Jedro

Vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo je bila tožničina bolezen in ne poškodba pri delu. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se kot vzrok začasne zadržanosti od dela po 4 ure dnevno za sporno obdobje ugotovi poškodba pri delu, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2012 in odločba št. ... z dne 30. 10. 2012 ter da se kot vzrok začasne zadržanosti od dela po 4 ure dnevno, za čas od 31. 8. 2012 do 12. 10. 2012, ugotovi poškodba pri delu.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišče glede vzroka poškodbe, saj ni bil upoštevan njen poškodbeni karton, kakor tudi ne prijava poškodbe pri delu. Ne strinja se z mnenjem sodnega izvedenca ortopeda, ker ni upošteval poškodbe kolena in tudi ne invalidnosti ter operacijskega zapisnika iz septembra 2011. Mnenje je podano le splošno, glede dejstev ni nobene obrazložitve. Meni, da je bil postopek voden enostransko, saj je na obravnavi predlagala, da se pridobi dodatno mnenje, vendar sodišče tega ni upoštevalo. Prav tako ji je sodišče zavrnilo dokaze, da se pridobijo kopije napotnic, ki so ji bile izdane za pregled v ambulanti A. in sicer za junij 2010 ter september 2011, ki jih je izdala osebna zdravnica in je v njih navedeno, da gre za poškodbo pri delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb tožene stranke, s katerimi je ta kot vzrok začasne zadržanosti od dela po 4 ure dnevno, za čas od 31. 8. 2012 do 12. 10. 2012, ugotovila bolezen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnici je bilo z odločitvami tožene stranke za čas od 31. 8. 2012 do 12. 10. 2012 priznana začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni po 4 ure dnevno. Tožnica je izpodbijala vzrok že priznane začasne zadržanosti z dela iz bolezni. Meni, da gre za poškodbo pri delu. Tožnica se je v letu 1999 poškodovala med prihodom na delo in bila s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 15. 4. 2005 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi poškodbe pri delu od 30. 5. 2011 dalje ter ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki ne zahteva hoje po stopnicah in lestvah, pogostega počepanja in dvigovanja bremen nad 5 kg, v polnem delovnem času. Za sporno obdobje za katero tožnica uveljavlja drug vzrok začasne nezmožnosti za delo je bil podan predlog osebne zdravnice imenovanemu zdravniku dne 30. 8. 2012, 20. 9. 2012 in 2. 10. 2012. V predlogih je osebna zdravnica kot vzrok začasne nezmožnosti za delo navedla bolezen.

Tožnica je v socialnih sporih že večkrat uveljavljala kot vzrok ugotovljene začasne nezmožnosti za delo poškodbo pri delu. Tako tudi v zadevi, ki se je vodila pred sodišče prve stopnje pod opr. št. Ps 3021/2011 in sicer takrat za čas od 26. 10. 2011 do 13. 12. 2011, od 16. 12. 2011 do 30. 12. 2011 in od 2. 3. 2012 do 8. 3. 2012. V postopku je bilo za ugotavljanje vzroka začasne nezmožnosti za delo pridobljeno izvedeniško mnenje sodnega izvedenca ortopeda in kirurga z dne 6. 8. 2012, ki je kot vzrok začasne nezmožnosti tožnice za delo ugotovil bolezen. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju pojasnil, da so bile degenerativne spremembe levega kolena ugotovljene že z rentgenskim slikanjem v letu 1999 in ugotovljena diagnoza gonartroza. Te spremembe niso posledica poškodbe. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je stanje zaradi bolezenskih sprememb počasi z leti slabšalo, posledično pa je bila pri tožnici v letu 2011 opravljena operacija, artroskopija in je bila tožnica zaradi stanja po operaciji v spornih obdobjih začasno nezmožna za delo, vzrok začasne nezmožnosti za delo pa je bila bolezen in ne poškodba pri delu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica za vzrok staleža za sporno obdobje navaja enake dejanske razloge kot v socialnem sporu pod prej navedeno številko. Ker je dejansko stanje na podlagi katerega tožnica uveljavlja poškodbo pri delu bilo že razčiščeno z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca kirurga in ortopeda, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzročna zveza med poškodbo, ki jo je tožnica utrpela leta 1999 in začasno nezmožnostjo za delo v spornem obdobju za čas od 31. 8. 2012 do 12. 10. 2012 ne obstaja in je vzrok bolniškega staleža bolezen in ne poškodba pri delu.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v predmetni zadevi in jih v izogib ponavljanja ponovno ne navaja.

Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnica kot dokazne predloge na glavni obravnavi predlagala, da se pridobi dodatno mnenje, nadalje da se pridobijo kopije napotnic, ki so ji bile izdane za pregled v ambulanti A. in sicer za junij 2010 in september 2011, saj iz zapisnika z glavne obravnave z dne 9. 9. 2013, kaj takšnega ne izhaja.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je v pritožbenem postopku obravnavalo pritožbo tožnice zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. X Ps 3021/2011 z dne 7. 11. 2012 in o zadevi odločilo z zavrnilno sodbo pod opr. št. Psp 93/2013 z dne 6. 6. 2013. Že v takrat vodenem postopku, kakor pravilno navaja sodišče prve stopnje, je iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prim. B.B., dr. med., specialista ortopeda in splošnega kirurga z dne 6. 8. 2012 izhajalo, da je tožnica utrpela poškodbo levega kolena 4. 1. 1999, ko je padla na poledenelem cestišču na poti v službo. Po poškodbi je bila pregledana pri travmatologu, ki je tudi postavil diagnozo nateg notranje vzdolžne vezi levega kolena. Zdravljenje je bilo konzervativno. Rentgensko slikanje levega kolena je bilo opravljeno 13. 1. 1999. Iz izvida izhaja, da so bile vidne začetne degenerativne spremembe. Postavljena je bila diagnoza gonartroza. Teh sprememb ni povzročila poškodba, saj so bile ugotovljene 10 dni po poškodbi. Drugih poškodb na levem kolenu leta 1999 ni bilo ugotovljenih. Iz citiranega izvedenske mnenja izhaja, da nateg notranje vzdolžne vezi, ki poteka izven sklepa, ne povzroča sekundarne artroze. Do sekundarne artroze (posttravmatske artroze) lahko pride le v primerih, ko so poškodovane sklepne površine, kot so: sklepni hrustanci, meniskusi ali križne vezi. Prav tako pride do posttravmatskih sekundarnih sprememb zaradi zlomov sklepnih površin ali pa vnetnih procesih v sklepu. Ker pritožnica pred predmetno poškodbo iz leta 1999 ni imela drugih poškodb, je izvedenec ugotovil, da je bila pri tožnici prisotna primarna artroza, kar pomeni, da gre za bolezenske degenerativne spremembe. Tožnica je z levim kolenom imela nato težave v naslednjih letih in se je zdravila v letih 2004, 2007 in 2010, ko je stanje postopoma napredovalo in se slabšalo ter so v letu 2010 postavili indikacijo za artroskopijo, ki je bila opravljena 28. 9. 2011. Pri artroskopski reviziji so našli obsežne degenerativne spremembe v celotnem kolenskem sklepu. Spremembe so bile prisotne na sklepnem hrustancu pogačice, na vseh sklepnih hrustancih, stegnenične površine in golenične površine. Prisotne so bile tudi kostne naplastitve. Degenerativnost je okvarila oba meniskusa in obe križni vezi. Gre za tipične spremembe, ki se vidijo pri napredovani primarni artrozi kolena. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče tudi v zadevi, ki jo obravnava sedaj ne more slediti pritožbenim navedbam, da gre pri sporni začasni zadržanosti od dela, kot vzrok te zadržanosti za poškodbo pri delu, saj prej navedeno dejansko stanje kaže, da gre za izrecno za bolezen. Da ne gre za drugačno dejansko stanje, kakor ga je ugotovil sodni izvedenec, izhaja tudi iz navedb tožnice na glavni obravnavi, kjer je izrecno navedla, da vzrok staleža poškodba pri delu uveljavlja na podlagi istega dejanskega stanja, torej na podlagi poškodbe, ki se je zgodila leta 1999 in težav, ki so se kasneje pojavile in ki jih ima ves čas.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 29. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003) v katerem je določeno, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katerega je poškodovanec zavarovan. Po 2. alinei istega člena se poškodba pri delu šteje tudi poškodba povzročena na že opisan način, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo, kakor tudi obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

Opravljena operacija levega kolena je tako posledica bolezni zaradi napredovanja artroze levega kolena, se pravi degenerativnih sprememb in ne po poškodbenih sprememb na levem kolenu, ki jih je tožnica utrpela leta 1999. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.