Jedro

Prošnjo za mednarodno zaščito mora obravnavati samo ena država članica EU.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Avstriji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik dne 3. 8. 2010 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi sklepa se tožena stranka sklicuje na Uredbo Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list EU št. L 50/1 z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju Dublinska uredba), ki v 1. odstavku 3. člena odloča, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Nadalje se tožena stranka sklicuje na drugi odstavek 10. člena Dublinske uredbe, ki določa, da če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti za odgovorno v skladu z odstavkom 1 in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 18(3) ugotovi, da je prosilec za azil - ki je vstopil na ozemlje držav članic nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa - v času vložitve prošnje že živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. Tožena stranka je od tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pridobila podatek, da je že v letu 2001 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, kjer naj bi živel najmanj do leta 2008. Glede na navedeno je tožena stranka za tožnika dne 6. 8. 2010 v skladu z drugim odstavkom 10. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo za določitev pristojne države članice za obravnavo tožnikove prošnje. Dne 30. 8. 2010 je tožena stranka od pristojnega organa Avstrije prejela dopis, iz katerega izhaja, da je le-ta v skladu s točko e prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Nadalje tožena stranka še navaja, da se bo v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Avstrije dogovorila o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem prehodu Karavanke, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Avstrije.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v postopku omejitve gibanja vprašanje, katera država je pristojna za reševanje vloge, ali Republika Slovenija ali pa Republika Italija, sedaj pa je bila izbrana Republika Avstrija. Nadalje še navaja, da je dne 3. 9. 2010 na naslov tožene stranke poslal prošnjo za izdajo dovoljenja za zadrževanje v Republiki Sloveniji po 52. členu Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZTuj-1), tožena stranka pa o tem še ni odločila, zato ga ne more izročiti v tujo državo. Predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in ga zasliši ter izpodbijani akt odpravi. Ker je prosilec za mednarodno zaščito in je brez sredstev za preživljanje, sodišče tudi prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, pri čemer je bil ukrep omejitve gibanja izrečen zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Kot izhaja iz depeše PP Ljubljana Vič, je bilo ugotovljeno, da je tožnik na ozemlju Republike Slovenije vstopil na nekdanjem mejnem prehodu Rožna dolina, kjer je meja med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo. Pri sprejemu prošnje je tožnik navedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil leta 2001 v Avstriji, da dokončne odločbe nikoli ni prejel, da so ga dvakrat poskušali deportirati, vendar se je uprl in se je leta kasneje vrnil v Nigerijo. Ker na podlagi tožnikovih navedb ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bil tožnik dejansko vrnjen v izvorno državo, je tožena stranka ugotovila, da je potrebno za sprejem odgovornosti za obravnavo predmetne prošnje zaprositi tudi Avstrijo. Avstrija je sprejela odgovornost za obravnavo predmetne prošnje za mednarodno zaščito. Na tej podlagi je tožena stranka tudi izdala izpodbijani sklep, s katerim je odločila, da ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Avstriji kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Dne 13. 9. 2010 je tožena stranka prejela tudi odgovor italijanskih organov, iz katerega izhaja, da Italija ne prevzema odgovornosti za obravnavo predmetne prošnje. Odločitev je torej pravilna, saj sta bila sprožena postopka za ugotavljanje odgovornosti tako za Italijo kot tudi za Avstrijo. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik zaprosil za dovolitev zadrževanja po ZTuj-1, pa tožena stranka odgovarja, da vloga za dovolitev zadrževanja po 52. členu ZTuj-1 ne more zadržati izvršitve izpodbijanega sklepa, ker za to ni zakonske podlage. Razen tega tožnik v Republiki Sloveniji nima statusa tujca in mu ne grozi vrnitev v izvorno državo, ampak ima status prosilca za mednarodno zaščito.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na drugi odstavek 10. člena Dublinske uredbe. To določilo določa, da če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti za odgovorno v skladu z odstavkom 1 in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 18(3), ugotovi, da je prosilec za azil - ki je vstopil na ozemlje držav članic nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa - v času vložitve prošnje že živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine iz tega določila. Glede na navedeno sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz tožnikovih navedb ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je že v letu 2001 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, kjer naj bi živel najmanj do leta 2008. Torej je že v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito in tam živel več kot pet mesecev. Razen tega pa tudi iz dopisa pristojnega organa Avstrije izhaja, da je le-ta odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

Tožbena navedba, da je bilo v postopku omejitve gibanja vprašanje, ali je za reševanje tožnikove vloge pristojna Republika Slovenija ali Republika Italija, sedaj pa je to Republike Avstrija, nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve v tej zadevi. Tožnik je bil namreč pri odločanju o omejitvi gibanja nastanjen v skladu z 51. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji - v nadaljevanju ZMZ), zaradi razlogov iz 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, ki kot razlog za nastanitev določa to, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. V postopku odločanja o omejitvi gibanja je bil torej bistven obstoj okoliščin iz 59. člena ZMZ, v obravnavani zadevi pa je bistveno to, ali obstajajo okoliščine, ki jih določa drugi odstavek 10. člena Dublinske uredbe, dejstvo pa je, da so te okoliščine podane. V obravnavanem upravnem sporu je torej bistveno vprašanje, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Prav tako je za obravnavano zadevo irelevantna tožbena navedba, da je tožnik po 52. členu ZTuj-1 zaprosil, da se mu dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji, saj ni nobene zakonske podlage, da bi taka prošnja lahko kakorkoli vplivala na odločitev o tem, katera država je pristojna za rešitev njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik namreč skladno z določilom četrtega odstavka 3. člena ZTuj-1 nima statusa tujca v smislu ZTuj-1, ampak ima status prosilca za priznanje mednarodne zaščito, zato se zanj ne uporabljajo določila ZTuj-1. ZTuj-1 namreč v četrtem odstavku 3. člena določa, da se ta zakon ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil (prosilci za azil) in za tujce, ki jim je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca, razen če ni z zakonom drugače določeno.

Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Tožnikov predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Tožnik pa ni navedel, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče njegovemu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08). Pri tem je upoštevalo njegov status prosilca za mednarodno zaščito ter da je brez sredstev za preživljanje in bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi upravlja.