VSL Sodba II Cp 631/2024

Jedro

Nedopustno ni le ravnanje, ki je v nasprotju s prepovedno ali zapovedno pravno normo. Zadostuje, da je ravnanje na splošno nedopustno. Presoditi je treba, ali je nastanek škode objektivno predvidljiva posledica opustitve (zatrjevanega) dolžnega ravnanja. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja. Če bi izvedba razumnih in sorazmernih ukrepov povprečnega človeka (na primer prenašanje manjše količin drv ali urejenost pohodne poti) preprečila nastanek škode ali zmanjšala možnost za njen nastanek na sprejemljivo raven, povzročitelj pa teh ukrepov ni izvedel, je njegovo ravnanje nedopustno.

Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi zavarovanca toženke pri vsakem zavarovalnem primeru. Odbitna franšiza se upošteva od končne odškodnine, za katero sodišče določi, da kot primerna pripada oškodovanki.

Tožnica je po prejemu odgovora na tožbo tožbo delno umaknila. Umik ni bil posledica delne izpolnitve zahtevka. V takšnem primeru se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloči po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu (154. člen ZPP).

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

-v I. točki izreka tako, da se znesek odškodnine, ki jo je toženka dolžna plačati tožnici, zniža za 711,93 EUR (na 6.407,36 EUR) in

-v III. točki izreka tako, da se znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici, zviša za 19,62 EUR (na 2.277,25 EUR).

II.V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 45,90 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi poškodbe desnega palca, do katere je prišlo 10. 5. 2018 na domu zavarovanca toženke, kamor je prišla pogledat pasje mladiče. Zavarovanec toženke A. A. se je pri prenašanju polen spotaknil ob drva, ki so ležala po tleh. Pri tem mu je iz rok padlo poleno na desno roko tožnice, ki se je ravno takrat sklonila, da bi pobrala kovanec za 50 centov, ki je ležal na tleh.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 7.119,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2021 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.257,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

Pritožbi

3.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožnici prizna še dodatno odškodnino v znesku 1.880,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem ter strah odmerjena prenizko. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, ima tožnica bolečine še sedaj in jih bo imela tudi v prihodnosti ob spremembah vremena, kar bo glede na čedalje bolj spremenljive vremenske razmere pogosto. Kot desničarka ima bolečine praktično dnevno pri obremenitvah desne roke. Ne drži zaključek sodišča, da po 24. 7. 2018 ni več trpela sekundarnega strahu. Iz izvida B. tistega dne sicer izhaja subjektivno izboljšanje, vendar objektivno gledano stanje še ni bilo v redu, saj gibljivost v palcu ni bila do konca izvedljiva in je kirurg predlagal nadaljevanje fizioterapije. Tožnica je tako v času od 22. 10. 2018 do 6. 11. 2018 opravila ponoven ciklus terapij, po katerih je bilo stanje sicer bolje, čeprav prst še ni bil popolnoma gibljiv. Tožnica je bila tako v upravičenem strahu, ali in kako se bo poškodba sanirala, zato ji pripada še zahtevana razlika 200 EUR. Meni, da bi sodišče pri odmeri stroškov moralo upoštevati, da je bil sporen tudi temelj zahtevka, s katerim je uspela v 100 %. Sodišče je njen uspeh izračunalo od celotnega zahtevanega zneska in ne pravilno od znižanega zneska po umiku.

3.Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri stališču, da ni podane protipravnosti, saj je do nastale škode prišlo zaradi spleta okoliščin in nesrečnega slučaja; tožnica se je sama sklonila in s tem ogrozila svojo varnost, zato je za nastalo škodo v celoti odgovorna sama. Noben zakon ali drug predpis namreč ne določa, kako bi moral zavarovanec opravljati spravilo drv na svojem dvorišču. Gre za zasebno površino, ki ni namenjena javni rabi, zato ima na njej lahko lastnik urejene stvari tako, kot to sam želi. Prav tako sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo odbitne franšize. Sodba je nesprejemljiva tudi glede višine dosojene odškodnine. Sodišče ni ustrezno upoštevalo in obrazložilo kriterijev za odmero odškodnine, zato v tem delu sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Višina nematerialne škode je odmerjena previsoko in neusklajeno s sodno prakso.

Odgovor na pritožbo

4.Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je podan temelj oziroma odgovornost zavarovanca toženke, pravilna. Ne strinja se, da bi moralo sodišče odbitno franšizo upoštevati tudi glede dosojenega zneska. Odškodnina ni odmerjena previsoko, temveč je odmerjena kvečjemu prenizko.

5.Toženka na vročeno pritožbo tožnice ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti pritožb

6.Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede temelja odškodninske odgovornosti (na podlagi pritožbe toženke)

7.Po 10. členu Obligacijskega zakonika1 se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka mora tako tožnica kumulativno dokazati naslednje elemente odškodninske odgovornosti: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastanek škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; povzročitelj pa se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

8.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo, da je podana odškodnina odgovornost zavarovanca toženke, zato je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za nastalo škodo (965. člen OZ)2. Ker je zavarovanec toženke tistega dne ob srečanju s tožnico polena prenašal neorganizirano3, polena so bila namreč nametana tudi na pohodni poti, tako da so ta ogrožala njegov korak, polena v rokah pa so mu ovirala pogled pod noge, je pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje zavarovanca toženke neskrbno in s tem nedopustno, zaradi njega je tožnici nastala škoda. Zavarovanec je ravnal malomarno.

9.Nedopustno ni le ravnanje, ki je v nasprotju s prepovedno ali zapovedno pravno normo, kot to zmotno meni toženka. Zadostuje, da je ravnanje na splošno nedopustno. Presoditi je treba, ali je nastanek škode objektivno predvidljiva posledica opustitve (zatrjevanega) dolžnega ravnanja. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja. Če bi izvedba razumnih in sorazmernih ukrepov povprečnega človeka (na primer prenašanje manjše količin drv ali urejenost pohodne poti) preprečila nastanek škode ali zmanjšala možnost za njen nastanek na sprejemljivo raven, povzročitelj pa teh ukrepov ni izvedel, je njegovo ravnanje nedopustno.4 Ni tako mogoče slediti pritožbi toženke, da je do poškodbe prišlo zaradi nesrečnega spleta okoliščin, za katere njen zavarovanec ne more odgovarjati in da je za nastalo škodo v celoti odgovorna tožnica sama, ker se je sklonila.5

Glede višine priznane odškodnine (na podlagi pritožbe obeh strank)

10.Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera odškodnine tako ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, ampak mora sodišče (poleg upoštevanja vseh okoliščin posameznega oškodovanca) subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati, torej mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri.

11.Pri ugotovitvi posameznih vrst škod, ki jih je tožnica utrpela zaradi zdrobljenega zloma osnovne prstne kosti in vzdolžnega zloma zadnje prstne kosti desnega palca brez premika kostnih odlomkov, je sodišče prve stopnje izhajalo iz medicinske dokumentacije, navedb tožnice in mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je strokovno, jasno in prepričljivo. Odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je priznalo v znesku 4.500 EUR (kar je dobre 3 povprečne neto plače6). Tožnica je do prihoda v bolnišnico, kjer je prejela protibolečinsko terapijo, imela stalne intenzivne bolečine, nato nekaj dni občasne intenzivne in stalne zmerne, zaradi katerih je še vedno redno prejemala protibolečinska zdravila. Občasne zmerne bolečine je imela še šest tednov, občasne blage bolečine po napornejšem delu z desnim palcem in ob spremembah vremena pa so še prisotne. En teden je nosila mavčno longeto, dobre tri tedne kompletni mavec in nato deset dni še Boehlerjevo opornico. 6 krat je bila pregledana pri kirurgu in 4 krat pri osebnem zdravniku, 8 krat je bila izpostavljena ionizacijskem sevanju ob RTG diagnostiki, opravila je 16 fizioterapij. Zdravljenje je bilo zaključeno konec novembra 2018. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na trajanje in jakost bolečin ter trajanje in obseg nevšečnosti priznana odškodnina primerljiva tudi ostalim odškodninam, ki so bile prisojene v podobnih primerih7.

11.Pri ugotovitvi posameznih vrst škod, ki jih je tožnica utrpela zaradi zdrobljenega zloma osnovne prstne kosti in vzdolžnega zloma zadnje prstne kosti desnega palca brez premika kostnih odlomkov, je sodišče prve stopnje izhajalo iz medicinske dokumentacije, navedb tožnice in mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je strokovno, jasno in prepričljivo. Odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je priznalo v znesku 4.500 EUR (kar je dobre 3 povprečne neto plače6). Tožnica je do prihoda v bolnišnico, kjer je prejela protibolečinsko terapijo, imela stalne intenzivne bolečine, nato nekaj dni občasne intenzivne in stalne zmerne, zaradi katerih je še vedno redno prejemala protibolečinska zdravila. Občasne zmerne bolečine je imela še šest tednov, občasne blage bolečine po napornejšem delu z desnim palcem in ob spremembah vremena pa so še prisotne. En teden je nosila mavčno longeto, dobre tri tedne kompletni mavec in nato deset dni še Boehlerjevo opornico. 6 krat je bila pregledana pri kirurgu in 4 krat pri osebnem zdravniku, 8 krat je bila izpostavljena ionizacijskem sevanju ob RTG diagnostiki, opravila je 16 fizioterapij. Zdravljenje je bilo zaključeno konec novembra 2018. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na trajanje in jakost bolečin ter trajanje in obseg nevšečnosti priznana odškodnina primerljiva tudi ostalim odškodninam, ki so bile prisojene v podobnih primerih.7

12.Ustrezno je sodišče odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odmero zneska v celotni priglašeni višini 1.500 EUR (približno 1 neto povprečna plača) je utemeljilo na izvedenskem mnenju, da je nastala poškodba pri tožnici pustila trajne posledice. Težje opravlja težka fizična dela, kjer je potreben močan prijem (kot je na primer delo z lopato ali podobnimi orodji ter premikanje težkih stvari), sposobna je za opravljanje večine finih del, nekaj težav pa ima pri opravljanju zelo finih del z desno roko. Pri funkcioniranju jo omejujejo tudi občasne bolečine, če je s palcem bolj aktivna.

13.Neutemeljeni sta pritožbi tudi glede določene odškodnine za strah. Sodišče dosodi odškodnino za primarni strah (strah ob samem dogodku) in za sekundarni strah (strah za izid zdravljenja), če je stopnja strahu takšna, da poruši oškodovančevo duševno zdravje. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine v znesku 1.000 EUR (kar predstavlja 0,7 povprečne neto plače) upoštevalo, da je tožnica ob poškodbi nekaj ur do prihoda v bolnišnico trpela intenziven primarni strah, strah za izid zdravljenja pa je bil v zmerni obliki prisoten teden dni in v blagi obliki še nekaj tednov. Po 24. 7. 2028, ko je bila kontrolno pregledana pri lečečem kirurgu, posebnega sekundarnega strahu glede na mnenje izvedenca ni več trpela. Ob tem pregledu je bila gibljivost palca le nekoliko zavrta, torej je gibljivost napredovala, tožnica pa je takrat začela izvajati fizioterapije in je zato vedela, da se bo to stanje še popravilo. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da po tem času torej njena morebitna zaskrbljenost ni bila takšne intenzitete, da bi to vplivalo na njeno duševno stanje, za katero bi ji pripadala dodatna odškodnina.

14.Sodišče prve stopnje je tako odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7.000 EUR (kar je 4,9 povprečnih neto plač) odmerilo primerno.8 Za svojo odločitev je navedlo prepričljive razloge, ki jih je mogoče preizkusiti, zato očitana bistvena kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku9 ni podana. V zadevi II Ips 258/2005, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, je sodišče odškodnino za zlom končnega členka palca leve roke in izliva krvi v podnohtje, odmerilo v znesku 980.000 SIT, kar je v času odmere, februarja leta 2003, predstavljalo 6 povprečnih neto plač10, in sicer je oškodovancu priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 3,9 povprečnih plač (potrebna je bila tudi operacija), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2 povprečni plači in za pretrpljen zgolj sekundarni strah 0,5 povprečne plače. Navedeni primer tako pri pritožbenem sodišču ne vzbudi dvoma, da konkretna odškodnina ni bila določena pravično.

14.Sodišče prve stopnje je tako odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7.000 EUR (kar je 4,9 povprečnih neto plač) odmerilo primerno8. Za svojo odločitev je navedlo prepričljive razloge, ki jih je mogoče preizkusiti, zato očitana bistvena kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku9 ni podana. V zadevi II Ips 258/2005, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, je sodišče odškodnino za zlom končnega členka palca leve roke in izliva krvi v podnohtje, odmerilo v znesku 980.000 SIT, kar je v času odmere, februarja leta 2003, predstavljalo 6 povprečnih neto plač10, in sicer je oškodovancu priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 3,9 povprečnih plač (potrebna je bila tudi operacija), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2 povprečni plači in za pretrpljen zgolj sekundarni strah 0,5 povprečne plače. Navedeni primer tako pri pritožbenem sodišču ne vzbudi dvoma, da konkretna odškodnina ni bila določena pravično.

Je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo pri določitvi odškodnine, ki jo je dolžna toženka plačati tožnici glede na dogovorjeno odbitno franšizo (že omenjeni 965. člen OZ). Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi zavarovanca toženke pri vsakem zavarovalnem primeru. Iz zavarovalne police (priloga B1) izhaja, da znaša odbitna franšiza 10 % sestavin dajatve zavarovalnice, najmanj pa znesek 50 EUR. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica upravičena do odškodnine v skupnem znesku 7.119,29 EUR, je toženka upoštevajoč odbitno franšizo dolžna plačati znesek 6.407,36 EUR. Odbitna franšiza se upošteva od končne odškodnine, za katero sodišče določi, da kot primerna pripada oškodovanki.

Glede stroškov postopka (na podlagi pritožbe obeh strank)

Drži, da sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, a zgolj to ne narekuje sprejema stroškovne odločitve po metodi, ko se uspeh strank vrednoti ločeno ”po temelju” in ”po višini”, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov, kot meni tožnica. Takšna metoda ugotavljanja pravdnega uspeha je sprejemljiva le v tistih primerih, ko je sodišče večino postopka ugotavljalo zgolj pravni temelj in je to ugotavljanje povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Pritožba tožnice pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Tožnica je po prejemu odgovora na tožbo tožbo delno umaknila (tožbeni zahtevek je iz 12.119,29 EUR skrčila na 9.000 EUR). Umik ni bil posledica delne izpolnitve zahtevka. V takšnem primeru se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloči po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu (154. člen ZPP). Uspeh tožnice je bil glede na postavljeni zahtevek in s to sodbo priznani znesek odškodnine do delnega umika 53 % in uspeh toženke 47 %, po delnem umiku pa je uspeh tožnice 71 % in uspeh toženke 29 %. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje nagrado za nadaljnja procesna dejanja od umika tožbe dalje odmeriti od nove vrednosti spornega predmeta. Pritožbeno sodišče je zato stroškovno odločitev ustrezno spremenilo. Tožnici je do delnega umika tožbe glede na Odvetniško tarifo priznalo 1020 odvetniških točk, kar skupaj z 22 % DDV in plačano sodno takso za tožbo (459 EUR) znaša 1.205,64 EUR, glede na uspeh torej 638,99 EUR. Stroški toženke do delnega umika pa znašajo 20 EUR, glede na uspeh torej 9,40 EUR. Po delnem umiku tožbe pa je tožnici priznalo 2.009,9 točk, kar skupaj s potnimi stroški odvetnika (103,20 EUR) in 22 % DDV znaša 1.597,15 EUR. Tožnici pripadajo še stroški pričnine (16,50 EUR) in založeni stroški za izvedenca (707 EUR), vse skupaj 2.320,65 EUR, glede na uspeh torej 1.647,66 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna tožnici povrniti 2.277,25 EUR stroškov postopka.

Odločitev pritožbenega sodišča

Pritožbeno sodišče je glede na pojasnjeno pritožbama delno ugodilo in sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je toženka dolžna plačati tožnici, znižalo za 711,93 EUR in stroške, do katerih je upravičena tožnica, zvišalo za 19,62 EUR. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

Tožnica je uspela z zelo majhnim delom pritožbe in to le glede stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka je s pritožbo uspela v 10 %, zato ji je v tem obsegu tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške, ki obsegajo priglašeno in plačano sodno takso (459 EUR), kar znaša 45,90 EUR (drugi in tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Stroški, ki so tožnici nastali z odgovorom na pritožbo, pa niso bili potrebni, saj z njim ni prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

2Oškodovanec lahko pri zavarovanju pred odgovornostjo povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, zahteva neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti.

3Na zaslišanju dne 5. 11. 2022 je celo sam A. A. izpovedal, da je šel proti tožnici z drvmi v naročju, čeprav se je ona sklanjala. Videl je lahko le v daljavo, ne pa predse. Delo je opravljal nesistematično, z razmetanimi poleni okrog sebe.

4Primerjaj VSL Sodba II Cp 2298/2017 z dne 21. 2. 2018 in VSL Sklep I Cp 1384/2017 z dne 15. 11. 2017.

5Po prvem odstavku 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti povzročitelja pa ni vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, temveč mora imeti to ravnanje znake neskrbnega ravnanja. Navedb v tej smeri pa toženka niti ni podala, še manj izkazala.

6V času odločitve sodišča prve stopnje je povprečno neto plača v Sloveniji znašala 1.434,45 EUR.

7Primerjaj II Ips 540/2022, II Ips 122/2006 in II Ips 5/2005.

8Glej primerljive primere v sodni praksi pod opombo 5.

9Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

10Ni mogoče primerjati zgolj golih nominalnih zneskov. S primerjavo neto plač se tako izniči vpliv inflacije in je zato primerjava odškodnin, ki so bile prisojene v različnih časovnih obdobjih, sploh mogoča in realna.

11Primerjaj VSRS sodba II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016, VSL Sklep I Cpg 96/2019 z dne 20. 2. 2019, VSC Sodba Cp 89/2019 z dne 22. 8. 2019 in VSL Sklep I Cpg 175/2022 z dne 5. 5. 2022.

12Tako N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 47 in VDSS Sodba Pdp 287/2024 z dne 3. 7. 2024, VSL Sodba II Cp 614/2023 z dne 5. 7. 2023 in VSL Sklep II Cp 846/2022 z dne 23. 11. 2022.

13Uradni list RS, št 2/2015 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT.

14Za predpravdni zahtevek po Tar. št. 42 OT 500 točk in za tožbo 500 točk (Tar. št. 19/1 OT) ter 2 % materialne stroške.

15Gre za materialne stroške za odgovor na tožbo.

16Za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo 400 točk (Tar. št. 20/1 OT), za narok 6. 10. 2022 kot prvi narok za glavno obravnavo 400 točk (Tar. št. 21/1 OT), za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo 300 točk (Tar. št. 20/2 OT) in za tretjo pripravljalno vlogo 200 točk (Tar. št. 20/3), za naroka 15. 11. 2022 in 19. 10. 2023 kot nadaljnja naroka za glavno obravnavo po 200 točk (Tar. št. 21/2 OT) in za urnino 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT) ter za odsotnost iz pisarne 240 točk (četrti odstavek 6. člena OT), vse povečano za 1 % materialne stroške.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 10, 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 965 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 158, 158/1

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sodba II Cp 631/2024

ECLI:SI:VSLJ:2025:II.CP.631.2024 Civilni oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas