Jedro

Tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za zamudo z dokončanjem študijskih obveznosti ni bil v višji sili in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2022 in odločbe CSD A. št. ... z dne 21. 12. 2021 ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici plačati znesek 2.296,18 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek. Zaradi izdanih izpodbijanih odločb je bila primorana plačati znesek 2.296,18 EUR. Do napak v postopku je prišlo že s tem, ko je bila poštna pošiljka namesto njej, vročena drugemu družinskemu članu. V nadaljevanju pojasnjuje, da je razlog za zamujeno izpolnitev še zadnje od obvez iz pogodbe o štipendiranju, nastop višje sile. Epidemija namreč po 8. členu Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami predstavlja višjo silo. Epidemija je bila tudi edini razlog, da je študij končala 2 meseca prepozno. Sodišče je zaslišalo ravnatelja šole, vendar je bila izpovedba kontradiktorna. Ravnatelj je lagal o samem postopku. Kako je potekal postopek diplomiranja, izhaja iz priloženih dokazov, predvsem komunikacije z mentorico, ko je le-ta zatrdila, da je naslednji datum za diplomiranje v mesecu januarju. Prav tako tudi ne drži izpovedba zaslišanega ravnatelja, da se lahko diplomiranje izvede v enem tednu. Diplmiranje je proces, v katerem je udeleženo več kot 10 ljudi. Na potrditev vsakega koraka pa se je čakalo vsakič po vsaj teden dni. Iz zapisa pričanja manjka precej ključnih trditev prič. V času epidemije ni bilo nobenih stalnic. Pogoji in razmere so se stalno spreminjale. Glede očitkov, da se ni prijavila na izpite, tožnica navaja, da so bila predavanja in izpiti zelo pogosto prestavljeni ali odpovedani. Zato se tudi ni prijavljala na vse izpite. S prijavo bi zgolj izgubila možnost pristopa k izpitu, ko bi bil ta izveden. Ves študij je bil v skladu s predpisi in standardi. Posledica epidemije niso bili zgolj odpovedani in prestavljeni izpiti, temveč tudi prepoved prehoda meje. Nobena od prič ni z ničemer dokazala, da je študij potekal nemoteno. Priča je z lažnim pričanjem izkazala, da ni zaupanja vredna in verodostojna, medtem ko je tožnica za vse svoje trditve predložila dokazno gradivo. Ključno pri štipendiranju je, da se študentom pomaga do cilja, to pa je diplomiranje. Izpolnila je vse pogoje, vendar je kljub temu prejela kazen, saj je morala štipendijo vrniti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 12. 2021. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnici preneha pravica do državne štipendije ter da je dolžna vrniti štipendijo, ki jo je prejela v obdobju od oktobra 2018 do septembra 2019 v skupni višini 2.293,68 EUR.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vročitev odločbe, ki je bila namesto tožnici, vročena njeni materi. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je za sam postopek ključno, da je bila tožnica seznanjena z vsebino dokončne odločbe in s tem v zvezi tudi pravočasno vložila tožbo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo CSD B. z dne 13. 10. 2017 priznana pravica do državne štipendije, in sicer na Višji strokovni šoli "D. šola C.". Prvi letnik je opravila v študijskem letu 2017/2018. V študijskem letu 2018/2019 je bila prvič vpisana v drugi letnik, ki pa ga ni opravila. V študijskem letu 2019/2020 je drugi letnik ponavljala. Navedeni letnik je ponovno obiskovala v študijskem letu 2020/2021 na podlagi petega odstavka 45. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije Covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo2. Zadnji izpit (poslovna matematika s statistiko) je opravila v mesecu septembru 2021, zagovor diplomske naloge pa je imela 18. 2. 2022, ki ga je tudi uspešno opravila.

8. Upoštevaje Zakon o višjem strokovnem izobraževanju (ZVSI)3, bi morala tožnica študijske obveznosti zaključiti do konca septembra 2020 oziroma glede na že omenjeni peti odstavek 45. člena interventnega zakona (ZIUZEOP), najkasneje do konca septembra 2021. Tožnica pa je študijske obveznosti opravila 18. 2. 2022. Tožnica je tako zamudila zakonsko določeni rok za končanje študija, kar med strankama niti ni sporno, saj tudi sama tožnica v pritožbi navaja, da je študijske obveznosti izpolnila z zamudo. Za odločitev v tej zadevi je torej odločilen odgovor, ali so za zamudo obstajali z zakonom določeni opravičljivi razlogi.

9. Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1)4 v 92. členu določa obveznosti štipendista. V 97. členu je določeno, da štipendijsko razmerje preneha med drugim tudi, če štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v roku iz 2. alineje 92. člena ZŠtip-1. Če štipendist ne zaključi obveznosti izobraževalnega programa v roku iz 2. alineje 92. člena ZŠtip-1, mora skladno s 5. odstavkom 99. člena navedenega zakona vrniti štipendije, prejete za zaključni letni izobraževalnega programa ali za dodatno študijsko leto po izteku izobraževalnega programa, če je bil v dodatnem letu upravičen do štipendije. Le v primeru, če so obstajali opravičljivi razlogi določeni v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije. Med opravičljive razloge med drugim šteje tudi višja sila, na katero se sklicuje tožnica.

10. Kot višjo silo tožnica navaja epidemijo Covid-19, zaradi katere naj ne bi mogla pravočasno zaključiti študija. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da kljub omejitvam, ki so vladale zaradi epidemije Covid-19, izpitni roki niso bili v celoti odpovedani oziroma zamaknjeni. Tožnica je tako imela možnost, da izpite kljub razglašeni epidemiji opravi, pa čeprav je tedaj prebivala na območju Republike Hrvaške. Kot to poudarja že sodišče prve stopnje je bil tudi v času epidemije možen prehod državne meje ob izpolnjevanju določenih pogojev. Tudi iz dopisa D. šole C. z dne 13. 3. 2023 izhaja, da so bili v študijskem letu 2019/2020 odpovedani zgolj trije izpiti, ki jih je tožnica še morala opraviti, pri čemer pa je bila tožnica prijavljena le na enega izmed njih. V študijskem letu 2020/2021 ni bil odpovedan noben od izpitov, ki ga je tožnica še morala opraviti, v študijskem letu 2020/2021 pa je bilo v določenih terminih izpite mogoče opravljati tudi na daljavo. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni mogla prej opraviti študijskih obveznosti (izpitov). Zadnji izpit je opravila šele v septembru 2021. Navedeno pa je povzročilo zamudo pri izdelavi in zagovoru diplomske naloge. Tožnica je dispozicijo diplomske naloge oddala 1. 10. 2021, 30. 11. 2021 pa diplomsko nalogo oddala mentorici. Zagovor diplomske naloge je opravila 18. 2. 2022, torej že po z zakonom določenem roku, v katerem bi morala dokončati izobraževalni program.

11. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za zamudo ni bil v višji sili in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pričanje ravnatelja in pa njene mentorice. Tožnica je bila prisotna na naroku za glavno obravnavo, kjer sta bili obe priči zaslišani in je tako imela tudi možnost, da razčisti morebitna odprta vprašanja. Tudi iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnica podala pripombo v zvezi z izpovedbo v smeri, da le-ta ni resnična oziroma kot to navaja v pritožbi, da priča laže. Razen tega pa pritožbeno sodišče poudarja, da odločitev sodišča prve stopnje ne temelji zgolj na izpovedbah navedenih prič, temveč je sodišče skladno z 8. členom ZPP presodilo, katera dejstva šteje za dokazana, in sicer po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

13. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na namen štipendiranja, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je glede tega vprašanja stališče zavzelo že Vrhovno sodišče RS v drugih zadevah5. Pri tem poudarja, da iz nedvoumnih zakonskih določb o tem, v katerih primerih mora štipendist vrniti štipendijo, ni podlage, da se zgolj s sklicevanjem na namen štipendiranja obide povsem jasno zakonsko določbo.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 49/20 s spremembami (ZIUZEOP). 3 Ur. l. RS, št. 86/04 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 56/13 s spremembami. 5 Glej VIII Ips 35/2022 z dne 17. 1. 2023 in VIII Ips 12/2021 z dne 30. 3. 2021.