Jedro

Dežurstvo med odmori, ko je na hodniku šole povečano število učencev, je organizirano z določenim namenom, in sicer da se zagotovi varnost učencev. Dežurna učiteljica, ki je bila zadolžena za nadzor nad učenci v prvem nadstropju, med spornim odmorom ni bila prisotna na območju, ki bi ga morala nadzorovati; dežurstva ni opravljala (dovolj) vestno. Že zgolj prisotnost dežurnega učitelja lahko vpliva na vedenje učencev in lahko prepreči njihovo neprimerno vedenje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da morata tožniku solidarno plačati znesek 4.398,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje ter da mu morata solidarno povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 4.398,70 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 5.298,70 EUR(1). Spremenilo je tudi znesek pravdnih stroškov. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženk zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prva toženka (osnovna šola) storila vse, kar je potrebno, da je zagotovila varnost za učence med odmorom. Ker se je zavedala možnosti neprimernega vedenja učencev, je med odmori organizirala dežurstva, o pravicah in dolžnostih učencev pa je sprejela hišni in šolski red. Kritičnega dne sta bili dežurni dve učiteljici. M. M. je dežurala na stopnišču, ki vodi v prvo nadstropje, in se je gibala med učenci tako, da je nadzorovala pritličje in stopnišče, B. N. pa je nadzorovala prvo nadstropje. Glede na takšen način organiziranja dežurstva je šola pravilno organizirala nadzor nad učenci. Zato ni podana odgovornost šole. Ko učenci menjavajo razrede, ni mogoče nadzirati vsakega otroka in tudi prisotnost učiteljice na hodniku ne bi preprečila nastanka škodnega dogodka. Suvanja in prerivanja med učencu na hodniku na noben način ni mogoče preprečiti. Sodišču očita, da ni ugotovilo, ali je do tožnikove poškodbe prišlo namerno ali slučajno. Zato meni, da ni podana vzročna zveza med morebitno opustitvijo prve toženke in škodnim dogodkom. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrženje oziroma zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, so, da je prišlo do poškodbe tožnika, učenca prve toženke, med odmorom, ko je bila na hodniku prvega nadstropja šole velika gneča, saj so učenci dopoldanske izmene pouka menjavali učilnice, hkrati pa je k pouku prihajala popoldanska izmena. Šola je med odmori organizirala dežurstva. Spornega dne sta bili dežurni dve učiteljici, ena je nadzorovala učence na stopnišču šole (od koder ni imela pregleda po celotnem hodniku), druga pa je bila zadolžena za nadzor nad učenci v prvem nadstropju. Slednja je med spornim odmorom poskrbela še za svoje učence in jim zaradi njihove živahnosti v učilnici nastavila didaktične vaje, zatem pa je še v pritličje šole odnesla zapisnik aktiva razrednega pouka.

7. Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik med tem, ko je pod nadzorstvom šole, odgovarja šola, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu (prvi odstavek 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika).

8. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da prva toženka nadzorstva nad učenci ni opravljala na dolžen način. Dežurstvo med odmori, ko je na hodniku šole povečano število učencev, je organizirano z določenim namenom, in sicer da se zagotovi varnost učencev. Dežurna učiteljica, ki je bila zadolžena za nadzor nad učenci v prvem nadstropju, pa med spornim odmorom ni bila prisotna na območju, ki bi ga morala nadzorovati. Ker je bilo njeno območje med spornim odmorom nenadzorovano, dežurstva ni opravljala (dovolj) vestno. Pri tem je nepomembno, zakaj je ni bilo na območju, ki ga je bila dolžna nadzorovati. Strinjati se je namreč s stališčem sodišča prve stopnje, da že zgolj prisotnost dežurnega učitelja lahko vpliva na vedenje učencev in lahko prepreči njihovo neprimerno vedenje (sicer bi dežurstvo učiteljev med odmori lahko ukinili).

9. Ker so bili v spornem odmoru učenci na hodniku prvega nadstropja šole brez nadzorstva, obravnavanega škodnega dogodka tudi ni mogoče opredeliti za nesrečno naključje (kot skuša prikazati tožena stranka).

10. Tako se izkaže, da se tožena stranka ni uspela razbremeniti odgovornosti, in da je očitek o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen.

11. V okviru presoje uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ustreza merilom iz 200. člena ZOR.

12. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov toženk, ki z revizijo nista uspeli) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožnika v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo njegove vsebine ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).

Op. št. (1): Zvišalo je odškodnino za telesne bolečine.