Jedro

Če je iz tožnikove prošnje za azil očitno, da ta ni utemeljena, se jo zavrne po 2. odstavku 35. člena ZAzil v pospešenem postopku. V takem primeru se ne opravi uradni azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.3.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, in se nanje izrecno sklicevalo ter jih v svoji sodbi ni ponavljalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnilo je vsebino 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil ter ocenilo, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izvedbo tako imenovanega pospešenega azilnega postopka. Tudi po presoji prvostopnega sodišča je v obravnavanem primeru že iz same prošnje za azil razvidno, da je očitno neutemeljena. Iz opisa okoliščin, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, namreč ne izhaja, da mu je v tej državi grozilo preganjanje v smislu ZAzil in Ženevske konvencije oziroma Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih oseb in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, ter o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC, in da mu takšno preganjanje ne grozi niti v primeru vrnitve v izvorno državo. V tožnikovem primeru ne gre za preganjanje, ki bi temeljilo na rasni, verski oziroma nacionalni pripadnosti, na tožnikovem političnem prepričanju ali njegovi pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega tožnik lahko računa na zaščito državnih organov v izvorni državi, zato ne potrebuje mednarodne zaščite.

Tožnik tudi ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v azilnem pravu, to pa je trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic s strani državnih organov ali pa zaradi pomanjkanja zaščite države. Tožniku kot pripadniku večinskega naroda na Kosovu, torej kot Albancu, v delu izvorne države, to je na Kosovu, ne grozi preganjanje. Prvostopno sodišče je kot pavšalne zavrnilo tožbene ugovore, da naj bi v obravnavanem primeru dejansko stanje ne bilo popolno in pravilno ugotovljeno, saj tožnik ni navedel, v čem naj bi bila ta nepopolnost oziroma napačnost. Ocenilo je, da je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila ZAzil. Na podlagi tožnikovih navedb, ki jih je soočila z objektivnim stanjem na Kosovu, ki izhaja iz poročil, ki jih je v svoji odločbi natančno navedla, tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je v Slovenijo pripotoval legalno na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi sezonskega dela, za azil pa je zaprosil šele 9.2.2005, torej dva dni pred potekom izdanega dovoljenja, ki je poteklo 11.2.2005. Zato je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik prošnjo podal z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz Slovenije, torej so bili podani tudi razlogi za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene po 1. točki 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Ponavlja, da je že v svoji prošnji za azil obrazložil ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem. Tega tožeča stranka sploh ni ocenila, saj je odločala pretežno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Takšno sklepanje tožene stranke in prvostopnega sodišča pa je po njegovem mnenju preuranjeno. Meni, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, saj mu niti ni bila dana možnost, da bi natančneje pojasnil na zaslišanju razloge za to, da se v izvorno državo ne more vrniti, ker mu tam grozi preganjanje. Poleg tega pa to, da je prošnjo za azil vložil dva dni pred iztekom dovoljenja za začasno prebivanje, ne pomeni, da bi zlorabljal azilni postopek. Prošnjo je vložil pred iztekom dovoljenega začasnega bivanja vendar tako pozno šele zato, ker je pač menil, da mu bo začasno bivanje podaljšano oziroma da bo lahko na drug način ostal v Republiki Sloveniji. Zato mu zlorabe postopka ni mogoče utemeljeno očitati.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče tudi s sklicevanjem na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, podalo utemeljene razloge, na katere se, zato, da jih ne ponavlja, sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je vrhovno sodišče pojasnilo že v številnih primerih, sta v ZAzil opredeljeni dve vrsti postopka, in sicer redni in tako imenovani pospešeni postopek. V pospešenem postopku se odloča vedno, kadar so za to izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, to pa je takrat, kadar je iz okoliščin, v katerih je vložena prošnja za azil oziroma iz same prošnje očitno, da ta ni utemeljena; razlogi za to pa so navedeni v treh točkah 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi s 36. členom ZAzil. V azilnem postopku se subsidiarno uporabljajo tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz ZUP in ZAzil pa je razvidno, da mora prosilec že v svoji prošnji navesti po resnici okoliščine in razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, in za svoje trditve po možnosti priložiti tudi vse razpoložljive dokaze. Da ima prosilec takšno možnost in da je že v postopku sprejemanja vloge opozorjen na pravice in obveznosti, ki jih ima v postopku, in na to, da predstavi vsa pravno relevantna dejstva ter dokaze za odločitev v zadevi, se praviloma prošnje za azil jemljejo na zapisnik pri toženi stranki. Pri tem je lahko navzoč tudi predstavnik nevladne organizacije, če je potrebno, pa tudi tolmač. Uradna oseba, ki vodi tak zapisnik, tožniku zastavlja izrecna vprašanja v smeri ugotavljanja pogojev za priznanje azila, poleg tega da prosilcu možnost, da tudi mimo teh vprašanj predstavi okoliščine, ki jih sam šteje za relevantne za priznanje azila. Ker so praviloma že iz prošnje za azil razvidne okoliščine, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo, se v določenih primerih, kakšen je tudi obravnavani, lahko že na podlagi teh okoliščin ugotovi, ali je prošnja očitno neutemeljena. Ker pa je eden od razlogov, zaradi katerih se prošnja lahko zavrne kot očitno neutmeljena, tudi razlog, da prosilcu glede na okoliščine, ki jih je navedel v prošnji, v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, je treba za dokazovanje obstoja tega razloga, prosilčeve navedbe v prošnji soočiti z razmerami v državi njegovega izvora, ki pa jih tožena stranka spremlja na podlagi različnih javnih informacij in poročil. Takšna primerjava tožnikovih navedb glede subjektivnih razlogov za zapustitev izvorne države in razmer v njegovi izvorni državi pa ne pomeni, da so s tem kršena pravila azilnega postopka.

Tudi v obravnavanem primeru je tožnik dal prošnjo za azil na zapisnik, in sicer 9.2.2005, pri čemer so bili ob tem prisotni uradna oseba, tolmač in prosilec. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko in prvostopnim sodiščem, da so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Prvostopno sodišče in tožena stranka sta pravilno ocenila, da je že iz tožnikove prošnje razvidno, da v Slovenijo ni prišel zaradi preganjanja v smislu ZAzil, mednarodnih konvencij in Direktive, temveč iz ekonomskih razlogov, saj je sam navedel, da je prošnjo za azil dal zato, da bi lahko po poteku dovoljenja za začasno bivanje ostal v Sloveniji. Pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, nacionalnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni skupini, in da prav tako ni izkazal, da bi ga nezakonito preganjali državni organi oziroma, da bi mu državni organi ne mogli nuditi ustreznega varstva pred osebami, ki naj bi mu grozile.

Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da bi bilo treba v tem primeru izvesti redni azilni postopek. Tožnik namreč niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel, katere so tiste okoliščine, ki jih v prošnji za azil ni navedel, ki bi zahtevale izvedbo rednega azilnega postopka. Po 5. odstavku 72. člena ZUS pa je nedopustno uveljavljati pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če dejanskega stanja ni ugotavljalo prvostopno sodišče, česar ni ugotavljalo niti v tem primeru.

Tožnik v tožbi tudi ni navedel, katere bistvene kršitve pravil postopka naj bi v obravnavanem primeru zakrivilo prvostopno sodišče. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da nobena od bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v tem primeru ni bila storjena. Torej tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.