Jedro

Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako velja za nujne dediče. Izjema so stroški za preživljanje dediča in njegovo obvezno šolanje; o tem, ali in koliko naj se vračunajo izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, pa odloči sodišče glede na okoliščine, upoštevajoč predvsem vrednost zapuščine ter stroške za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje. Isto pravilo se uporablja tudi takrat, ko je predmet dedovanja zaščitena kmetija.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I.14., I.15. in III.2. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I.13. in I.17. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi zapustnikove oporoke pred pričami z dne 25. 2. 1998, zakona in sprejemnih dednih izjav za glavnega oporočnega dediča razglasilo zapustnikovega sina A.A., zapustnikovo hčer B.B. in zapustnikovega sina C.C. pa za nujna dediča. Pred tem je ugotovilo, da znašata nujna dedna deleža za vsakega 1/6 oziroma 39.546,00 EUR in da se C.C. v njegov nujni dedni delež vračuna vrednost 15. 7. 1988 podarjene nepremičnine parc. št. 1330 k.o. X v višini 4.196,16 EUR. Dediču A.A. je naložilo, da sodedičema izplača protivrednost nujnih dednih deležev v roku dveh let po pravnomočnosti sklepa, pri čemer se zneska do plačila vsako leto revalorizirata po temeljni obrestni meri. Ugotovilo je še, da znašajo skupni stroški zapuščinskega postopka 1.153,51 EUR; ker jih je založil C.C., je A.A. naložilo, da mu mora povrniti 5/6 tega zneska v višini 961,26 EUR.

2. Zoper sklep o dedovanju v navedenem obsegu se je pritožil dedič A.A. (v nadaljevanju: pritožnik), ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj se sklep v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bila parc. št. 1330, ki jo je zapustnik podaril C.C., že takrat predvidena za gradnjo, kar izhaja tudi iz predloženih listin. Sodišče bi jo moralo oceniti kot stavbno zemljišče. Dedič C.C. je poleg tega dobil od zapustnika les za gradnjo hiše, zapustnik pa mu je pri gradnji nudil gmotno in delovno podporo. Pomagal je tudi dedinji B.B., saj ji je dal celotno ostrešje za njeno hišo. Sodišče naštetih daril pri odločanju neupravičeno ni upoštevalo. V dedni delež bi moralo všteti tudi izdatke, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem nujnih dedičev. Dveletni rok za izplačilo je prekratek. Podedovana kmetija ima namreč izjemno majhno gospodarsko zmožnost in ne ustvarja dobička. Nujni delež naj se zmanjša na obseg in vrednost, kot ju je določil zapustnik v oporoki. Kočno pritožnik nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Dokaza z izvedenkama ni predlagal in pri dokazovanju ni sodeloval. Sploh pa bi sodišče vrednost podarjene parcele lahko ocenilo samo.

3. Nujna dediča v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijanega sklepa. Podarjena nepremičnina je bila po namenski rabi opredeljena kot kmetijsko zemljišče in je moral dedič C.C. po daritvi s svojem denarjem plačati odškodnino za spremembo namembnosti. Les za gradnjo je dobil iz svojega gozda. Pri delu mu zapustnik zaradi bolezni ni mogel pomagati. Pritožbene navedbe o stroških šolanja dedičev pa so netočne in prepozne.

4. Pritožnik v repliki na odgovor vztraja pri svojih pritožbenih trditvah.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Ugotovitev sodišča prve stopnje o višini nujnih deležev in o njuni vrednosti je pravilna, upoštevaje drugi odstavek 26. člena Zakona o dedovanju (ZD) in vrednost nepremičnin, ki spadajo v zapuščino.1 Pritožnik neupravičeno in predvsem neobrazloženo nasprotuje navedeni ugotovitvi. Res pa bi na konkretno vrednost nujnih deležev utegnila vplivati njegova zahteva za vračunanje vseh zapustnikovih daril nujnima dedičema. Ker bo o tej zahtevi odločalo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, bo izračun ustrezno znižane vrednosti nujnega deleža, če bo pritožnik s svojo zahtevo uspel, vključen v nove oziroma nadaljnje ugotovitve zapuščinskega sodišča. Za predlagano razveljavitev navedene odločitve, ki jo vsebuje I.13. točka izreka sklepa o dedovanju, zato ni nobene potrebe in pritožba v tem delu ni utemeljena.

7. Pač pa pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo status podarjenega zemljišča parc. št. 1330 k.o. X. Zadovoljilo se je namreč s pojasnilom občine, da je bilo to zemljišče ob daritvi 15. 7. 1988 kmetijsko, ni pa upoštevalo potrdila Komiteja za urejanje prostora, varstvo okolja in gradbeništvo Občine X. z dne 29. 6. 1988, da je bila navedena parcela po prostorskih ureditvenih pogojih občine predvidena za gradnjo. Očitno zemljišče ni bilo pomembno za kmetijsko proizvodnjo, sicer ne bi moglo biti predmet daritve, obdarjenec ne bi mogel doseči vknjižbe svoje lastninske pravice niti začeti z gradnjo oziroma izposlovati spremembe namembnosti zemljišča.2 Kot je razvidno iz predloženih listin, je bil lokacijski ogled opravljen že dva meseca pred sklenitvijo darilne pogodbe. Navsezadnje je celo zapustnik v oporoki navedel, da je sinu C.C. poklonil stavbno parcelo za gradnjo hiše. Kaže torej, da ga je nameraval obdariti v vrednosti, ki ustreza ceni stavbnega zemljišča. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri vračunanju tega darila izhajati iz cene za stavbno zemljišče z enako površino, od te pa odšteti valorizirano vrednost odškodnine za spremembo namembnosti, ki jo je plačal nujni dedič C.C.; razlika predstavlja darilo, ki se všteje v nujni delež.

8. Sodišče prve stopnje je neupravičeno spregledalo tudi druga zatrjevana neodplačna razpolaganja zapustnika v korist nujnih dedičev (izročitev lesa za gradnjo sinove hiše ter zapustnikovo gmotno in delovno podporo pri gradnji, naklonitev ostrešja za hčerino hišo ter izdatke za njuno nadaljnje šolanje). Pritožnik se je na ta razpolaganja skliceval že v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2003, zato ne gre za pritožbeno novoto, kot poskušata prikazati nujna dediča v odgovoru na pritožbo. Sicer pa se pravila o prekluziji v zapuščinskem postopku ne uporabljajo, kadar gre za uveljavljanje pravic v zvezi z zapuščino.

9. Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika (prvi odstavek 46. člena ZD). Enako velja za nujne dediče. Izjema so stroški za preživljanje dediča in njegovo obvezno šolanje; o tem, ali in koliko naj se vračunajo izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, pa odloči sodišče glede na okoliščine, upoštevajoč predvsem vrednost zapuščine ter stroške za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje (54. člen ZD). Isto pravilo se uporablja tudi takrat, ko je predmet dedovanja zaščitena kmetija (prvi odstavek 14. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev; ZDKG).

10. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji in povzeto v izpodbijanem sklepu o dedovanju, ne omogoča celovitega odgovora na pritožbene trditve. Odločilna dejstva, od katerih je odvisno vračunanje daril v nujni dedni delež, so namreč v sklepu izostala. Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo pritožbi. Na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD je sklep o dedovanju v I.14. in I.15. točki ter III.2. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek, da bo sodišče prve stopnje ugotovljene pomanjkljivosti lahko odpravilo.

11. Poleg že navedenega bo moralo sodišče pred določitvijo roka za izplačilo nujnega deleža preveriti še pritožnikove trditve o njegovih domnevno skromnih socialnih razmerah (prvi odstavek 15. člena ZDKG). Opredeliti se bo moralo tudi do njegove zahteve za zmanjšanje nujnega deleža, ker naj bi bila z izplačilom znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije (drugi odstavek 14. člena ZDKG). Če se bo izkazalo, da so med dediči sporna dejstva v zvezi z vračunanjem daril nujnima dedičema, kot je mogoče sklepati iz odgovora na pritožbo, bo moralo zapuščinski postopek prekiniti in tistega dediča, katerega pravico bo štelo za manj verjetno, napotititi na pravdo (3. točka drugega odstavka 210. člena v zvezi z 213. členom ZD).

12. Kljub delni razveljavitvi izpodbijanega sklepa pa sodišče druge stopnje ni poseglo v odločitev o skupnih stroških zapuščinskega postopka, ki jo vsebuje I.17. točka izreka sklepa. Sodišče prve stopnje jih je pravilno porazdelilo med dediča glede na razmerje njunih dednih deležev.

13. Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek, da je bilo dokazovanje z izvedenkama odveč. Za cenitev sporne nepremičnine je bilo brez dvoma potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Kdo je predlagal ta dokaz, ni pomembno. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje pritožnika, da ni mogel sodelovati pri dokazovanju. Sodišče ga je seznanilo z obema cenitvama in mu omogočilo, da poda svoje pripombe, vendar pritožnik niti zaslišanja izvedenk ni zahteval. Čeprav z izidom dokazovanja ni zadovoljen, se pritožnik ne more izogniti stroškovni obveznosti, ki mu jo nalaga izpodbijani sklep. Njegovo pritožbo v tem delu je zato sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP) in to odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Ta vrednost znaša 237.278,00 EUR in je bila ocenjena v pravdi II P 1747/2007 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, dediči pa so takšno cenitev sprejeli - tako neizpodbijana ugotovitev sklepa o dedovanju (točka I.12. izreka). 2 Četrti odstavek 11. člena ter drugi in tretji odstavek 31. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS št. 17/86) v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) - (Uradni list SRS št. 26/73, 29/73 in 1-3/86).