Jedro

Tožena stranka ni organizirala dela tako, da bi bilo tožnici zagotovljeno varno delo, saj sta prostore v gimnaziji na dan škodnega dogodka čistili le dve namesto treh delavk. Tožnica je morala takrat očistiti približno 2650 m² površine, s čimer je bil presežen predpisani delovni normativ za skoraj 200%. Pritisk na tožnico zaradi obsega čistilnih površin je bil toliko večji, ker so v času škodnega dogodka potekale govorilne ure. Slabo vreme ter nanos peska in soli zaradi hoje je zahtevalo dodatno skrbnost tožnice pri čiščenju tal. Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD-1 oziroma Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je delodajalec odgovoren za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 6. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 864,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala preobremenjenost pri delu. Tožnica ni predložila dokaza (npr. ustreznega potrdila), da so bile ob škodnem dogodku zimske razmere. Sodišče ni kritično ocenilo izpovedi tožnice, da zaradi časovne stiske na dan škodnega dogodka ni imela odmora za malico. Tožena stranka trdi, da je bilo delo organizirano na način, ki je zaposlenim omogočal odmor med delovnim časom za malico. Sicer pa se po mnenju tožene stranke površine, ki so namenjene čiščenju, med seboj razlikujejo. Tako ne gre enačiti telovadnice šole s pisarnami. Sodišče je le pavšalno ugotovilo, da tožena stranka ni sprejela vseh ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Tožena stranka meni, da bi morala tožnica predlagati izvedenca varstva pri delu, ki bi lahko podal mnenje o ustreznosti organizacije dela pri toženi stranki. Sodni izvedenec medicinske stroke ni mogel z gotovostjo določiti vzroka tožničinega padca in poškodb. Ugotovil je, da preutrujenost ponavadi ne povzroči nenadne slabosti, ki bi privedla do kolapsa. Kot možen vzrok kolapsa tožnice je izvedenec izpostavil pogosto spremembo položaja telesa, pogosta prepogibanja in izravnave, vendar je zaključil, da je bila tožnica glede tega "trenirana". Tožena stranka meni, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, saj do škodnega dogodka ni prišlo po njeni krivdi oziroma zaradi njenega protipravnega ravnanja.

Po mnenju tožene stranke je pretirana dosojena odškodnina v skupnem znesku 3.500,00 EUR. Sodni izvedenec je v pisnem mnenju izpostavil, da že glede na klinične izvide neposredno po poškodbi ni bilo pričakovati večje poškodbene spremenjenosti, ki bi povzročale trajne posledice. Poleg tega je ugotovil, da gre pri tožničinih bolečinah za subjektivno doživljanje, ki ga ni mogoče objektivno potrditi, pri čemer iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica utrpela dodatne nevšečnosti po končanem zdravljenju. Odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je pretirana glede na to, da je bila tožnica v bolniškem staležu le 65 dni, njeno zdravljenje pa je bilo konzervativno in ni odstopalo od običajnih primerov. Tožnica je opravila 10 fizioterapij, preglede pri osebnem zdravniku ter RTG preglede. Glede na navedeno bi bila tožnica upravičena do pravične odškodnine v višini do največ ene in pol povprečne mesečne neto plače. Izvedenec je ugotovil, da tožnica ni utrpela primarnega strahu. Njeno zdravljenje je potekalo brez posebnosti, pri čemer ni pretrpela sekundarnega strahu v tolikšni meri, da bi ji sodišče iz tega naslova prisodilo primerno odškodnino. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu čistilke. 14. 3. 2013 je tožnica med čiščenjem prostorov v gimnaziji A. zaradi preobremenjenosti izgubila zavest ter se pri padcu poškodovala.

7. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Pri presoji, ali je tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, je potrebno upoštevati prvi odstavek 43. člena ZDR, 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl. - ZVZD- 1) ter prvi odstavek 47. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva (Ur. l. RS, št. 62/2010 in nasl. - v nadaljevanju: Pravilnik), po katerem se eno delovno mesto čistilca sistemizira na 900 m² uporabne neto čistilne talne stavbne površine, ki se vsakodnevno čisti.

9. Po oceni izvedenih dokazov je zaključilo, da tožena stranka ni organizirala dela tako, da bi bilo tožnici zagotovljeno varno delo, saj sta prostore v gimnaziji na dan škodnega dogodka čistili le dve namesto treh delavk. Tožnica je morala takrat očistiti približno 2650 m² površine, s čimer je bil presežen predpisani delovni normativ za skoraj 200 %. Pritisk na tožnico zaradi obsega čistilnih površin je bil toliko večji, ker so v času škodnega dogodka potekale govorilne ure. Slabo vreme ter nanos peska in soli zaradi hoje je zahtevalo dodatno skrbnost tožnice pri čiščenju tal. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile v času škodnega dogodka zimske vremenske razmere, temelji na izpovedi tožnice. Po določbi 257. člena ZPP lahko sodišče ugotovi sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, tudi z zaslišanjem strank. Ker je izpoved stranke povsem enakovreden dokaz z drugimi dokazi, je zmotno stališče pritožbe, da bi morala tožnica navedbe o zimskih razmerah dokazati z ustreznim potrdilom. Izpoved tožnice, da zaradi preobremenjenosti ni imela časa za malico, potrjuje izpoved priče B.B., zato so neutemeljeni očitki o nekritični oceni izpovedi tožnice. Tožnica je ponudila ustrezno trditveno in dokazno podlago glede poteka delovne nesreče in nedopustnega ravnanja tožene stranke, s čimer je zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Dokaze o tem, da je tožena stranka delo organizirala na način, ki je zaposlenim omogočal odmor med delovnim časom za malico, oziroma da je sprejela vse ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, pa bi morala ponuditi tožena stranka. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede krivde na strani delodajalca. Tožena stranka ni dokazala, da je ravnala z ustrezno skrbnostjo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ji ni mogoče očitati krivde.

10. Tožena stranka v pritožbi navaja, da preobremenjenost tožnice ni vzrok njenega padca, oziroma da tega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, vendar pri tem spregleda, da je namen predpisov, ki zagotavljajo varstvo in zdravje delavcev pri delu, kar najbolj zmanjšati verjetnost nastanka škodnih dogodkov, pri katerih delavec utrpi poškodbe pri delu. Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD-1 oziroma Pravilnika in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je delodajalec odgovoren za nastalo škodo. Objektivna predvidljiva posledica preobremenjenosti pri delu je tudi padec in posledično poškodba tožnice, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Sodni izvedenec prim. C.C., dr. med. navedene možnosti pri padcu tožnice ni izključil, svoje trditve o padcu zaradi preobremenjenosti na delu pa je tožnica uspela dokazati za pretežno verjetne. Zato je potrebno pritrditi presoji sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov skupaj oziroma uspehu celotnega dokaznega postopka, strinja. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene.

11. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pisno mnenje sodnega izvedenca in izpoved tožnice. Tožnica je dne 14. 3. 2013 utrpela pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, obtolčenini glave na desnem predelu zatilja, desni strani prsnega koša ter obtolčenino in zvin drugega in tretjega prsta leve roke.

12. Tožnica je s tožbenim zahtevkom iz naslova škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala plačilo zneska 3.500,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 3.000,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s tem le pavšalno navaja, da tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem po svoji intenziteti in trajanju ne opravičujejo odmere odškodnine v takšni višini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina, ob upoštevanju sodne prakse na tem področju, ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Celotno tožničino zdravljenje je trajalo od 15. 3. 2013 do 10. 5. 2013. Pri odmeri odškodnine za utrpljene telesne bolečine so upoštevane hude bolečine glave v trajanju 4 dni in desnem prsnem košu v trajanju 14 dni. Srednje hude in občasne bolečine so trajale nadaljnjih 7 dni, blage bolečine glave 7 dni, na desni strani prsnega koša pa 21 dni. Izvedenec je pojasnil, da se take bolečine pomirijo v treh do štirih tednih ali šestih tednih, tožničinega deloma drugačnega subjektivnega občutka pa ni mogoče potrditi. Takšno pojasnilo izvedenca je sodišče prve stopnje kot podlago za prisojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na subjektivno občutenje tožnice. Tožnica je opravila 10 pregledov in 10 fizioterapij, osemkrat pa je bila izpostavljena rentgenskemu slikanju z minimalno dozo žarčenja in majhno škodo za zdravje. Hladila je obtolčenine in jemala analgetike. V bolniškem staležu je bila 65 dni. Ob upoštevanju trajanja ter intenzitete bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 3.500,00 EUR primerna, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi nižjo odškodnino iz tega naslova.

13. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odškodnine za pretrpljeni strah neutemeljeno prisodilo 500,00 EUR od zahtevanih 800,00 EUR. Izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitev sodišča, da je tožnica trpela tudi strah za izid zdravljenja, t. i. sekundarni strah. Tožnica je po škodnem dogodku trpela hud sekundarni strah, ki se je začel pomirjati s pregledi na nujni medicinski pomoči. Sekundarni strah je nastajal v srednje močni do blagi obliki zaradi bolečin v desni lopatici in sevanjem proti desni rami, ki so omejile prosto gibljivost v rami in povzročile zaskrbljenost tožnice za njeno nadaljnjo delazmožnost. Ugotovljena intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje priznanje denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v dosojenem znesku. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica ni upravičena do denarne odškodnine iz naslova strahu.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).