protipravnost in nastanek pravno priznane nepremoženjske škode kot predpostavki odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

18. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP.