Jedro

Ker toženka (cestno podjetje) kritičnega dne glede na vremenske razmere (megleno in minus 2 stopinji Celzija) ni zagotovila zgodnejšega začetka posipanja lokalne ceste, je opustila skrbno izvajanje zimske službe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku plačati 19.414,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. V presežku, za znesek 6.800,00 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 1.118,23 EUR.

2. Toženka se pritožuje iz vseh zakonskih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ugotovitev, da je tožnik zdrsnil šele na lokalni cesti, je nepravilna. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da je priča M. K. sprva rekel, da je tožnik padel na stranski cesti in da je kasneje to izpovedbo zanikal. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 10. 2013 je razvidno, da je M. K. najprej izpovedal, da je videl tožnika pasti že na stranski cesti, od tam pa se je zapeljal po lokalni cesti. Tudi na skici na list. št. 66 je označil mesto, kjer je videl tožnika zdrsniti. Na tretje vprašanje sodnice o mestu zdrsa je izpovedal, da je videl tožnika zdrsniti na stičišču med pločnikom glavne ceste in stransko cesto. Tako pločnika kot tudi stranke ceste pa toženka ni bila zavezana vzdrževati. V nadaljevanju izpovedbe se je M. K. zmedel in popustil pod pritiski vprašanj ter povedal, da ni več točno prepričan, kje je tožnik padel. Ko se je ponovno zbral, je na vprašanje pooblaščenke stranske intervenientke ponovno prepričljivo odgovoril, da je tožniku zdrsnilo na mestu, kjer je naredil rdečo piko na skici. M. K., v nasprotju s pričo Ma. Ko., ni imel interesa ne govoriti po resnici. Njegova izpovedba je verodostojna in prepričljiva. Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpovedba priče J. L. skupaj z izpovedbo priče M. K. dokazujeta, da je tožnik padel na mestu, kjer toženka ni odgovorna za redno vzdrževanje ceste. J. L. je izpovedal, da za zimsko vzdrževanje mesta, kjer je tožnik padel (na stičišču pločnika in stranske ceste) ni odgovorna toženka, ampak podjetje G. K., d.o.o. O tem odločilnem dejstvu pa sodba nima razlogov oziroma obstaja nasprotje med ugotovitvami sodišča in zapisnikom o glavni obravnavi z dne 22. 10. 2013. Toženka je tudi predlagala, da se vzrok te nezgode ugotovi s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Iz fotografij, posnetih dne 25. 8. 2014 je razvidno, da je na stičišču med pločnikom glavne ceste in stransko cesto kljub poletnemu vremenu vozišče ves čas mokro, ker teče iz bližnje škarpe voda. To dejstvo je opisal in na skici narisal M. K. Če bi sodišče izvedlo dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke, bi se lahko prepričalo, da je do nezgode prišlo na način in iz razlogov, kot jih je na lastne oči videl in prepričljivo opisal M. K. Tožniku pa tudi ni moglo spodrsniti na lokalni cesti, ker cesta ni bila tako močno poledenela, kot to na podlagi tožnikove izpovedbe ugotavlja sodišče. Voda iz škarpe je tekla le na stransko cesto, lokalna cesta pa je bila že prejšnjo noč posipana z mešanico peska in soli. M. F., ki je vozil po lokalni cesti navzdol in je naenkrat zavrl, je varno zaustavil vozilo. Ravno tako je varno zaustavil vozilo M. K., ki je vozil za M. F. Tudi J. L., ki je govoril, da je bila cesta spolzka, je poudaril, da je klanec lahko normalno posipal in ne vzvratno, kot ravna v primerih, kadar je cesta zares poledenela.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, toženka pa naj mu povrne stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik primerno obut padel na poledeneli lokalni cesto skozi vas ... dne 14. 1. 2010 okrog 7.30 ure in ne na stranski cesti, ki vodi od njegovega doma do lokalne ceste in katere toženka ne oskrbuje. Da je bila cesta močno poledenela, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb prič M. F., M. K., Ma. Ko., S. K. in J. L. Tožnikove trditve, da je padel na lokalni cesti ni nihče z gotovostjo ovrgel. Le priča M. K. je sprva rekel, da naj tožnik ne bi padel na lokalni cesti. Po oceni sodišča prve stopnje naj bi na izrecno vprašanje sodnice to kasneje zanikal z besedami, da se zaradi oddaljenosti dogodka kraja tožnikovega padca ne spomni. Toženka sodišča prve stopnje tudi ni prepričala, da je zimsko službo kritičnega dne vestno izvršila. J. L., ki je bil zadolžen za izvrševanje zimske službe na lokalni cesti skozi vas ..., je namreč 10. 1, 11.1, 12.2., 13.1. in 15.1.2010 vse ceste pričel posipavati že od 2.00 ure dalje. Le 14. 1. 2010 se je posipavanja lotil po 7.00 uri zjutraj. Ker toženka kritičnega dne glede na vremenske razmere (megleno in minus 2 stopinji Celzija) ni zagotovila zgodnejšega začetka posipanja, je opustila skrbno izvajanje zimske službe. V nadaljevanju obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vzročne zveze med opustitvijo ter škodno posledico in višino škode.

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določilom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se strinja z ugotovitvijo, da je tožnik padel na lokalni cesti. Pritožbeno sodišče ugotavljala, da je tožnik na skici (list. št. 66) označil kraj padca na lokalni cesti. Tudi M. F., ki se je tistega jutra s službenim kombijem pripeljal po tožnika, je izpovedal, da je že na vrhu klanca lokalne ceste videl tožnika ležati na cesti. Le priča M. K., ki je kritičnega dne vozil za M. F., je glede samega kraja padca najprej izpovedal drugače. Izpovedba M. K. po oceni sodišča ni prepričljiva in dejstvo, da je zatem na vprašanje stranke intervenientke zopet izpovedal drugače, potrjuje, da je izpovedbo spreminjal. Izrecno vprašanje sodnice o kraju padca pa tudi ne pomeni izvajanje pritiska na pričo. Sicer pa toženka tekom postopka na prvi stopnji ni prerekala samega kraja tožnikove nezgode. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik zdrsnil šele na lokalni cesti. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da M. K. ni imel interesa ne govoriti po resnici, tako kot priča Ma. Ko. Ma. Ko. je prišel na kraj nezgode po tožnikovem padcu in se je sodišče prve stopnje oprlo na njegovo izpovedbo le glede ugotavljanja poledenelosti cestišča. Izpovedba Ma. Ko. pa se v tem delu ujema z izpovedbo tožnika, M. F., M. K., S. K. in J. L. 7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da cesta ni bila močno poledenela in da tožniku ni moglo spodrsniti na lokalni cesti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je bila cesta močno poledenela na podlagi izpovedbe Ma. Ko., M. F., M. K., S. K. in J. L. Prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje o poledenelosti lokalne ceste skozi vas O. tudi ne more spremeniti pritožbena navedba, da sta M. K. in M. F. lahko ustavila vozili. M. F. je namreč celo izpovedal, da je s kombijem zavil v desno, vendar ni mogel ustaviti in da je kombi zaneslo v živo mejo. Enako velja za navedbo pritožbe, da je priča J. L. kritičnega dne po 8.15 uri klanec posipal normalno in ne vzvratno, kot to počne v primerih hude poledice. Glede na prepričljivo ugotovitev sodišča prve stopnje o močni poledenelosti lokalne ceste skozi vas O. in vremenske razmere kritičnega dne (megleno in minus 2 stopinji Celzija), je pritožbena navedba, da je bil posip ceste izveden prejšnjo noč, neutemeljena.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je M. K. prvotno izpovedbo o kraju padca zanikal, protispisna. Po oceni pritožbenega sodišča M. K. sicer res ni zanikal prvotne izpovedbe, saj je dejal, da zaradi časovne oddaljenosti ni več prepričan o samem kraju tožnikovega padca. Vendar pa je ugotovitev o zanikanju sodišče prve stopnje utemeljilo z navedbo, da je M. K. izpovedal, da se kraja padca ne spomni zaradi oddaljenosti dogodka. Posledično vsebini izpovedbe iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 10. 2013 dejansko ni pripisalo drugačne vsebine, kot v resnici, kar je pogoj za obstoj protispisnosti(1). Izpovedba M. K. namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ni verodostojna, saj je izpovedbo spreminjal. 9. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ni nasprotja med ugotovitvami sodišča in zapisnikom o glavni obravnavi z dne 22. 10. 2013. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik padel na lokalni cesti, za čiščenje katere je bila odgovorna toženka, ni relevantna pritožbena navedba, da je J. L. izpovedal, da toženka ni bila odgovorna za čiščenje stičišča pločnika in stranke ceste. J. L. pa ob tožnikovi nezgodi tudi ni bil prisoten na samem kraju nesreče. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik padel na lokalni cesti, je neutemeljena pritožbena navedba, da je iz bližnje škarpe tekla voda le na stranko cesto. Posledično je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na fotografije, posnete dne 25. 8. 2014. 10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi se sodišče z izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke lahko prepričalo, da je do nezgode prišlo na način, opisan s strani priče M. K. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago pravdnih strank utemeljeno zavrnilo toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke. Toženka je predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke v drugi pripravljalni vlogi utemeljila za ugotavljanje okoliščine, ali bi tožnik ob dolžni previdnosti lahko varno prehodil cesto. Čeprav toženka samega kraja tožnikovega padca tekom postopka na prvi stopnji ni prerekala, v pritožbi navaja, da bi sodišče s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke lahko ugotovilo, da je do nezgode prišlo tako kot je opisal M. K. Drugačna utemeljitev dokaznega predloga v pritožbi pa v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožena stranka pa ne pojasni, zakaj prej ni navajala te trditvene podlage.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člena ZPP), zaradi česar je stroške odgovora dolžan kriti tožnik sam.

Op. št. (1): J Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 312.