Jedro

V konkretnem primeru je bilo v celoti upoštevano premoženjsko stanje tožnice, saj so bili ugotovljeni njeni dohodki, meja njene socialne varnosti in znesek plačilne sposobnosti za kritje stroškov k storitvam institucionalnega varstva. Samo premoženjsko stanje tožnice pa se je pravilno ugotavljalo v okviru lastnega dohodka tožnice kot samske osebe po prvem odstavku 20. člena ZSVarPre. V mejo njene socialne varnosti, to je v znesek 412,36 EUR, ni bilo poseženo in zaradi določitve tožničinega prispevka k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko v višini 64,84 EUR tožničine preživetje ni ogroženo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb toženca in ugotovitev, da ni dolžna plačevati institucionalnega varstva za upravičenko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 27. 7. 2015 in z dne 13. 2. 2015 ter da se ugotovi, da tožeča stranka ni dolžna plačevati institucionalnega varstva za A.A. oziroma da se zadeva vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopenjskemu organu Centru za socialno delo B. ter sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da tožnica izkazuje skupni dohodek v višini 477,20 EUR ter da znaša njena meja socialne varnosti 412,36 EUR, znaša njena plačilna sposobnost 64,84 EUR. V relevantnem obdobju od meseca novembra 2014 do meseca januarja 2015 zoper tožnico ni izdanih sklepov o izvršbi, saj se predloženi opomini, sklepi in sklepi o izvršbi nanašajo na predhodna obdobja, torej so izdani v času pred obdobjem, v katerem se ugotavlja plačilna sposobnost tožnice. Sklep z dne 7. 1. 2015 za dolg v višini 65,21 EUR pa ni izvršljiv naslov, niti ne gre za dolg iz naslova preživninske obveznosti do drugih, ne za povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja ali drugih utemeljenih razlogov. Za izvršljiv sklep z dne 20. 1. 2015 pa tožnica ni izkazala, da ga je dejansko plačala. Tudi sicer tožnica dolgov ne plačuje in je tako toženec pravilno ugotovil, da je tožnica z zneskom, ki presega njeno ugotovljeno mejo socialne varnosti glede na njen dohodek, to je z zneskom 64,84 EUR, sposobna plačevati institucionalno varstvo in zato ni upravičena do višje oprostitve.

2. Pritožuje se tožnica. Pritožba navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo finančno stanje tožnice in njen razpoložljiv dohodek, je pa napačno zaključilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za višjo oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva za svojo mater. Glede plačilne sposobnosti tožnice bi sodišče moralo upoštevati dolgove tožnice, s katerimi je njen že tako nizek mesečni dohodek obremenjen oziroma je sodišče napačno štelo, da dolgovi niso nastali v relevantnem obdobju, ki je v konkretnem primeru od meseca novembra 2014 do januarja 2015. Ni pomembno le dejstvo, v katerem obdobju so dolgovi nastali, temveč da še vedno obstajajo in tožnici zaradi aktivnih izvršilnih postopkov nastajajo vedno večje obveznosti in dolgovi. Upoštevano bi moralo biti tudi dejstvo, da se v obdobju med letom 2012 in letom 2015, ko je s strani CSD B. bila izdana nova odločba, tožnica bila oproščena plačila storitev institucionalnega varstva za svojo mater, ni spremenilo njeno premoženjsko stanje. Premoženjske razmere so se v navedenem obdobju kvečjemu poslabšale. Prvostopenjsko sodišče je tudi napačno uporabilo tretji odstavek 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev in sicer v tistem delu, ko v obrazložitvi pojasnjuje, da pri tožnici izredne okoliščine po navedenem členu niso izkazane. Pri tem je potrebno upoštevati premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečanje življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno. Glede na število izvršilnih postopkov in nasploh slabega premoženjskega stanja tožnice so pri njej z gotovostjo podane okoliščine iz navedene določbe. Tožnica je v postopku izkazala, da ne zmore pokriti niti osnovnih stroškov preživljanja, kot so stroški za hrano in pitno vodo in ji tako nastajajo dolgovi. Sodba ima tako pomanjkljivosti in je ni mogoče preizkusiti, izrek je nerazumljiv in v nasprotju z razlogom sodbe, razlogi so nejasni, odločilna dejstva pa v nasprotju z izvedenimi dokazi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 7. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo B. z dne 13. 2. 2015 v zadevi oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za A.A. S slednjo je CSD B. odločil, da je A.A. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 676,81 EUR od 5. 2. 2015 dalje, da je prispevek tožnice k plačilu storitve za upravičenko 64,84 EUR in da je C.C. (brat tožnice in sin A.A.) oproščen plačila storitve v celoti in da storitev za upravičenko v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev doplača Občina B. 6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v prvem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 in naslednji - ZSV), ki določa, da so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati storitve institucionalnega varstva. Po petem odstavku istega člena lahko center za socialno delo upravičencu oziroma zavezancu določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz tretjega odstavka tega člena, to je po Uredbi o merilih za določanja oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04 in naslednji, Uredba), če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Skladno s tretjim odstavkom 31. člena Uredbe mora CSD pri odločitvi o višini oprostitve upoštevati zlasti še premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno.

7. V predmetni zadevi je sporno zgolj to, ali je tožena stranka in prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo premoženjsko stanje upravičenca oziroma zavezanca njegovo dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno. V zvezi s tem pritožba meni, da navedenih meril iz tretjega odstavka 31. člena Uredbe toženka v predsodnem postopku in prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabila, saj ni bilo upoštevano, da ima tožnica dolgove, s katerimi je njen mesečni dohodek obremenjen in da ni pomembno le dejstvo, v katerem obdobju so nastali, temveč da še vedno obstajajo ter da se premoženjsko stanje tožnice med letoma 2012, ko je bila v celoti oproščena plačila storitev institucionalnega varstva in v letu 2015, ko je bila ugotovljena njena plačilna sposobnost za sofinanciranje institucionalnega varstva za mater v višini 64,84 EUR, njeno premoženjsko stanje ni spremenilo oziroma izboljšalo, kvečjemu se je poslabšalo.

8. Med strankama v postopku ni sporno, da tožnica prejema mesečni dohodek v znesku 477,20 EUR in da je meja socialne varnosti, glede na to, da je tožnica samska oseba, 412,36 EUR.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo materialno pravo in sicer tretji odstavek 31. člena Uredbe in da pri odločitvi o višji oprostitvi niso bili upoštevani tako premoženjsko stanje tožnice, kakor njena dosedanja skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno. V celoti je bilo upoštevano premoženjsko stanje tožnice, saj so bili ugotovljeni tako njeni dohodki, kakor meja njene socialne varnosti in znesek njene plačilne sposobnosti za kritje stroškov k storitvam institucionalnega varstva. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred prvostopenjskim sodiščem ne izhaja, da bi tožnica imela stroške zaradi skrbi za druge sorodnike, da ima preživninske obveznosti do drugih, niti da ima povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja. Kakšne so druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu pa prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi v točki 7 in 8 natančno opredeli. Da bi imela tožnica še kakšne druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu, pa iz predložene dokumentacije s strani same tožnice ne izhaja, niti jih pritožba ne navede. Navedeno niti ni izkazano pri prometu njenega računa pri D. d. d. za čas od 1. 11. 2014 do 1. 2. 2015 (A32). Samo premoženjsko stanje tožnice pa se je ugotavljalo v okviru lastnega dohodka tožnice kot samske osebe po prvem odstavku 20. člena ZSVarPre, kjer se je upošteval skupni dohodek tožnice in tudi meja njene socialne varnosti. V mejo njene socialne varnosti, to je v znesek 412,36 EUR ni bilo poseženo in tako zaradi plačila 64,84 EUR ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da bi zaradi plačila zneska 64,84 EUR bilo ogroženo njeno preživetje.

10. Iz upravnega spisa tožene stranke je razvidno, zakaj je Center za socialno delo B. v svoji odločbi z dne 12. 11. 2012 tožnico oprostil plačila prispevka institucionalnega varstva za A.A., za katero se je takrat ugotovilo, da bi bila njena plačilna sposobnost 73,40 EUR mesečno. Bila je upravičena do višje oprostitve, ker je Občina B. dala soglasje za višjo oprostitev pri plačilu storitve E.E. v tej višini. V sedaj vodenem postopku pa Občina B. ni dala soglasja k oprostitvi plačila institucionalnega varstva v višjem znesku kot bi tožnici šla.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu 353. členom pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

12. Tožnici je bila z odločbo Bpp 434/2016 z dne 19. 9. 2016 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ker tožnica s tožbo ni uspela, stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.