Jedro

Po določbah 43. člena ZUP, ima pravico udeleževati se postopka poleg osebe, ki ima položaj stranke, tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. V obravnavanem primeru je treba skladno s stališčem, ki ga v odločbi zavzame Ustavno sodišče, pri presoji pravnega interesa upoštevati (tudi) razmerje tožnika do upravne stvari, ki je predmet konkretnega inšpekcijskega nadzora, ker inšpekcijski nadzor pri plačniku davka lahko vodi do ugotovitve dejstev, ki se nanašajo neposredno nanj kot davčnega zavezanca na način, da v davčnem pogledu poslabšujejo njegov položaj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. DT-0610-6228/2011 02-2001-01 02-210-01 z dne 20. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 760,06 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ tožniku z izpodbijanim sklepom v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi A. d.d. (v nadaljevanju družba A. d.d.) ni priznal lastnosti stranskega udeleženca.

2. V obrazložitvi davčni organ povzame vsebino tožnikove zahteve, da se mu prizna lastnost stranskega udeleženca ter na tej podlagi in na podlagi podatkov davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi A. d.d. ugotavlja, da se v tem postopku ni odločalo o neposrednih pravnih koristih tožnika, temveč o obveznostih družbe A. d.d., in da tožnik zato za vloženo zahtevo nima pravnega interesa, tako kot se to zahteva za položaj stranskega udeleženca po določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma po določbah 43. člena ZUP, ki se v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno. Pravna korist je v zakonu opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Za neposredno pravno korist bi šlo le v primeru, če bi bilo o zatrjevani pravici tožnika mogoče odločati v inšpekcijskem postopku pri družbi A. d.d., kar pa ni mogoče. V tem (inšpekcijskem) postopku se odloča le o obveznostih družbe A. d.d., medtem ko se bo o tožnikovih pravicah in obveznostih odločalo v drugem upravnem postopku, ki je že v teku. Ugotovitve inšpekcijskega postopka pri družbi A. d.d. se na tožnika ne nanašajo neposredno, temveč so podlaga za druge upravne postopke in s tem tudi za že uvedeni postopek zoper tožnika. V tem postopku pa ima tožnik pravico, da se ga udeležuje. Ima tudi možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah ter da navede in predloži vsa relevantna dejstva, pojasnila in dokaze.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Meni, da razlogi pritožbenega organa potrjujejo trditev, da se o pravni kvalifikaciji dohodka tožnika in o višini njegove davčne obveznosti odloča že v inšpekcijskem postopku pri družbi A. d.d. in da zato tožnik v postopku obnove odmere dohodnine dejansko ne bo mogel več učinkovito uveljavljati ugovorov glede pravne kvalifikacije prejemkov, ki je podlaga za ponovno odmero dohodnine. Zato se o njegovi davčni obveznosti dejansko odloča v inšpekcijskem postopku in zato bo s tem, ko se mu ne prizna položaja stranskega udeleženca v tem postopku, kršena poleg pravice iz 22. člena Ustave tudi njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pri svojem odločanju je drugostopenjski organ po mnenju tožnika prezrl, da ima tožnik položaj davčnega zavezanca za akontacijo dohodnine, medtem ko ima družba A. d.d. le položaj plačnika davka, ki zgolj plača akontacijo dohodnine za tožnika. S tem, ko je davčni organ odločil o obstoju in o višini akontacije dohodnine, je odločil o tožnikovi davčni obveznosti, v plačilo pa jo je naložil družbi A. d.d. kot plačniku davka. Izrek inšpekcijske odločbe torej vsebuje tudi tožnikovo davčno obveznost, konkretno pa je njena višina razvidna iz razpredelnice v obrazložitvi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. O tožbi je sodišče odločilo s sodbo I U 1983/2013-9 z dne 4. 3. 2014 in jo kot neutemeljeno zavrnilo, odločitev pa je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 186/2014 z dne 11. 6. 2015. Navedeni sodbi sta bili z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-785/15-14, Up-788/15-15 z dne 27. 10. 2016 razveljavljeni in zadeva vrnjena temu sodišču v ponovno odločanje.

7. Tožba je utemeljena.

8. Po določbah 43. člena ZUP, na katerega se sklicuje že davčni organ prve stopnje, ima pravico udeleževati se postopka poleg osebe, ki ima položaj stranke, tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. V obravnavanem primeru je treba skladno s stališčem, ki ga v odločbi zavzame Ustavno sodišče, pri presoji pravnega interesa upoštevati (tudi) razmerje tožnika do upravne stvari, ki je predmet konkretnega inšpekcijskega nadzora, ker inšpekcijski nadzor pri plačniku davka lahko vodi do ugotovitve dejstev, ki se nanašajo neposredno nanj kot davčnega zavezanca na način, da v davčnem pogledu poslabšujejo njegov položaj.

9. V obravnavanem primeru se ugotovitve davčnega organa v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka, ki za račun tožnika obračunava in plačuje akontacijo dohodnine, nanašajo tudi na tožnika kot davčnega zavezanca in so podlaga za obnovo postopka odmere dohodnine. Zato lahko tožnik kot davčni zavezanec svoje pravne koristi učinkovito in dejansko varuje le, če mu je priznana lastnost stranskega udeleženca in s tem pravica do izjave že v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovnem postopku ob upoštevanju stališča, ki ga je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča v tej sodbi zavzelo sodišče, ponovno odloči. 11. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je upravičena do povrnitve stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in do povračila stroškov revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje se odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13) v višini 285,00 EUR, stroški revizijskega postopka pa na podlagi drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 22. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (OT, Ur. l. 2/2015), na podlagi tarifne številke 3300 OdvT v priglašeni višini 318,00 EUR in pavšalni znesek po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22% DDV, skupaj 760,06 EUR.

12. Ker so dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.