Jedro

Obveznosti delavca so določene v zakonu: opravljanje dela, obveznost obveščanja delodajalca, prepoved škodljivega ravnanja, obveznost varovanja poslovne skrivnosti in prepoved konkurence. Mimo teh določilo oziroma obveznosti delodajalec delavcu ne sme naložiti drugih obveznosti, ki ne izhajajo iz delovnega razmerja. Ker delodajalec ne more od delavca zahtevati jamčenja za uspeh v bodočih poslih, pri katerih bo posredoval, ali da bo kot plačnik na prvi poziv plačal vsak znesek, ki ga delodajalcu kupec ne bo poravnal, sta tako menična kot poroštvena izjava, ki ju je podal tožnik, nični. Tožbeni zahtevek za plačilo neplačanih računov kupcev, ki jih naj bi plačal tožnik kot porok, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača glavnico v znesku 1.981,49 EUR in zakonske zamudne obresti iz naslova bremepisa oz. novega zneska glavnice od zneska 1.553,37 EUR od dne 3. 9. 2007 dalje do vložitve predloga za izvršbo, od zneska 1.471,95 EUR od vložitve predloga za izvršbo dalje t.j. od dne 5. 10. 2007 do plačila, zakonske zamudne obresti iz naslova obračuna obresti od zneska 509,54 EUR od dneva vložitve predloga za izvršbo t.j. dne 5. 10. 2007 dalje do plačila (točka I. izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.057,16 EUR stroškov postopka v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma se sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke. Navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena oziroma ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti ter ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zlasti v delu, v katerem je sodišče ugotovilo ničnost poroštvene in menične izjave tožene stranke. Po stališču sodišča prve stopnje ima namreč pogodba o zaposlitvi zgolj naravo dogovora o prizadevanju in ne tudi pogodbe o uspehu, izjava, s katero bi toženec jamčil za uspeh bodočih poslov, pri katerih bo posredoval za sklenitev posla s tožečo stranko, pa je nedopustna in v nasprotju z načeli Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ter z moralnimi načeli, saj naj bi tožeča stranka kot delodajalec v fazi sklenitve pogodbe o zaposlitvi s takšno izjavo izkoristila šibkejši položaj delavca, torej toženca. S takšnim stališčem se tožeča stranka ne strinja, saj je delovno razmerje civilnopravno razmerje delavca in delodajalca, v katerem sta si enakopravna, ter v katerem delavec prostovoljno in v zameno za plačilo v okviru delodajalčevega delovnega procesa opravlja delo. Tožeča stranka toženca ni z ničemer prisilila v sklenitev pogodbe o zaposlitvi, toženec pa je prav tako brez kakršnekoli prisile podpisal poroštveno in menično izjavo, česar pa toženec tudi ni zatrjeval. S to poroštveno izjavo se je toženec kot porok in plačnik zavezal, da bodo vse obveznosti iz naslova prodaje blaga kupcem tožeče stranke pravilno poplačane. S tako izjavo se je toženec zavezal solidarno in gre za pravno razmerje, ki je v tem delu ločeno in gre za razmerje poleg delovnega razmerja. Toženec je kljub temu, da je na podlagi odprtih postavk, ki jih je, kot je sam izpovedal, prejel od računovodje pri tožeči stranki, dobro vedel, kateri kupci so slabi plačniki oz. toženi stranki dolgujejo plačilo po že zapadlih računih, izročal novo blago oziroma dobavljal blago ali novim kupcem ali pa obstoječim dolžnikom in je s tem kršil navodila in prakso tožeče stranke, s tem pa ji je povzročil škodo. Ker je bil seznanjen tako z navodili za poslovanje kot tudi z ažurnimi podatki o neplačnikih, je s svojim načinom dela kršil tudi svoje obveznosti iz delovnega razmerja in sicer obveznosti, ki izhajajo iz določbe 32. člena ZDR, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda, za katero je odgovoren toženec in jo je dolžan povrniti tožeči stranki. Tako je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na takšni podlagi napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je svojo odločitev, da sta poroštvena in menična izjava (A7 in A8) na podlagi 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) nični, obrazložilo, sodba se da preizkusiti in tudi vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Toženec je imel s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je bil tako na tej podlagi pri njej v delovnem razmerju. Delavec ne more odgovarjati za delodajalčeve poslovne rizike in ravno to izhaja tako iz menične kot tudi iz poroštvene izjave, ki ju je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi podpisal tožnik. ZDR v 4. členu določa definicijo delovnega razmerja, ki nastane s podpisom pogodbe o zaposlitvi in v zakonu so določene tudi obveznosti pogodbenih strank. Obveznosti delavca: so opravljanje dela, obveznost obveščanja delodajalca, prepoved škodljivega ravnanja, obveznost varovanja poslovne skrivnosti in prepoved konkurence. Mimo teh določil delodajalec delavcu ne sme naložiti drugih obveznosti, ki ne izhajajo iz delovnega razmerja. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tako menična kot tudi poroštvena izjava nični, saj ne izhajata iz vsebine delovnega razmerja, kot jo določa ZDR. Toženec je pri toženi stranki opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kjer so njegove obveznosti določene v členih od 14 do 16 in te obveznosti je bil dolžan spoštovati. Ne more pa delodajalec od njega zahtevati jamčenja za uspeh v bodočih poslih, pri katerih bo posredoval in prav tako tudi ne, da bo kot plačnik na prvi poziv tožeče stranke plačal vsak znesek, ki ga kupec toženi stranki ne bo poravnal. Tako je neutemeljeno pritožbeno razlogovanje tožeče stranke, da gre v tem primeru za od delovnega razmerja ločeno pravno razmerje. Delavec je namreč za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi lahko zavezan le na podlagi le-te, vsaka druga zaveza pa je v nasprotju z načeli ZDR.

Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da večina neplačanih računov, na podlagi katerih tožeča stranka zoper toženca podredno uveljavlja odškodnino, izvira iz leta 2005 in iz januarja 2007, ko je toženec opravljal delo ambulantni prodajalec – distributer in komercialist na terenu – ambulantni prodajalec. Ugotovilo je, da je tožeči stranki škoda nastala, ker so kupci prejeli blago, a ga niso plačali, vendar toženec, ki je bil pri tožeči stranki v delovnem razmerju, za neplačila tretjih ni odgovoren. Svoje delo je opravljal v skladu z načeli, ki so veljala pri tožeči stranki in je tudi spoštoval dogovor, da se neplačnikom ne izdaja blaga, dokler že dospele fakture niso plačane. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da pri nobenem izmed kupcev, razen pri H. R.d.o.o., ki ga je kot kupca pripeljal direktor tožeče stranke, saj je bil direktor H. R. d.o.o. njegov prijatelj, ne gre za več zaporednih dobav, ampak za eno ali največ dve dobavi istega dne. Za te je tožeča stranka izdala fakture, ki pa niso bile plačane. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilen zaključek, da kupec postane neplačnik šele po tem, ko zapadle fakture ne plača, iz bremepisa pa ni mogoč zaključek, da je toženec blago dostavil neplačnikom, saj je ostal neplačan le po en račun oziroma dva računa datirana z istim datumom in ker po teh računih niso bili izdani novi, je jasno, da toženec neplačnikom ni dobavljal na novo. Na podlagi tega je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).