Jedro

Bistvena kršitev pravil upravnega postopka je podana vedno, če stranki pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odlUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v nov postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil in odločila, da mora Slovenijo zapustiti v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka. Svojo odločitev je oprla na 1. in 2. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Prvostopno sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo, ker je menilo, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Menilo je, da bi morala tožena stranka upoštevati načelo zaslišanja stranke (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05, v zvezi s 23. členom ZAzil) in dati tožniku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev, in na ta način pravilno ugotoviti razlog, zaradi katerega je podal prošnjo za azil. Predvsem bi morala z dodatnimi vprašanji natančno ugotoviti razlog za tožnikov odhod iz Novega Sada in preselitev k ženinim staršem v Majdan. Tožena stranka se tudi ni opredelila, zaradi katerega razloga tožnik uveljavlja posebno obliko zaščite in tako ni ugotovila, ali je podan kakšen izmed razlogov za priznanje azila po Ženevski konvenciji. Morala bi se opredeliti tudi o tem, kateri viri oziroma poročila kažejo na to, da prosilec v izvorni državi ni očitno ogrožen oziroma mu ne grozi preganjanje. Iz takšnih poročil mora tudi z gotovostjo sklepati, da razmere v izvorni državi niso takšne, da bi mu očitno grozilo preganjanje. Pri tem je pomembno zlasti, da tožnik poudarja, da prosi za azil zaradi preganjanja zaradi njegove romske narodnosti, kot tudi preganjanja, ker je poročen z žensko madžarske narodnosti. Prav tako je po presoji prvostopnega sodišča preuranjen zaključek tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, zaradi katerih prosi za azil, in da je torej zavajal organ oziroma zlorabljal azilni postopek. Tožena stranka ni navedla tožnikovih izjav, za katere meni, da so si nasprotujoče. Teh nasprotij tudi ni predočila tožniku in ni navedla, zakaj šteje, da so si nasprotujoče oziroma da je v njih neskladje oziroma da obstajajo nelogičnosti v bistvenih elementih njegove zgodbe. Prav tako ga ni seznanila z razlikami v njegovih izpovedih oziroma posameznih neprepričljivostih. Te nepravilnosti bo morala tožena stranka odpraviti v ponovljenem postopku in šele na podlagi tega ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za azil. Pri tem bo morala razloge za svojo odločitev navesti v obrazložitvi nove odločbe v skladu z 214. členom ZUP.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi ter podrejeno potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke. Sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe, v kateri je natančno pojasnila razloge za svojo odločitev. Pri tem se sklicuje tako na Direktivno Sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev ali oseb, ki drugače potrebujejo mednarodno zaščito, ter o vsebini podeljene zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Uradni list EU, št. L 304/12 z dne 30.9.2004); na pravni standard preganjanja, ki se je uveljavil v upravno sodni praksi, na to, da je bil tožnik v postopku večkrat opozorjen na to, da mora sam in po resnici navesti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil. Ponavlja, da splošna kredibilnost tožnika ni podana. Njegove navedbe torej niso verodostojne, zato je bilo treba njegovo prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno. Sklicuje pa se tudi na najnovejša mednarodna poročila o razmerah v Srbiji in Črni gori, točneje v Vojvodini, od koder izhaja tožnik, glede položaja madžarske manjšine, na podlagi katerih je tudi v izpodbijani odločbi ugotovila, da v Vojvodini madžarska manjšina ni preganjana. Prav tako je ugotovila, da je Srbija in Črna gora podpisnica Okvirne konvencije o zaščiti pravic narodnostnih manjšin in je sprejela tudi Zakon o manjšinah ter ustanovila Svet za narodnostne manjšine. Na podlagi tega meni, da Srbija in Črna gora nudi zadostno zaščito za madžarsko manjšino, ki pa je tožnik ni želel izkoristiti. Ugovarja tudi zahtevi prvostopnega sodišča, da bi se obrazložitvi prvostopne odločbe morala opredeliti glede razlogov, zaradi katerih tožnik uveljavlja posebno obliko zaščite, ter, ali je podan kakšen izmed razlogov za priznanje azila po Ženevski konvenciji. Pojasnjuje, kaj pomeni posebna oblika zaščite po ZAzil, o čemer se odloča šele, če je postopek za pridobitev azila pravnomočno končan z zavrnitvijo prošnje za azil. Ker takšna odločba v takšnem trenutku še ni izdana, se toženi stranki tudi ni bilo treba opredeljevati glede razlogov za uveljavljanje posebne oblike zaščite.

Tožnik je na pritožbo odgovoril po svojem odvetniku. Meni, da je izpodbijana sodba prvostopnega sodišča pravilna, ker tožena stranka v obravnavanem primeru ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Napačno je tudi ravnala, ko je odločala v pospešenem postopku namesto v posebnem ugotovitvenem postopku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je v obravnavanem primeru tožena stranka bistveno kršila pravila upravnega postopka s tem, ko tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Pritožbeno sodišče meni, da je ta kršitev podana s tem, da tožnika pred izdajo odločbe ni seznanila s poročili tujih vladnih in nevladnih organizacij o stanju v tožnikovi izvorni državi, ki jih v izpodbijani odločbi in tudi v odgovoru na pritožbo navaja in je nanje oprla izpodbijano odločbo, ter mu ni dala možnosti, da se o njih izjavi. To pa po 3. točki 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je treba upravni akt vselej odpraviti.

Takšno ravnanje tožene stranke je tudi kršitev 3. odstavka 9. člena ZUP, po katerem organ svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Noben zakon namreč ne določa, da v azilnem postopku prosilca ni treba seznaniti s poročili o stanju v njegovi izvorni državi, ki jih pridobi organ, ki o njegovi prošnji odloča, in na katere opre svojo odločitev. S takšnim postopanjem tožene stranke pa je bila kršena tudi tožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Ne strinja pa se pritožbeno sodišče s stališči prvostopnega sodišča, da je bilo treba izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti zato, ker tožena stranka ni z dodatnimi vprašanji ugotovila tožnikovega pravega razloga za odhod najprej iz N.S. v M. k ženinim staršem in nato za zapustitev izvorne države. V skladu s 3. odstavkom 29. člena ZAzil mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Slovenije oziroma vrnitvi v določeno državo. Predložiti mora razpoložljive dokaze oziroma verodostojno in prepričljivo obrazložiti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. To svojo dolžnost pa je tožnik v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča opustil. Po presoji pritožbenega sodišča je torej tožena stranka pravilno presodila, da so tožnikove navedbe okoliščin in razlogov za vložitev prošnje za azil nasprotujoče si, nelogične in neprepričljive ter zato neverodostojne. Že na podlagi take prošnje bi tožena stranka lahko odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena Zazil. Ker pa je pridobila tudi poročila o stanju v izvorni državi tožnika, s katerimi pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila, je pa tudi nanje oprla svojo odločitev, po presoji pritožbenega sodišča ni imela podlage za odločanje v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po tej določbi namreč lahko tožena stranka odloča le na podlagi prošnje za azil in splošno znanih dejstev, ne pa tudi v primeru, ko v postopku zbira oziroma izvaja druge dokaze. V 2. odstavku 35. člena ZAzil (takoimenovani pospešeni postopek) so namreč urejene le posebnosti skrajšanega postopka, ki je sicer urejen v 144. členu ZUP. Po določbi 23. člena ZAzil se namreč v azilnih postopkih ZUP uporablja subsidirano.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in iz razlogov, navedenih v tej sodbi, potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.