Jedro

V nasprotju s 34., 38. in 51. členom ZDen je, če naj bi se podržavljeno podjetje vračalo po 2. odst. 34. člena ZDen, ampak ne kot podjetje, temveč kot stvari, s tem, da je kot zavezanka za vračilo določena Republika Slovenija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1119/98-13 z dne 19.1.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 1.6.1998, navedeno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in podjetja E. L., zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave C., Oddelka za gospodarstvo in ekonomske odnose z dne 4.4.1997, s katero je bilo odločeno, da se podržavljeno podjetje Javna trgovinska družba I. Č., z dejavnostjo elektrarne, ki je prešlo v sestav druge pravne osebe in je danes obrat E. B. z isto dejavnostjo, katerega sredstva so v lasti Republike Slovenije in v upravljanju E. L.,, vrne v last in posest upravičencem. V last in posest upravičencem se vrne tako, da se na nepremičninah par. št. 141/1, 142, 143, 136, 138, 139, 140, vse vpisane v vl. št. 891 k.o. V., jez, ki v zemljiški knjigi ni vpisan kot samostojna nepremičnina in se nahaja na parc. št. 1764 k.o. V.-reka S., vzpostavi solastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev v ustreznih deležih (I.1.točka izreka); da se na premičninah, ki predstavljajo stroje in opremo elektrarne (turbini, generatorja z vzbujevalnim strojem, regulatorja turbin s hidravliko, transformatorja, razdelilnik za trafo postajo, generatorske, odvodne, merilne in rezervne postaje, komandni omari, akumulatorski postaji, usmernik, vtočne zapornice, izpustna zapornica, dvojna izpustna zapornica na zračni meh, grablje z elektromotornim dvižnim mehanizmom, stara turbinska zapornica, stare iztočne zapornice, oprema sobe za dežurno osebje), vzpostavi solastninska pravica v ustreznih deležih v korist denacionalizacijskih upravičencev (I.2. točka izreka); v II. točki izreka je določen skrbnik za posebne primere A.Č.; v III. točki izreka so določene obveznosti za izročitev premoženja, in sicer za Republiko Slovenijo in podjetje E.L.; v IV. točki izreka sta ugotovljeni vrednost podržavljenega podjetja Javna trgovinska družba I. Č., ob podržavljenju (134.325.717,40 SIT) in vrednost obrata E. B. z dejavnostjo elektrarne, ki obsega predmete, naštete v točkah I/1 in I/2 izreka navedene odločbe (138.931.989,00 SIT); s V. točko izreka je odločeno o vknjižbi lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet te odločbe; v VI. točki izreka pa je predviden poseben sklep o stroških postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno vračanje podjetja Javna trgovinska družba I. Č., V. B., z dejavnostjo elektrarne, ki je bilo nesporno podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) v zvezi z ukazom Prezidija Ljudske skupščine LRS (Uradni list LRS, št. 18/48), torej predpisa iz 8. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 17/91, 56/92, v nadaljevanju ZDen).

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila ZDen. Tožena stranka je, po navedbah sodišča prve stopnje, z izpodbijano odločbo potrdila odločitev prvostopnega organa, da ni ovir za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi.

Sodišče prve stopnje navaja, da se v obravnavanem primeru podržavljeno podjetje vrača kot podjetje po 2. odstavku 34. člena ZDen, vendar pa se dejansko ne vrača kot podjetje temveč kot stvari, kot zavezanka za plačilo pa je določena Republika Slovenija. Po presoji sodišča prve stopnje je to v nasprotju s 34., 38. in 51. členom ZDen. Po določbi 34. člena ZDen se podjetje, ki je bilo podržavljeno lastniku - fizični osebi, vrne v last, če podjetje opravlja ob uveljavitvi ZDen, isto ali podobno gospodarsko dejavnost kot samostojna pravna oseba. Po 2. odstavku 34. člena ZDen pa se lahko, če je prešlo v sestav druge pravne osebe, vrne v last, če ga je ekonomsko in tehnično mogoče izločiti iz te pravne osebe. V 2. odstavku 51. člena ZDen je določeno, da so zavezanci za vračilo podržavljenih podjetij oziroma drugih gospodarskih subjektov ali za vzpostavitev lastninskega deleža na premoženju, podjetja oziroma pravne osebe, v katerih premoženju so sredstva oziroma premoženje podržavljenih podjetij ali drugih gospodarskih subjektov. Po presoji sodišča prve stopnje določbi 34. in 51. člena ZDen pomenita, da se podržavljeno podjetje lahko v postopku denacionalizacije vrača kot podjetje le, če je premoženje podržavljenega podjetja v premoženju podjetja ali druge pravne osebe, ki s tem premoženjem opravlja isto ali podobno gospodarsko dejavnost, kot jo je opravljalo podržavljeno podjetje, kot samostojno podjetje ali druga pravna oseba, ali pa je podržavljeno podjetje (njegovo premoženje) prešlo v sestav drugega podjetja ali druge pravne osebe in ga je ekonomsko in tehnično mogoče izločiti iz tega podjetja oziroma druge pravne osebe.

Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in navedlo, kaj mora tožena stranka v ponovljenem postopku ugotoviti. Glede na navedene določbe ZDen, glede na 76. in 78. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju ZGJS), glede na 188., 191., 193., 410. in 411. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, v nadaljevanju ZGD) ter glede na Uredbo o preoblikovanju podjetij elektrogospodarstva v javna podjetja (Uradni list RS, št. 47/94) bo treba v ponovljenem postopku, po presoji sodišča prve stopnje, natačno ugotoviti, kdo je lastnik premoženja podržavljenega podjetja in s tem zavezanec za njegovo vračilo. Ali je to Republika Slovenija, ki je po 76. členu ZGJS postala lastnica infrastrukture v podjetjih s področja elektrogospodarstva in mora za ta sredstva v skladu z 78. členom ZGJS zagotoviti ustrezno upravljanje in gospodarjenje, ali je to podjetje E.L., ki kot javno podjetje v lasti Republike Slovenije opravlja dejavnost proizvodnje in distribucije električne energije tudi s premoženjem podržavljenega podjetja. Od določitve zavezanca je tudi odvisen način vračanja podržavljenega podjetja. Če je lastnik premoženja podržavljenega podjetja E.L., je možno, po navedbah sodišča prve stopnje, podržavljeno podjetje vrniti kot podjetje, če pa je lastnica premoženja podržavljenega podjetja Republika Slovenija, podržavljenega podjetja sploh ni mogoče vrniti kot podjetje, temveč le kot stvari. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, katere stvari so bile podržavljene in ali gre za vračanje istih stvari. Kolikor bo ugotovljena večja vrednost premoženja ob vračanju, kot je bila ob podržavljenju, pa bo treba ugotoviti razliko vrednosti tudi v smislu 2. odstavka 6. člena ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98) in v primeru tako povečane vrednosti zavezanca pozvati, da se izjasni, ali zahteva razliko v vrednosti.

Prizadete stranke (A.Č., M.M., M.C., I.B., M.Č., M.Č.), ki jih vse zastopa A.Č., njega pa M.S., A.N. in M.V., odvetniki v L., v pritožbi navajajo, da je izpodbijana sodba napačna in nezakonita in jo izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ponovijo navedbe iz odgovora na tožbo in navajajo, da je odločba prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita, kar je pravilno potrdila tudi tožena stranka v odločbi z dne 1.6.1998. Z denacionalizacijsko odločbo je bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejstvo, da ne obstajajo ovire, ki bi onemogočale vrnitev podržavljenega premoženja v naravi v last in posest. Pravilno je ugotovljen tudi denacionalizacijski zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja, to je Republika Slovenija, kot lastnik podržavljenega premoženja in E.L. kot uporabnik.

ZDen v 51. členu določa, da je denacionalizacijski zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Na podlagi ZGJD je postalo podržavljeno premoženje podjetja "Javna trgovinska družba I. Č., V. B., z dejavnostjo elektrarne" last Republike Slovenije, s tem pa je Republika Slovenija nesporno postala denacionalizacijski zavezanec v tem postopku. ZGJD je v 1. odstavku 76. člena določil, da z dnem uveljavitve tega zakona postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in 1. odstavka 72. člena tega zakona.

Po mnenju prizadetih strank je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da jezu, ki je v naravi grajen betonski objekt, ni možno vrniti v naravi. Navajajo, da je bil ob podržavljenju premoženja podjetja "Javna trgovinska družba I. Č., V.B." podržavljen tudi jez, ki je bil sestavni del celotnega objekta E.B. Po podržavljenju premoženja podjetja so bila izvršena določena vlaganja, ki so bila upoštevana v odločbi prvostopnega upravnega organa. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka, tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker to ni bilo popolno ugotovljeno in ker materialni predpis ni bil pravilno uporabljen. Zato je tožbi ugodilo in na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, za svojo odločitev je navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Upravni organ mora v skladu z načelom materialne resnice pred izdajo odločbe v postopku na prvi stopnji ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so potrebna za odločitev (1. odstavek 135. člena ZUP). V konkretnem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, upravni organ prve stopnje ni ugotovil vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev, ali je zavezanec za vračilo premoženja podržavljenega podjetja Republika Slovenija, ki je po 76. členu ZGJS postala lastnica infrastrukture v podjetjih s področja elektrogospodarstva, ali je to podjetje E.L., ki kot javno podjetje v lasti Republike Slovenije opravlja dejavnost proizvodnje in distribucije električne energije tudi s premoženjem podržavljenega podjetja. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je od določitve zavezanca tudi odvisen način vračanja podržavljenega podjetja.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se v obravnavanem primeru podržavljeno podjetje vrača kot podjetje po 2. odstavku 34. člena ZDen, vendar pa se dejansko ne vrača kot podjetje, temveč kot stvari, kot zavezanka za vračilo pa je določena Republika Slovenija. To je tudi po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju s 34., 38. in 51. členom ZDen. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z napotki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, kaj je treba v ponovljenem postopku ugotoviti in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, temelj za pravilno rešitev stvari in hkrati praviloma tudi podlaga za presojo zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega akta. Materialno pravo je mogoče pravilno uporabiti le na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov tudi ni moglo slediti pritožbenim navedbam prizadetih strank, ki, po njegovi presoji, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.