Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da obdolženčeve zdravstvene težave ne morejo predstavljati dodatne olajševalne okoliščine, saj so bile te podane že v času storitve kaznivega dejanja in ga od tega niso odvrnile. Prav tako se višje sodišče strinja z oceno, da vrsta in stopnja obdolženčeve bolezni ne upravičujeta nižje kazni in tudi ne vplivata na izvrševanje izrečene kazni, saj je obdolžencu omogočeno ustrezno zdravljenje v okviru zavoda za prestajanje kazni zapora.

Sodišče prve stopnje pa je v svojih razlogih tudi ustrezno izpostavilo, da se bodo pogoji za morebitni svobodnejši režim prestajanja zaporne kazni v skladu z 81. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ugotavljali po začetku prestajanja zaporne kazni. V zvezi z obdolženčevim predlogom za prestajanje kazni po 12. členu ZIKS-1 pritožbeno sodišče še dodaja, da o tem predlogu v skladu s prvim odstavkom 129.a člena ZKP odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

Izrek

I. Pritožbi obdolženčeve zagovornice in obdolženega A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornice v zvezi s pritožbenim postopkom, medtem ko se ga plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi ter na podlagi določb o omilitvi kazni iz 50. člena KZ-1 in drugega odstavka 51. člena KZ-1 ter na podlagi določbe o odmeri denarne kazni iz 47. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen deset dnevnih zneskov po 100,00 EUR, skupno torej 1.000,00 EUR. Odločilo je še, da se obdolžencu v izrečeno kazen po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas pridržanja in pripora od 15. 6. 2022. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati izrečeno denarno kazen v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe; če pa denarne kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Obdolžencu je še v skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 472,36 EUR, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, ter nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločitve o stroških postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da izrečeno kazen zapora skrajša, smiselno pa se je zavzela tudi za nadomestno izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna oziroma izrecno na pritožbeni seji za prestajanje kazni v odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. Predlagala je še, da bi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožil se je tudi sam obdolženec brez navedbe pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče kazensko sankcijo spremeni tako, da mu odobri prestajanje kazni zapora na način t. i. vikend zapora.

3. Obdolženec je s posebno vlogo predlagal, da ga sodišče druge stopnje povabi na sejo, katere se je tudi udeležil, prav tako sta se seje udeležili obdolženčeva zagovornica in višja državna tožilka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornica pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka v obrazložitvi pritožbe ni utemeljila, zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti, prav tako višje sodišče ob uradnem preizkusu ni ugotovilo nobene procesne kršitve, ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

6. Zagovornica nadalje uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP, vendar iz obrazložitve pritožbe izhaja, da po vsebini sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazni v smislu prvega odstavka 374. člena KZ-1. Kot navaja, naj sodišče prve stopnje ne bi pravilno odmerilo kazen glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Po mnenju zagovornice sodišče ni zadosti upoštevalo olajševalnih okoliščin in ni pravilno uporabilo omilitvenih določil druge alineje 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, saj sme sodišče kazen za kaznivo dejanje, za katero so kot najnižja kazen predpisana tri ali več let zapora, omiliti do enega leta zapora. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ocenilo teže obravnavanega kaznivega dejanja in ostalih olajševalnih okoliščin, zlasti da ni zadosti upoštevalo osebnih razmer obdolženca, ki se sooča z resnimi zdravstvenimi težavami, izkazanimi s predloženo medicinsko dokumentacijo. Meni, da se obdolženec zaradi izrečene kazni zapora ne bo mogel v zadostni meri posvetiti svojemu zdravljenju. Smiselno enak pritožbeni razlog uveljavlja tudi obdolženec s svojo pritožbo, v kateri izpostavlja, da mu zavod že sedaj prestavlja datume pregledov pri specialistih, zato se mu zdravstveno stanje slabša, ima pa tudi težave pri zdravljenju noge in tako predlaga, da mu sodišče odobri prestajanje kazni zapora na način t. i. vikend zapora.

7. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč bilo z zdravstvenimi težavami obdolženca seznanjeno ob izreku sodbe, kar se je ustrezno odrazilo v izrečeni zaporni kazni. Ta je kljub kvalificirani obliki kaznivega dejanja, ko je obdolženec prevažal kar pet tujcev, med njimi enega v prtljažniku vozila, izrečena v višini eno leto manj kot znaša spodnji posebni minimum razpona predpisane kazni. Ob tem je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, da obdolženčeve zdravstvene težave ne morejo predstavljati dodatne olajševalne okoliščine, saj so bile te podane že v času storitve kaznivega dejanja in ga od tega niso odvrnile. Prav tako se višje sodišče strinja z oceno, da vrsta in stopnja obdolženčeve bolezni ne upravičujeta nižje kazni in tudi ne vplivata na izvrševanje izrečene kazni, saj je obdolžencu omogočeno ustrezno zdravljenje v okviru zavoda za prestajanje kazni zapora.

8. Zagovornica nadalje v pritožbi izpostavlja obdolženčevo zaposlitev, ob tem pa je poudarila, da je obdolženec s strani delodajalca prejel suspenz zaposlitve za šest mesecev in da bo po šestih mesecih verjetno izgubil službo. Zato zagovornica predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbenemu predlogu v smeri, da bi obdolženec prestajal kazen v odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. Prav tako je v pritožbi predlagala tudi nadomestno izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, tako da bi obdolženec še nadalje lahko nadaljeval s svojo zaposlitvijo. Takšen predlog je v svoji pritožbi podal tudi obdolženec, pri čemer ga je utemeljeval zlasti s svojimi zdravstvenimi težavami.

9. Tudi v tem delu pritožbama ni mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je v svojih razlogih za izbiro in višino izrečene kazenske sankcije natančno in pravilno obrazložilo, da storitev kvalificiranega kaznivega dejanja, ko je obdolženec zaradi pričakovanja premoženjske koristi drugo osebo izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje v cestnem prometu in potem, ko je bil zaradi premoženjskih kaznivih dejanj na škodo drugih oseb že večkrat obsojen na različne kazenske sankcije, nikakor ni utemeljeno sklepati na tako stopnjo obdolženčeve osebnostne urejenosti, ki bi upravičevala izvršitev izrečene kazni v odprtem ali polodprtem oddelku. Ob tem je tudi odgovorilo na trditve zagovornice, da je obdolženec zaposlen in da želi ohraniti zaposlitev, kar je poleg izkazanih zdravstvenih težav vse bilo znano že v času storitve kaznivega dejanja in te okoliščine obdolžencu niso predstavljale ovire za izvršitev očitanega kaznivega dejanja. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe tako zagovornice kot samega obdolženca, češ da je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo na dejstvo, da je obdolženec zadolžen za višje denarne zneske. To je namreč obdolženec v okviru izjave, ki jo je podal na naroku za izrek kazenske sankcije, sam povedal, zato je sodišče prve stopnje njegovo navedbo tudi ustrezno povzelo v svoje razloge. Ob tem je obdolženec tako v pritožbi kot na pritožbeni seji poudaril, da dolguje denar Finančni upravi Republike Slovenije, vendar ta okoliščina nikakor ni takšna, da bi lahko kakorkoli omajala pravilno odločitev sodišča prve stopnje glede višine izrečene kazenske sankcije.

10. Izrečena dveletna zaporna kazen, za katero je zagovornica predlagala, da se odmeri na krajše obdobje, je glede na težo storjenega kaznivega dejanja, obdolženčevo predkaznovanost in dejstvo, da je kaznivo dejanje storil celo v preizkusni dobi, prej nizka kot visoka. Pri tem je sodišče prve stopnje povsem pravilno in v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1 kot obteževalno okoliščino upoštevalo predhodne pravnomočne obsodbe, izrečene zoper obdolženca. Zato nasprotne navedbe zagovornice, češ da sodišče tega pri odmeri kazni ne bi smelo upoštevati, ne morejo biti uspešne. Glede na vse ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo, zagovornica s svojim predlogom za izvršitev kazni na način zapora ob koncu tedna oziroma v odprtem oddelku, kot tudi obdolženec s svojim predlogom za izvršitev kazni na način zapora ob koncu tedna, ne moreta uspeti. Sodišče prve stopnje pa je v svojih razlogih tudi ustrezno izpostavilo, da se bodo pogoji za morebitni svobodnejši režim prestajanja zaporne kazni v skladu z 81. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ugotavljali po začetku prestajanja zaporne kazni. V zvezi z obdolženčevim predlogom za prestajanje kazni po 12. členu ZIKS-1 pritožbeno sodišče še dodaja, da o tem predlogu v skladu s prvim odstavkom 129.a člena ZKP odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

11. Zagovornica se pritožuje še v odločbi o plačilu stroškov kazenskega postopka, vendar tudi v tem delu neuspešno. Sodišče je glede na ugotovljene premoženjske razmere obdolženca, ki je celo navajal plačo 2.000,00 EUR in lastništvo dveh osebnih avtomobilov, pri čemer je samski, brez otrok, pravilno ocenilo, da lahko povrne stroške kazenskega postopka in mu jih je zato pravilno naložilo v plačilo. Glede na navedbe v pritožbi in na pritožbeni seji, da obstaja verjetnost izgube zaposlitve, pa je pritožbeno sodišče to okoliščino upoštevalo in je obdolženca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka; upoštevaje njegove siceršnje premoženjske in osebne razmere, ugotovljene v postopku na prvi stopnji, pa mu je naložilo povrnitev nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice v zvezi s pritožbenim postopkom (prvi odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

12. Iz navedenih razlogov, ko pritožbi zagovornice in obdolženca ne navajata več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).