Jedro

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen med postopkom, v katerem je bila že vzpostavljena kontradiktornost in je toženka že imela možnost nasprotovati zahtevku oziroma se o njem izjaviti, pa niti sama ne trdi, da bi imela podlago za uporabo spornega poslovnega prostora, ki ga noče izročiti (le) zato, ker se ne strinja s kvaliteto in lokacijo nadomestnih prostorov, ki jih tožnica sploh ni dolžna zagotoviti. Zaradi navedenega in ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je izdaja regulacijske začasne odredbe na podlagi predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ a priori izključena, položaja oziroma interesov pravdnih strank (v okoliščinah konkretnega primera) ni dovolj celovito pretehtalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za začasno odredbo, ki glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v osmih dneh izprazniti poslovni prostor v velikosti 61 m2, ki ga sestavljajo prostori št. 124 v izmeri 17,70 m2, št. 125 v izmeri 17,70 m2, št. 125 a v izmeri 17,70 m2 in št. 125 b v izmeri 7,90 m2, ki se nahajajo v prvem nadstropju stavbe št. ... na naslovu L., ki stoji na parc. št. 1 in 2, obe k. o. X., in ga izpraznjenega vseh oseb in stvari izročiti tožeči stranki.

2. V primeru, da tožena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti v roku iz 1. točke izreka tega sklepa, sodišče pooblašča izvršitelja B. B., da dejanje iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši on na stroške tožene stranke tako, da izroči poslovni prostor v posest tožeči stranki, potem, ko iz njega odstrani osebe in stvari.“

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), ki opozarja na zmotnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba ni reverzibilna in da prvostopno sodišče ni celovito pretehtalo položaja obeh pravdnih strank. Tudi če bo poslovni prostor takoj izročen Republiki Sloveniji (RS), zaradi določbe 190. člena ZPP ne pomeni, da ne bi bilo več mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja z vrnitvijo istega prostora. Če bi sodišče izdalo začasno odredbo in bi bila ta kasneje razveljavljena oziroma bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, bi lahko toženka v postopku nasprotne izvršbe dosegla vrnitev predmetnega poslovnega prostora v svojo posest tudi neposredno od RS. Poleg tega je treba pri presoji možne odprave posledic začasne odredbe v konkretnem primeru upoštevati tudi to, da toženka niti sama ne trdi, da je upravičena do posesti prav tega konkretnega poslovnega prostora. Poleg tega ne navaja nobenega pravno relevantnega dejstva, ki bi v primeru, da bi bilo resnično, narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka. Toženka zgolj meni, da bi ji morala tožnica zagotoviti ustrezne nadomestne prostore. Posledično bi moralo prvostopno sodišče upoštevati, da je možno posledice začasne odredbe odpraviti tudi z zagotovitvijo ustreznih nadomestnih prostorov. Presoja sodišča glede verjetnega nastanka težko nadomestljive škode je preveč formalistična, sodišče ni celovito presojalo položaja obeh pravdnih strank. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe med drugim utemeljila, da namerava zaradi centralizacije svoje mestne uprave le-to v celoti preseliti v svojo stavbo na naslovu A., kar bo poskrbelo za večjo racionalizacijo in učinkovitost delovanja tudi občinske in ne le državne uprave. Tožnica bo to lahko storila šele po tem, ko bo RS v tej stavbi izpraznila prostore, ki jih sedaj zaseda UE in jih izročila tožnici. To pa bo RS glede na sklenjeno pogodbo dolžna storiti šele po tem, ko ji bo tožnica izročila poslovne prostore na L. in jih bo RS prenovila. Tožnica je tudi pojasnila, da je toženka edini uporabnik, ki tožnici preprečuje, da bi stavbo še ta mesec izročila RS. Tožnica je pojasnila in izkazala, da je 11. 2. 2019 že prejela pisno obvestilo MJU o tem, da je na podlagi izvedenih postopkov javnih naročil s tem dnem pravnomočna odločitev o izbiri izvajalca gradbeno-obrtniških del za prenovo poslovnih prostorov v poslovni stavbi na naslovu L. Ponudba izbranega izvajalca je veljavna do 1. 5. 2019. Če v tem času izvajalec ne bo mogel začeti z deli, bo razpis padel. S tem bo RS in posledično eventualno tožnici nastala škoda zaradi zamika celotnega projekta gradbene prenove, s tem pa tudi selitve UE v stavbo na L. in posledično mestne uprave v stavbo na naslovu A. Ponovitev celotnega razpisa bi pomenila, da bi do izbire novega izvajalca ponovno preteklo več mesecev ali v primeru zapletov celo več kot leto dni. Zgolj zato, ker toženka iz neutemeljenih in nesklepčnih razlogov nasprotuje tožbenemu zahtevku, se bo za daljše obdobje zamaknil projekt celovite gradbene prenove stavbe L. in posledično centralizacija tako državne kot občinske uprave. Gre za očitno nesorazmerje med položajem obeh pravdnih strank, ki ga je prvostopno sodišče ob preveč formalni presoji predvsem prezrlo. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnica po naravi stvari ne more konkretno opredeliti škode, ki ji bo nastala zaradi odsotnosti centralizacije njene uprave. Očitno je, da gre za škodo, ki je težko nadomestljiva in je po naravi stvari ni mogoče nadomestiti npr. z odškodninskim zahtevkom. Gre za izrazito močan javni interes, ki ga je prvostopno sodišče povsem prezrlo. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker bi bila uporaba te predpostavke v nasprotju z napotilom ustavnega sodišča. Prvostopno sodišče se sklicuje na odločbo VSL II Cp 2439/2018, vendar iz sklepa istega sodišča II Cp 540/2016 izhaja drugačno stališče. Sodišče je tudi napačno ovrednotilo neugodne posledice, ki bi nastale toženki z začasno odredbo. Tožnica je pojasnila, da predmeti in knjige ne bodo uničeni, ampak jih bo lahko toženka sama prevzela, sicer pa bodo ustrezno shranjeni, kar bo moral zagotoviti izvršitelj v skladu z ZIZ. Sodišče tudi ni upoštevalo, da toženka niti sama ne trdi, da naj bi imela kakršnokoli podlago za uporabo predmetnega poslovnega prostora, tako da je tožbeni zahtevek očitno utemeljen. Res začasna odredba ne sme nadomeščati rednega sodnega varstva, vendar v konkretnem primeru ne gre za tako situacijo, saj je tožnica opredelila težko nadomestljivo škodo. V primeru, ko se je toženka o zahtevku že izjavila, je pri tehtanju interesov obeh strank dopustno in potrebno upoštevati tudi očitno nesklepčnost navedb iz odgovora na tožbo in očitno neutemeljeno nasprotovanje tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Po drugem odstavku 272. člena ZIZ pa mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: 1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, 2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali uporaba težko nadomestljive škode in 3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je predlagana začasna odredba regulacijska, katere namen ni v zagotovitvi možnosti bodoče izvršbe, ampak v začasni ureditvi spornega razmerja. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je v primerih, ko tožnik predlaga ureditev spornega razmerja na isti način, kot v glavnem postopku, potreben restriktiven pristop1, vendar pri tem sama narava spornega razmerja ni nepomembna in vpliva na bolj ali manj omejevalen pristop k ugotavljanju izpolnjenosti pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

6. Prav na to utemeljeno opozarja pritožba z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen med postopkom, v katerem je bila že vzpostavljena kontradiktornost in je toženka že imela možnost nasprotovati zahtevku oziroma se o njem izjaviti, pa niti sama ne trdi, da bi imela podlago za uporabo spornega poslovnega prostora2, ki ga noče izročiti (le) zato, ker se ne strinja s kvaliteto in lokacijo nadomestnih prostorov, ki jih tožnica sploh ni dolžna zagotoviti. Zaradi navedenega in ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je izdaja regulacijske začasne odredbe na podlagi predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ a priori izključena3, tudi po presoji pritožbenega sodišča položaja oziroma interesov pravdnih strank (v okoliščinah konkretnega primera) ni dovolj celovito pretehtalo.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP), v katerem naj sodišče prve stopnje ponovno pretehta interes toženke (ki ne trdi, da bi imela pravico do spornih prostorov, sicer zagotovljeni nadomestni prostori pa ji niti ne pripadajo) in tožnice (ki trdi, da ji zaradi ravnanja toženke nastaja težko nadomestljiva škoda zaradi zastoja pri centralizaciji Mestne uprave, ki se ne more preseliti na novo lokacijo, dokler ne bodo vsi prostori na naslovu L. izpraznjeni, pri čemer je javni razpis za izbiro izvajalca gradbene prenove že končan, ponudba pa časovno omejena). Poleg tega ni nepomembno, da je težko nadomestljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnica, specifične narave, čemur je treba ustrezno prilagoditi tudi zahtevo po konkretizaciji navedb.

8. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o tem pridržalo za končno odločbo.

1 Odločba US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, točka 7. 2 Kar je nenazadnje ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v okviru presoje verjetnega obstoja terjatve (prim. točko 7 obrazložitve). Pogodba o oddaji nepremičnine v brezplačno uporabo je bila pravilno odpovedana, odpovedni rok se je iztekel že 31. 1. 2018. 3 V sodni praksi sta se sicer izoblikovali dve stališči. Po prvem izdaja regulacijske odredbe ni izrecno omejena na pogoj iz druge alineje 272. člena ZIZ (glej na primer sklep VSL II Cp 540/2016, na katerega se sklicuje pritožnica) in jo je mogoče izdati tudi na podlagi tretje alineje 272. člena ZIZ), po drugem pa je omejena na pogoj iz druge alineje 272. člena ZIZ ob hkratnem tehtanji interesov obeh strank. Zdi se, da je teorija bolj naklonjena prvemu stališču; glej N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih postopkih, GV Založba 2015, stran 127-129.