Jedro

Glede na ugovor dolžnika (država izvora sodne odločbe za izvrševanje naših sodnih odločb predpisuje diplomatsko vzajemnost) upnik ne more uspeti s sklicevanjem na druge postopke, v katerih je z izvršitvijo avstrijske sodne odločbe pred našim sodiščem uspel. Obstoj vzajemnosti (kot pogoja za priznanje tuje sodne odločbe) se domneva do dokaza o nasprotnem. Pravilnost pojasnila organa, pristojnega za pravosodje, o obstoju vzajemnosti (iz 3. odst. 92. člena ZIP) ni podvržena preizkusu sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi (pod opr. št. Ig 97/00243 z dne 10.9.1997) v celoti razveljavilo, razveljavilo opravljena izvršilna dejanja in upnikov predlog za izvršbo zavrnilo. Upniku pa je tudi naložilo plačilo dolžnikovih stroškov izvršilnega postopka v višini 54.098,00 SIT s pripadki.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in zavrne ugovor dolžnika, pri tem pa priglasil tudi pritožbene stroške. Navedel je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za pogoj, da slovenska sodišča izvršijo tujo sodno odločbo, potreben tudi obstoj vzajemnosti glede priznanja tuje sodne odločbe, pri čemer zadostuje dejanska vzajemnost. To svojo ugotovitev je sodišče podkrepilo s stališčem Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije z dne 19.5.1998 in stališčem Zveznega ministrstva za pravosodje Republike Avstrije z dne 6.3.1996. Obe stališči pa sta napačni. Očitno je, da avstrijski uradnik, ki je izdal potrdilo, ne ve, da obstaja poleg bilateralnega sporazuma o priznanju in izvršljivosti odločb v preživninskih zadevah tudi sporazum med Republiko Avstrijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo o medsebojnem priznavanju in izvrševanju arbitražnih odločb in poravnav. Poleg tega pa obstaja dejanska vzajemnost glede priznanja tujih sodnih odločb med obema državama, ker se tudi v Avstriji izvršujejo in priznavajo sodne odločbe slovenskih sodišč.

Sicer pa zastopniki upnika že skoraj 15 let izvajajo tovrstne postopke v Sloveniji. V zvezi s tem je navedel, da so tudi "vse instance do Vrhovnega sodišča potrdile dejansko vzajemnost" glede priznanja avstrijskih sodnih odločb. Pritožbi je v dokaz tem navedbam priložil odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Cp 9/91 z dne 20.6.1991. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da med obema državama ne obstoji dejanska vzajemnost, pa je upnik pritožbi priložil tudi odločbo Temeljnjega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 15.3.1993, opr. št. Ig 4196/93 (pravilno: Ig 4196/91), iz katere izhaja nasprotno stališče glede obstoja dejanske vzajemnosti pri izvrševanju sodnih odločb obeh držav.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik v pritožbi oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da ne obstoji dejanska vzajemnost pri priznanju (in izvršitvi) sodnih odločb med Republiko Avstrijo (kot državo izvora sodne odločbe) in Republiko Slovenijo (kot državo priznanja).

Po določbi 1. odst. 92. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju: ZUKZ) se tuja sodna odločba v Republiki Sloveniji ne prizna, če ni vzajemnosti. Po našem pravnem redu se za priznanje (in izvršitev) sodne odločbe države izvora odločbe zahteva dejanska vzajemnost: ni torej potrebno, da bi vzajemnost temeljila na mednarodni pogodbi ali zakonu (kot pri diplomatski vzajemnosti), saj zadošča, da se v državi izvora odločbe dejansko priznavajo naše sodne odločbe. Po določbi 3. odst. 92. člena se obstoj vzajemnosti glede priznanja sodne odločbe domneva do dokaza o nasprotnem. Če nastane dvom o vzajemnosti, da v zvezi s tem pojasnilo Ministrstvo za pravosodje kot organ, pristojen za pravosodje (3. odst. 92. člena ZUKZ).

Glede na takšno ureditev v našem pravnem sistemu, je ob ugovoru dolžnika, v katerem je (med drugim) oporekal obstoju dejanske vzajemnosti pri priznanju (in izvršitvi) sodnih odločb med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo (iz razloga, ker je v Republiki Avstriji za priznanje tuje sodne odločbe predpisana diplomatska vzajemnost), sodišče v dvomu tudi pravilno zaprosilo Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije za pojasnilo. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo pravilno oprlo prav na to pojasnilo z zakonom določenega pristojnega organa. Glede na ureditev, predpisano v 3. odst. 92. člena ZUKZ, pa presoja pravilnosti takega pojasnila ni podvržena preizkusu sodišča. Sicer pa so ugotovitve sodišča prve stopnje (glede neobstoja dejanske vzajemnosti) novejšega datuma kot tiste v tej zadevi I Ig 4196/91 (sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 15.3.1993), na katere se v pritožbi sklicuje upnik. Vendar pa glede na pojasnilo Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije z dne 19.5.1998 (r. št. 10 v spisu), na vsebino katerega je sodišče vezano, prvo sodišče do drugačnih ugotovitev v tej zadevi niti ni moglo priti.

Glede na ugovor dolžnika (država izvora sodne odločbe za izvrševanje naših sodnih odločb predpisuje diplomatsko vzajemnost) upnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na druge postopke, v katerih je z izvršitvijo avstrijske sodne odločbe pred našim sodiščem uspel. Po naši ureditvi (kot je bilo že povedano) se namreč obstoj vzajemnosti domneva do dokaza o nasprotnem, zato je ugotavljanje pogoja za priznanje tuje sodne odločbe iz 1. odst. 92. člena ZUKZ odvisno tudi od navedb in dokazov nasprotne stranke v vsakem posameznem primeru (v konkretnem primeru dolžnika v ugovoru).

Končno je neutemeljeno tudi upnikovo sklicevanje na bilateralne in multilateralne sporazume (npr. na bilateralni sporazum o medsebojnem priznavanju in izvrševanju preživninskih odločb (Ur. l. SFRJ-MP 2-7/19965, RS-MP 4-22/1993 in 14/1993), o medsebojnem priznavanju in izvrševanju arbitražnih sodb in poravnav v trgovinskih zadevah (Ur.l. FLRJ-MP 5-68/1961, RS-MP 4-22/1993 in 14/1993) ipd.), saj med državama ni sporazuma, ki bi urejal priznanje (in izvršitev) civilnih sodnih odločb, ki naj bi se izvršili v konkretnem primeru.

Neutemeljeno pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep prvostopnega sodišča, kot to določa 2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi stroške tega postopka, saj ti stroški za izvršbo niso bili potrebni (5. odst. 32. člena ZIP).