Jedro

Določba 937. člena OZ se uporablja za vse zavarovalne pogodbe (kar je razvidno iz umestitve tega člena v I. oddelek ureditve zavarovalne pogodbe z naslovom Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja), zato ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da za AO-plus zavarovanje kot prostovoljno zavarovanje, ta določba ne velja.

Zavarovalnica je v primeru neplačila oziroma nepravočasnega plačila premije po sklenitvi pogodbe prosta svoje obveznosti po pogodbi šele po izteku 30-dnevnega roka od poziva zavarovalnice k plačilu premije z obvestilom o njeni zapadlosti, ki se ne more izteči pred potekom 30-dnevnega roka od zapadlosti premije

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 2,000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2011 naprej do plačila (I. točka izreka sodišča prve stopnje), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 420,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamud (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje toženka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne. Meni, da zavarovalno kritje v obravnavanem primeru ni podano. Ker premija ni bila plačana v roku, kot je bilo dogovorjeno, tj. 24. 12. 2009, zavarovalno kritje ni začelo, saj pogodba ni začela veljati. To izhaja neposredno iz police. Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo. Skupen namen pogodbenikov je bil, da zavarovanje začne veljati tako, kot je dogovorjeno na polici ob predpostavki, da bo tožnik pravočasno plačal prvi obrok premije po računu. Zavarovanje se sklene za bodočo, negotovo in od volje strank neodvisno škodo. Zavarovalna pogodba je zato nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal. Meni tudi, da sodišče prve stopnje zmotno šteje kot relevantno določbo 937. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (2). V obravnavani zadevi namreč ne gre za obvezno avtomobilsko zavarovanje, urejeno z zakonom, temveč za pogodbeno prostovoljno zavarovanje. Ko je tožnik plačal zavarovalno premijo, je škoda že nastala. Tožnik je zanjo vedel. Ob predložitvi dokazila o plačilu premije jo je zamolčal. Izpodbija tudi zaključek, da je prišlo do prometne nezgode. Meni, da je šlo za delovno nesrečo, saj je tožnik sam zatrjeval, da je pripravljal vozilo za uporabo v prometu, ko je raztovoril tovor. Glede višine pa meni, da je odškodnina za telesne bolečine odmerjena previsoko, za ugotovljeni obseg škode bi bila zadostna 1.000,00 EUR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku odškodnina ne gre. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, utrpljeno v prometni nesreči na podlagi AO-plus zavarovanja. V pritožbenem postopku je sporen obstoj zavarovalnega kritja zaradi plačila prve premije zavarovanja po datumu njene zapadlosti ter zaradi same narave nesreče, kakor tudi višina prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

6. V pritožbenem postopku ni sporno, da je bilo med strankama s pogodbo dogovorjeno, da je treba plačati premijo po sklenitvi pogodbe. Prav tako ni sporno, da je tožnik takšno premijo plačal po njeni zapadlosti in po nastanku škodnega dogodka, kljub temu pa znotraj enoletnega roka od njene zapadlosti. Glede na takšna odločilna dejstva, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja zavarovalnega kritja pravilno uporabilo določbo 937. člena OZ v povezavi z vsebino pogodbenega statuta pravdnih strank. Določba 937. člena OZ se namreč uporablja za vse zavarovalne pogodbe (kar je razvidno iz umestitve tega člena v I. oddelek ureditve zavarovalne pogodbe z naslovom Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja), zato ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da za AO-plus zavarovanje kot prostovoljno zavarovanje, ta določba ne velja.

7. Upoštevajoč določbo 937. člena OZ je za začetek teka zavarovalnega kritja v primeru, da je treba plačati premijo po sklenitvi pogodbe, odločilno, kateri trenutek je v zavarovalni pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja. Toženka v pritožbi vztraja, da je za začetek zavarovanja na polici sicer določen datum 19. 12. 2009, vendar ob pogoju pravočasnega plačila prvega obroka premije po računu z zapadlostjo dne 24. 12 2009. Takšnemu stališču, ki pogoju plačila premije za začetek obveznosti zvarovalnice iz zavarovalne pogodbe, določenemu v 7. členu splošnih pogojev obveznega avtomobilskega zavarovanja AO-04 v zvezi s 6. členom splošnih pogojev AO-plus s šifro 01-AOP-01/2007 (v katerem ti odkazujejo na uporabo splošnih pogojev AO za vsa vprašanja, ki v splošnih pogojih AO-plus niso posebej urejena), smiselno pripisuje pomen odložnega pogoja, pa pritožbeno sodišče ne sledi. Strinja se namreč z razlogi sodišča prve stopnje, da je treba takšne določbe pogodbenega statuta pravdnih strank interpretirati upoštevajoč tudi ostale določbe splošnih pogojev AO-04, konkretno njihovega 13. člena, ter vsebinsko enake prisilne določbe 937. člena OZ, v skladu s katerima je zavarovalnica v primeru neplačila oziroma nepravočasnega plačila premije po sklenitvi pogodbe prosta svoje obveznosti po pogodbi šele po izteku 30-dnevnega roka od poziva zavarovalnice k plačilu premije z obvestilom o njeni zapadlosti, ki se ne more izteči pred potekom 30-dnevnega roka od zapadlosti premije (glej tretji odstavek). Pravilno je torej stališče, da je pogoj plačila premije razvezne narave, pri čemer se lahko zavarovalnica zaradi neplačila oziroma zamude s plačilom premije razbremenil obveznosti izplačila po zavarovalni pogodbi le, če izvede opominjevalni postopek. Zgolj ob takšni interpretaciji je namreč ureditev splošnih pogojev AO-04 notranje konsistentna, hkrati pa skladna z 937. členom OZ.

8. Upoštevajoč pojasnjeno in dejstvo, da toženka ni zatrjevala izvedbe opominjevalnega postopka pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi ne v pritožbenem postopku potem, ko je seznanjena, da je sodišče prve stopnje štelo takšno dejstvo za odločilno, se toženka v tej pravdi ne more ubraniti obstoja obveznosti izplačila odškodnine po zavarovalni pogodbi, sklicujoč se na neplačilo zavarovalne premije. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da se toženka ne more sklicevati niti na določbo 922. člena OZ, po kateri so nične pogodbe, ki niso dogovorjene za bodočo, od strank neodvisno škodo. V konkretnem primeru je bila namreč zavarovalna pogodba sklenjena, zavarovalno kritje pa je tudi začelo še preden je dne 21. 1. 2010 nastal škodni primer, ki predstavlja zavarovano tveganje.

9. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o zmotni kvalifikaciji obravnavanega škodnega dogodka kot prometne nesreče. V tem delu se sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje in se v celoti sklicuje na razloge sodišča v točki 14 do 16 obrazložitve sodbe, ki jih ni treba ponavljati. Toženka v pritožbi namreč zgolj ponavlja argumente, ki jih je že navedla pred sodiščem prve stopnje. To pa je v svoji sodbi navedlo zelo jasne, argumentativno izčrpne in pravilne razloge, s katerimi je na takšne navedbe že v celoti odgovorjeno.

10. Pravilna je tudi višina dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Toženka ne izpodbija dejanskih ugotovitev o obsegu nastale škode. Vse dejanske okoliščine, na katere toženka opozarja v pritožbi, je že upoštevalo sodišče prve stopnje (dejanske ugotovitve v točki 18 in 19) in tožniku pravilno prisodilo 1.500,000 EUR, kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse (primerjaj odločitev v zadevi II Ips 487/2002, v kateri je tožnik utrpel iz tega naslova nekoliko večjo škodo, a celokupno - upoštevajoč tudi druge naslove - primerljivo škodo, sodišče pa mu je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 2,27 povprečnih neto plač v RS v času sojenja).

11. Pravilno je ovrednotilo tudi škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Obseg te škode je res na spodnji meji pravno priznane škode, vendar še vedno onkraj nje. Znesek 500,00 EUR je zato pravična satisfakcija za duševne bolečine, ki jih bo tožnik tudi v bodoče prestajal zaradi preobčutljivosti predela, kjer je utrpel razpočno rano golenice, in kar se odraža pri vožnji tovornjaka (s čemer se poklicno ukvarja), pa tudi pri rekreativnih oziroma športnih dejavnostih.

12. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa pri preizkusu sodbe v izpodbijanem delu tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora svoje stroške s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.