Jedro

Ko je oskrba s pitno vodo zagotovljena s priključkom ali možnostjo priključitve na javni vodovod, ni mogoče pridobiti vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo.

Po prvem odstavku 195. člena ZV-1 se sicer šteje za vodno dovoljenje po tem zakonu tudi pravnomočno vodnogospodarsko dovoljenje, s katerim je pravna ali fizična oseba pridobila pravico do rabe voda na podlagi Zakona o vodah iz leta 1981, vendar gradbeno dovoljenje iz leta 1956, na katerega se tožeča stranka sklicuje, ni pravnomočno vodnogospodarsko dovoljenje. Tudi če bi tožeča stranka oziroma njen pravni prednik imel vodno pravico ob uveljavitvi Zakona o vodah iz leta 1974, bi moral to v skladu z 71. členom takrat veljavnega zakona prijaviti vodni knjigi. Tistim, ki tega niso storili, je Zakon o vodah iz leta 1981 omogočil še enoletni rok po uveljavitvi tega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo A.A., B.B. in C.C. za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo za stanovanjske stavbe na naslovih G. 11, 3 in 7, ..., iz zajetja, imenovanega „izvir ...“, ki se nahaja na zemljišču parc. št. 1243 k. o. ... V obrazložitvi navaja, da upravni organ vodi drug postopek izdaje vodnega dovoljenja za drugo rabo vode, zato druga raba vode ni predmet tega postopka. Vodno dovoljenja za neposredno rabo za lastno oskrbo s pitno vodo je zavrnil, ker iz mnenja Občine D. in Javnega komunalnega podjetja E. izhaja, da so navedene stavbe priključene oziroma da se lahko priključijo na javni vodovod. Prvostopenjski upravni organ se sklicuje na 117. in 125. člen Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 – v nadaljevanju ZV-1), ter na prvi odstavek 13. člena in prvi odstavek 14. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06 in 41/08 – v nadaljevanju Pravilnik). Glede zagotavljanja kakovosti pitne vode iz vodovodnega sistema pojasnjuje, da je v skladu s 149. členom Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 in spremembe- v nadaljevanju ZVO-1) oskrba s pitno vodo obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja in da po določbah ZV-1 na odločanje o vodnem dovoljenju kakovost pitne vode v javnem vodovodu ne more vplivati. Ker je v mnenju Občine D. in Javnega komunalnega podjetja E. navedeno, da so stavbe strank na naslovih G. 11, 3 in 7 priključene oziroma se lahko priključijo na javni vodovod, je prvostopenjski upravni organ, s sklicevanjem na tretji odstavek 14. člena Pravilnika, kot neutemeljene zvrnil tudi navedbe o finančni nemožnosti priključitve na javni vodovod.

Pritožbo A.A. je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno in pritrdil stališču upravnega organa prve stopnje, po katerem vodnega dovoljenja ni mogoče izdati, ker so navedene stanovanjske hiše priključene na javni vodovod in se s pitno vodo oskrbujejo iz javnega vodovoda. Pritožbeni ugovor, da je vodno pravico pridobil že z odločbo št. 04/18-7942/1-56 z dne 27. 7. 1956 je zavrnil s pojasnilom, da se po prvem odstavku 119. člena ZV-1 vodna pravica pridobi z vodnim dovoljenjem ali s koncesijo.

Tožbo v upravnem sporu je kot pravna naslednica vložila hči sedaj že pokojnega A.A. Izpodbija navedeno odločitev o zavrnitvi izdaje vodnega dovoljenja. Navaja, da je A.A. leta 1964 dobil vodno pravico za neomejeno rabo pitne vode v hiši in zunaj nje. Vodno zajetje na parc. št. 1243 k. o. ... pa naj bi bilo legalno postavljeno. Sklicuje se na gradbeno dovoljenje iz leta 1956, na izjave prič in na listine, iz katerih naj bi bilo razvidno, kako je A.A. leta 1964 kopal in polagal vodovod. Opisuje, kako naj bi njen oče „položil“ vodovod, javni vodovod v vasi pa naj bi zgradili šele leta 1980. Priključitev na javni vodovod naj ne bi bila obvezna, na podlagi „ustnih pogodb od inšpektorja“ pa naj bi imel dovoljenje za vodovod za pitno vodo, ki naj bi jo prej analizirali (voda naj bi bila kvalitetna). Ker naj bi vodno pravico pridobili že na podlagi predpisov, ki so veljali leta 1964, naj bi potrebovali le „nostrifikacijo“ oziroma potrditev obstoječe pravice. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in potrdi „vodne pravice za pitno vodo iz leta 1964“.

V vlogi z dne 1. 3. 2010 tožeča stranka meni, da je vodno dovoljenje od leta 1964 tudi priposestvovano in ponavlja, da se pridobljenih pravic ne more vzeti, nov zakon pa naj ne bi smel veljati za nazaj. Predlaga, naj sodišče potrdi „neomejeno vodno pravico“ in uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka. V dopolnitvi tožbe z dne 24. 9. 2010 navaja, da je kot hči pokojnega A.A. upravičena tožnica, saj je njegova dedinja, oče pa jo je tudi pooblastil za zastopanje v postopkih v zvezi z vodovodom. Predlaga, naj prvostopenjski upravni organ popravi ime vodnega zajetja in navaja, da je bilo že dano vodno dovoljenje za neomejeno rabo. Prvostopenjski upravni organ naj ne bi uporabil istega zakona, ko je nepravilno izdal vodno dovoljenje drugim osebam za parc. št. 823 in 810/4 k. o. ... S tem naj bi se preusmeril vodni tok, tožeča stranka naj bi bila s tem oškodovana. Priključitev na javni vodovod naj bi zaradi večjega vodnega pritiska zahtevala „premontažo“ cevi in s tem enormne stroške, ki jih kot nezaposlena, z bolanim možem in ostarelo mamo ne zmore. Zatrjuje bistvene kršitve pravil postopka zaradi dolgotrajnosti postopka in ker naj bi bili oškodovani na račun okoriščenja tistih, ki jim je upravni organ dal vodno dovoljenje. Tožeči stranki, njenemu možu in njeni mami naj bi bile kršene tudi človekove pravice. Sodišču predlaga, naj zasliši priče, ki jih navaja v tej vlogi, in ki naj bi potrdile, da je bila voda vedno pitna.

V vlogi z dne 23. 10. 2010 prosi, naj sodišče o zadevi ne odloča do februarja 2011, ker da ji tožbe tudi v podaljšanem roku ni uspelo dopolniti. V vlogi z dne 23. 12. 2010 pa navaja, da vlaga pritožbo na Ministrstvo za okolje in prostor in navaja št. 35537-20/2009-19, sodišču pa predlaga združitev postopkov in podaljšanje roka za dopolnitev tožbe za šest mesecev.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Prvi odstavek 117. člena ZV-1 določa, da je treba pridobiti vodno pravico za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo. Iz navedene določbe ZV-1 torej izhaja dvoje, in sicer da je za lastno oskrbo s pitno vodo treba pridobiti vodno pravico in da je lastna oskrba s pitno vodo predvidena le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo. Kot je pojasnila že tožena stranka v obeh upravnih odločbah, je oskrba s pitno vodo po ZVO-1 obvezna javna gospodarska služba lokalnih skupnosti. Zato je tudi pravilno sklicevanje tožene stranke na določbe 13. in 14. člena Pravilnika, ki urejajo obveznost priključitve gradbenega inženirskega objekta na javni vodovod, kjer se oskrba s pitno vodo zagotavlja s storitvami javne službe, in na teh območjih prepoveduje oskrbo s pitno vodo za lastno oskrbo s pitno vodo.

Navedeno pomeni, da v primerih, ko je oskrba s pitno vodo zagotovljena s priključkom ali z možnostjo priključitve na javni vodovod, ni mogoče pridobiti vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da je stanovanjska hiša tožeče stranke priključena na javni vodovod in da je zagotovljena oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda, je tudi izpodbijana odločitev upravnega organa pravilna in zakonita. Okoliščina, da je voda iz obravnavanega zajetja pitna, na odločitev ne vpliva. Zato tudi zaslišanje predlaganih prič, ki naj bi potrdile, da je bila ta voda vedno pitna, za odločitev ni pomembno.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje tožeče stranke na gradbeno dovoljenje iz leta 1956 in njene trditve o pridobitvi vodne pravice leta 1964. Po prvem odstavku 195. člena ZV-1 se sicer šteje za vodno dovoljenje po tem zakonu tudi pravnomočno vodnogospodarsko dovoljenje, s katerim je pravna ali fizična oseba pridobila pravico do rabe voda na podlagi Zakona o vodah iz leta 1981 (Uradni list SRS, št. 38/81 in spremembe), vendar gradbeno dovoljenje iz leta 1956, na katerega se tožeča stranka sklicuje, ni pravnomočno vodnogospodarsko dovoljenje. Tudi če bi tožeča stranka oziroma njen pravni prednik imel vodno pravico ob uveljavitvi Zakona o vodah iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 16/74), bi moral to v skladu z 71. členom takrat veljavnega zakona prijaviti vodni knjigi. Tistim, ki tega niso storili, je Zakon o vodah iz leta 1981 omogočil še enoletni rok po uveljavitvi tega zakona. Gradbeno dovoljenje torej ne more biti dovoljenje, ki bi se štelo za vodno dovoljenje po ZV-1, takega dovoljenja pa tudi ni mogoče priposestvovati.

Glede na navedbe tožeče stranke sodišče pojasnjuje še, da se navedene določbe ZV-1, ZVO-1 in Pravilnika ne nanašajo na pravico do druge rabe vode. Že upravni organ prve stopnje je pojasnil, da se o vodnem dovoljenju za drugo rabo vode odloča v drugem postopku in da ta druga raba ni predmet izpodbijane odločbe. V upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo z dne 7. 10. 2009 pa ni mogoče uveljavljati očitkov, ki se nanašajo na druge odločitve o izdaji vodnih dovoljenj v drugih postopkih in drugim osebam. Iz zadnje vloge tožeče stranke z dne 23. 12. 2010 sicer izhaja, da naj bi upravni organ izdal delno vodno dovoljenje tudi tožeči stranki, vendar da tožeča stranka poleg tega želi izdajo vodnega dovoljenja za lastno oskrbo z neomejeno količino pitne vode. Zato naj bi se pritožila tudi na navedeno delno vodno dovoljenje, sodišču pa predlaga, naj postopka združi. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da pritožbenega postopka v upravnem postopku ni mogoče združiti s sodnim postopkom v upravnem sporu. Zato je v tem upravnem sporu odločalo le o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe o zavrnitvi zahteve za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.