Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je reparacijski tožbeni zahtevek utemeljen. Tožena stranka v prvem sojenju temu zahtevku ni nasprotovala, ne po utemeljenosti in tudi ne po višini, prav tako pa tudi ni predložila nobenih dokazov s tem v zvezi, zato je z navedbami, ki jih je podala v novem sojenju šele s pripravljalno vlogo z dne 7. 6. 2021, prekludirana skladno z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 8 dni obračuna bruto nadomestilo plače v višini 1.459,70 EUR mesečno za čas od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dalje do vrnitve nazaj na delo in tožnici izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti vsake posamezne terjatve do plačila (točka I izreka). Sklepom, ki ni pod pritožbo, je tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva odvod davkov in prispevkov zavrglo (točka II. Izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.171,75 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri odločanju o reparacijskem zahtevku bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz osnovnega izhodišča, da tožnica tudi ob uspehu v sodnem postopku ne sme biti v boljšem položaju kot bi bila, če do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, kar pomeni, da zaradi prenehanja delovnega razmerja ne sme biti obogatena. Tožnica je s polovičnim delovnim časom delala na Srednji A. šoli v B., drugo polovico delovnega časa pa na Srednji C. šoli v D., kjer je delo opravljala po podjemni pogodbi v obsegu polovičnega delovnega časa. Zaradi tega ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ji je priznalo še bruto nadomestilo plače v višini 1.459,70 EUR, saj je s tem tožnica obogatena in v boljšem premoženjsko pravnem položaju, kot bi bila, če ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana. Tožena stranka je tozadevne navedbe in listine vložila v spis. Tožnica jih v postopku ni prerekala, uveljavljala je le, da je tožena stranka z njimi prekludirana. Sodišče se v obrazložitvi sodbe sklicuje na 286. člen ZPP, pri tem pa pozabi na določbo 34. člena ZDSS-1 in tam določeno preiskovalno načelo v delovnih sporih. Ker gre v obravnavani zadevi za porabo javnih sredstev, se javnemu uslužbencu v breme javnih sredstev ne izplača več, kot mu pripada na podlagi predpisov. Če sodišče tega ne bo upoštevalo, bo prišlo do takšne situacije. Sodišče ni pravilno zavrnilo dokaznih predlogov tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 7. 6. 2021, saj je toženka dokaze pridobila šele v maju 2021. Opozarja še na dejstvo, da je Inšpektorat RS za delo prepoznal nepravilnosti na Srednji šoli C. v D., ki je z dopisom z dne 27. 7. 2021 obvestil toženo stranko o tem in o tem, da je zadeva odstopljena FURS-u. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke o ugotovitvah in ukrepih, ki jih je FURS izrekel v postopku. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno odločilo o stroških postopka, saj je tožnici priznalo tudi stroške, ki jih ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se tožena stranka na pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka le pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 604/2020 z dne 19. 2. 2021 na pritožbo tožnice sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 20/20202 z dne 24. 9. 2020, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek v celoti, odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo in razsodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, jo razveljavilo in ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnice, glede reparacijskega zahtevka in stroškov postopka, je sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine je sodbo potrdilo. Tako je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločalo le še o zahtevku za plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je reparacijski tožbeni zahtevek utemeljen. Tožena stranka v prvem sojenju temu zahtevku ni nasprotovala, ne po utemeljenosti in tudi ne po višini, prav tako pa tudi ni predložila nobenih dokazov s tem v zvezi, zato je z navedbami, ki jih je podala v novem sojenju šele s pripravljalno vlogo z dne 7. 6. 2021, prekludirana skladno z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP.

7. Že sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo kot neresnične trditve tožene stranke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da ni vedela, da je tožnica tudi v obdobju po odpovedi pogodbe o zaposlitvi poučevala in za to prejemala plačila od Srednje C. šole v D.. Dejstvo je, da je bilo ravno poučevanje na tej šoli in prejemanje plačila na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju in podjemnih pogodb razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka že na naroku za glavno obravnavo dne 9. 7. 2020 iz zaslišanja tožnice izvedela, da še vedno poučuje na tej srednji šoli. Tako bi tožena stranka lahko že v prvem sojenju podala ustrezne navedbe v zvezi z vtoževanim zneskom nadomestila plače in si tudi pridobila ustrezne listine, ki bi njene navedbe potrjevale, vendar pa je zahtevo za njihovo pridobitev podala šele pol leta po zaključku sojenja na prvi stopnji. Ker toženka ugovorov glede višine tožničinega reparacijskega zahtevka ni podala že v postopku do izdaje razveljavljenega dela sodbe, čeprav je že takrat vedela, da tožnica še vedno opravlja delo na srednji šoli v D., je s temi navedbami in dokaznimi predlogi prekludirana.

8. Tudi v zvezi z uporabo določbe 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je zavzelo pravilno stališče v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pozabilo na preiskovalno načelo, neutemeljene. Preiskovalno načelo v individualnem delovnem sporu velja omejeno, le v primeru, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih stranke predlagale, ne more ugotoviti vseh pravno relevantnih dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko sodišče izvaja dokaze po uradni dolžnosti.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati, da gre v obravnavani zadevi za porabo javnih sredstev in da se javnemu uslužbencu v breme javnih sredstev ne izplača več, kot mu pripada na podlagi predpisov. Če bi tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnica do reparacijskega zahtevka ne bi bila upravičena, ker pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tudi v javnem sektorju uslužbencu pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi in zato tudi nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal. 10. Ker je pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP), presojalo pa je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.