Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da Notranji razpis za sestavo prednostnega vrstnega reda prosilcev za dodelitev službenih stanovanj Ministrstva za notranje zadeve za leto 2022 ni bil pripravljen v skladu s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe Policije, ker se razpis sklicuje na dodatni pogoj primernosti stanovanja, čeprav Pravilnik tega kriterija ne določa kot relevantnega za dodelitev službenega stanovanja.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je toženka pri dodeljevanju stanovanja, za katerega se je potegoval tožnik, uporabila kriterij, ki ga ne bi smela upoštevati. Ker je imel tožnik na prednostnem vrstnem redu večje število točk od izbrane prosilke, je ustrezno štelo, da bi moral imeti pri dodelitvi stanovanja prednost pred njo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 19. 10. 2022 v zvezi z Obvestilom Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 20. 9. 2022 in sklepom Oddelka za nastanitev Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 7. 7. 2022 ter zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.023,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da Notranji razpis za sestavo prednostnega vrstnega reda prosilcev za dodelitev službenih stanovanj Ministrstva za notranje zadeve za leto 2022 ni skladen s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe Policije (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče prve stopnje se je napačno izreklo za stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Dodelitev službenega stanovanja nima narave pravice iz delovnega razmerja, saj se lahko na razpis prijavijo tudi upravičenci, ki niso zaposleni pri toženki, zato odločanje o tem sporu ni v pristojnosti delovnega sodišča. Če bi šlo pri dodelitvi službenih stanovanj za odločanje o pravici iz delovnega razmerja, bi bil postopek določen skladno z Zakonom o javnih uslužbencih (ZJU). Prijaviteljem ni zagotovljena pravica do službenega stanovanja, ampak zgolj možnost uspeha na razpisu. Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) dodelitev službenih stanovanj kot pravico, povezano z delom, določa le v 67. členu v zvezi z začasno premestitvijo in napotitvijo uslužbencev policije, ne pa tudi v 88. členu, ki predstavlja relevantno pravno podlago v tej zadevi. Toženka je izbirni postopek za dodelitev službenih stanovanj izpeljala pravilno in pri tem utemeljeno upoštevala kriterij primernosti, ki je določen v 27. in 29. členu Pravilnika. Skladno z določili razpisa je pravilno štela, da stanovanje za štiričlansko gospodinjstvo za tožnika, ki bi tam prebival sam, ni primerno. Da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 434/2015 z dne 18. 3. 2015. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče se je s sklepom Pdp 803/2022 z dne 5. 1. 2023 že izreklo o stvarni pristojnosti delovnega sodišča za odločanje v tej zadevi.1 Ker je bilo o tem vprašanju že pravnomočno odločeno, so pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo pravil o stvarni pristojnosti neutemeljene. Pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja na pritožbene navedbe o delovnopravni naravi razmerja med strankama in sorodnosti ureditve pravice do službenega stanovanja iz 67. in 88. člena ZODPol, saj se je o tem že opredelilo v 6. in 7. točki obrazložitve navedenega sklepa. Trditve o širokem krogu upravičencev do službenih stanovanj, ki poleg zaposlenih na policiji vključujejo tudi upokojene uslužbence, družinske člane uslužbencev in druge javne uslužbence zaposlene v vladnih službah, organizacijskih enotah državne uprave ter organih samoupravnih lokalnih skupnosti, je toženka prvič uveljavljala šele v pritožbi, zato te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožniku kot javnemu uslužbencu na podlagi 24. člena ZJU zagotovljeno pravno varstvo zoper kršitve pravic iz delovnega razmerja. Čeprav udeležba na notranjem razpisu za dodelitev službenih stanovanj ne zagotavlja uspeha s prijavo, je prijaviteljem s pravilno izvedbo izbirnega postopka zagotovljena pravica do sodelovanja na razpisu pod enakimi in poštenimi pogoji. Sodno varstvo procesnih jamstev, ki so bila kršena z odločitvijo delodajalca, je tožniku na podlagi 25. člena ZJU zagotovljeno ne glede na to, da je postopek dodelitve službenega stanovanja posebej urejen v Pravilniku.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da Notranji razpis za sestavo prednostnega vrstnega reda prosilcev za dodelitev službenih stanovanj Ministrstva za notranje zadeve za leto 2022 ni bil pripravljen v skladu s Pravilnikom, ker se razpis sklicuje na dodatni pogoj primernosti stanovanja, čeprav Pravilnik tega kriterija ne določa kot relevantnega za dodelitev službenega stanovanja.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je kriterij primernosti določen v 27. in 29. členu Pravilnika. Navedeni določbi urejata postopanje strokovne komisije, vendar tako, da ne spreminjata temeljnega pravila za dodelitev službenih stanovanj iz 24. člena Pravilnika, ki določa, da je podlaga za dodelitev stanovanj prednostni vrstni red. Določba prvega odstavka 27. člena Pravilnika, da strokovna služba pošlje prosilcu obvestilo o možnosti dodelitve službenega stanovanja v skladu z merilom primernosti, toženki ne omogoča oblikovanja dodatnih pogojev za dodelitev stanovanja z razpisom. Niti 29. člen Pravilnika, ki določa, da se prosilcem dodeljujejo primerna stanovanja, kot takšna pa šteje stanovanja, ki ustrezajo pogojem iz Stanovanjskega zakona (SZ-1), ne vpeljuje dodatnega kriterija pri izbiri prosilcev za službena stanovanja. Te določbe ni mogoče razumeti kot merila za ocenjevanje primernosti posameznega prosilca, temveč kot splošno določbo o minimalnem standardu stanovanj, ki varuje vse prijavitelje na razpisu.

10. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je toženka pri dodeljevanju stanovanja, za katerega se je potegoval tožnik, uporabila kriterij, ki ga ne bi smela upoštevati. Ker je imel tožnik na prednostnem vrstnem redu večje število točk od izbrane prosilke, je ustrezno štelo, da bi moral imeti pri dodelitvi stanovanja prednost pred njo.

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil izbirni postopek notranjega razpisa za dodelitev službenih stanovanj neustrezno izpeljan, temelji na tem, da toženka ni pravilno upoštevala niti kriterija primernosti. Če bi skladno s tem kriterijem upoštevala tožnikovo zaposlitev pri policijski upravi na območju, kjer se službeno stanovanje nahaja, in število članov njegovega gospodinjstva, bi tožnik prav tako moral imeti prednost pred izbrano prosilko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik skupaj z bivšo partnerko skrbi za mladoletna otroka, ki bosta kot člana gospodinjstva uporabljala stanovanje. Pravno nepomembno je, ali sta otroka glede na 138. člen Družinskega zakonika (DZ) zaupana v varstvo in vzgojo materi. Glede na to okoliščino, ki bi jo bilo treba upoštevati pri ugotavljanju števila članov njegovega gospodinjstva, je pravilno štelo, da bi bil tožnik bolj primeren kandidat od izbrane prosilke, ki ima enega otroka.

12. Odločitev o razveljavitvi izbirnega postopka za dodelitev službenih stanovanj je zato pravilna, pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in kršitvi materialnega prava pa neutemeljeni. Toženka v pritožbi napačno povzema sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 434/2015 z dne 18. 3. 2015, ki se nanaša na prosilca za službeno stanovanje, ki za razliko od tožnika ni bil na prednostnem vrstnem redu. Drugače kot v obravnavnem primeru, v katerem tožnik uveljavlja sodno varstvo zaradi s strani delodajalca kršenih procesnih jamstev v izbirnem postopku internega razpisa, je v citirani sodbi prosilec v civilnem postopku zahteval sklenitev najemne pogodbe za službeno stanovanje, vendar do tega zaradi neuvrstitve na prednostni vrstni red ni bil upravičen. Citirana sodba zato ne utemeljuje pritožbenih navedb.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o odpravi odločitve toženke o dodelitvi službenega stanovanja in ponovitvi razpisnega postopka. Sklenilo je, da gre v predmetnem sporu med delavcem in delodajalcem o dodelitvi službenega stanovanja za odločanje o pravici iz delovnega razmerja v smislu točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega je pristojno delovno sodišče.