Jedro

Namen določbe 8. točke 161. člena CZ je olajšanje življenja invalidom tudi z zmanjšanjem finančnih bremen pri nabavi posameznih predmetov, ki pripomorejo k dvigu kakovosti njihovega življenja. Osebni prevoz je le eden izmed načinov neposredne uporabe avta za življenje in delo invalida. Neposredna uporaba pa ne pomeni nujno tudi hkratnega prevoza invalida.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 7.6.1999. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje naložil tožniku plačilo carine in prometnega davka v skupnem znesku 505.487,00 SIT za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet z enotno carinsko listino (ECL) z dne 14.6.1996, CI Ljubljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe. Navaja, da je bil tožnik kot invalid ob uvozu spornega avtomobila oproščen plačila carine po določbi 8. točke 161. člena Carinskega zakona (CZ), ki določa, da oprostitev velja za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih invalidi neposredno uporabljajo za življenje in delo ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo. Tožnik je bil prav tako oproščen plačila prometnega davka na podlagi 14. točke 1. odstavka 18. člena Zakona o prometnem davku (ZPD), ki določa, da se davek od prometa ne plačuje od novih osebnih avtomobilov, ki jih največkrat enkrat v treh letih kupijo (invalidne) osebe, ki imajo vozniško dovoljenje ali jim je potrebna nega in pomoč drugih oseb, ki imajo vozniško dovoljenje, izključno za svoj osebni prevoz. Po 1. odstavku 67. člena CZ ostane blago, ki je bilo sproščeno v prost promet in pri tem oproščeno plačila carine pod carinskim nadzorom. Iz upravnih spisov izhaja, da so carinski organi ob izvajanju dveh kontrol ugotovili, da je sporni avtomobil uporabljal brat tožnika, ki je tudi tožnikov skrbnik, tekom postopka pa ni bilo dokazano, da je bila uporaba neposredno povezana z oskrbo tožnika. Obe listini, ki ju je predložil tožnik v tožbenem postopku sicer potrjujeta navedbo, da je bil tožnik v času obeh carinskih kontrol odsoten od doma, vendar glede na podatke v upravnih spisih tudi po presoji sodišča ne izkazujeta takšnih okoliščin, ki bi opravičevale uporabo avtomobila in vožnjo brez prisotnosti upravičenca do uveljavitve oprostitve v smislu navedenih določb CZ in ZPD ter v smislu napotil Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-216/98-18 z dne 15.2.2001. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo je vložil v tožnikovem imenu njegov brat in skrbnik R.R., slednji navaja, da v izpodbijani sodbi niso bila upoštevana vsa dejstva, pomembna za odločitev o zadevi. V upravnem sporu je predložil dokaze o tem, kaj se je dogajalo dne 23.6.1997 in dne 23.4.1999, ko je carinski organ opravil kontrolo uporabe spornega vozila. Njegove navedbe bi lahko preverili, ali pa ga pozvali, da bi jih dokazal. Če njegove pisne izjave in izjave ustreznih ustanov ne kažejo njegovo odkritosrčnost in resničnost dejstev, potem ne ve, kaj mu še preostane v naši demokratični državi. Prosi, da se ponovno presodijo dejstva, ki so bila podprta s pisnimi dokazi, v pritožbah pa obrazložena.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Odločba, s katero je bilo v obravnavani zadevi tožniku naknadno naloženo plačilo carine, je bila izdana na podlagi 1. odstavka 166. člena CZ. Po tej zakonski določbi blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi med drugim tudi 8. točke 161. člena tega zakona (na podlagi katere je bil tožnik kot invalid oproščen plačila carine), v roku treh let od dneva uvoza, ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine, preden niso plačane uvozne dajatve. Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje je bila ugotovitev, da je v času postopka naknadne kontrole, ko je bil tožnik odsoten, osebni avtomobil, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev, uporabljal tožnikov brat, ki je tudi njegov skrbnik. Kot podlago za uporabo citirane zakonske določbe na ugotovljeno dejansko stanje je carinski organ upošteval vsebino določb 3. odstavka 37. člena in 2. odstavka 38. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 46/99, Uredba), ki je začela veljati 1.7.1999 in je torej veljala v času izdaje prvostopenjske odločbe carinskega organa v obravnavani zadevi. Med upravnim postopkom pa je Ustavno sodišče RS s svojo odločbo, št. U-I-216/98-18 z dne 15.2.2001 (Uradni list RS, št. 16/2001) razveljavilo 3. odstavek 37. člena (Motorno vozilo se lahko v skladu s 1. odstavkom tega člena oprosti plačila carine le, če je namenjeno izključno za prevoz invalidov.) in besedilo 2. odstavka 38. člena Uredbe, ki se glasi "če uvaža osebno motorno vozilo izključno za osebni prevoz in". Ustavno sodišče je v navedeni odločbi navedlo, da je namen določbe 8. točke 161. člena CZ nedvomno olajšanje življenje invalidom tudi z zmanjšanjem finančnih bremen pri nabavi posameznih predmetov, ki pripomorejo k dvigu kakovosti njihovega življenja in približanju kakovosti življenja tistim, ki niso kakorkoli duševno ali telesno prikrajšani. Zakonsko opredeljena neposredna uporaba za življenje in delo v primeru, ko gre za avto, nedvomno ne pomeni, kot je to predpisano v ocenjevanih podzakonskih določbah, uporabe avta izključno za osebni prevoz, saj je tak prevoz le eden izmed načinov neposredne uporabe avta za življenje in delo invalida. Neposredna uporaba pa ne pomeni nujno tudi hkratnega prevoza invalida. To že samo po sebi izhaja iz najrazličnejših dnevnih življenjskih položajev, kot npr. prevoz invalida v bolnišnico in v zdravilišče ali na posamezno usposabljanje, pri katerih predstavlja vožnja domov, brez invalida, le drug del neločljive celote neposredne uporabe avta za življenje invalida. Upoštevati pa je tudi treba, da je način neposredne uporabe avta odvisen od vsakega posameznega invalida, ki je upravičen do oprostitve. Da naj bi neposredna uporaba avta za življenje in delo invalida pomenila njegov izključni osebni prevoz, pa iz zakonske določbe tudi ne izhaja.

Res je, da sta se tožena stranka in sodišče prve stopnje sklicevala v svojih odločbah na citirano odločbo ustavnega sodišča, vendar sta presodila, da le-ta v obravnavani zadevi ni vplivala na odločitev organa prve stopnje. Ker je bila v obravnavani zadevi odločba carinskega organa prve stopnje izdana po vsebini na razveljavljeni pravni podlagi, bi moralo sodišče prve stopnje, poleg presoje predloženih listin, iz katerih je razvidna le tožnikova odsotnost, ugotoviti vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o zadevi. Ugotoviti bi namreč moralo, ali je bilo sporno vozilo v dneh obeh carinskih kontrol uporabljeno tudi za prevoz tožnika oziroma ali je bila njegova uporaba kakorkoli povezana z oskrbo tožnika. Na to opozarja tudi pritožba. Že ustavno sodišče v navedeni odločbi navaja, katere okoliščine so pravno pomembne za uveljavljanje carinske oprostitve na podlagi 8. točke 161. člena CZ. Ker po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi dejansko stanje prav glede pravno pomembnih okoliščin za odločitev o zadevi v smislu navedene odločbe ustavnega sodišča ni bilo popolno ugotovljeno, saj je bila ugotovljena le tožnikova odsotnost v času carinskih kontrol, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev v določbi 1. odstavka 59. člena ZUS. Navedene nepravilnosti bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti in pri novem sojenju upoštevati stališče vrhovnega sodišča v tej sodbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.