Jedro

Vlagatelj mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo.

Dejstvo, da je pritožbo vložila zagovornica, zahtevo za varstvo zakonitosti pa obsojenec, na odločitev ne vpliva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojeni A. M. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo sta bila obsojena A. M. in J. M. spoznana za kriva dveh kaznivih dejanj ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencema za vsako kaznivo dejanje določilo kazen tri leta zapora, nato pa po določilih o steku obsojenemu A. M. izreklo enotno kazen tri leta in devet mesecev zapora, obsojenemu J. M. pa enotno kazen tri leta in enajst mesecev zapora. Obsojencema je odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Odločilo je o premoženjskopravnih zahtevkih obeh oškodovancev. Sodišče prve stopnje je obsojencema naložilo v plačilo sodno takso kot strošek kazenskega postopka ter ju oprostilo plačila ostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Odločilo je, da se potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev. Sodišče druge stopnje je obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni A. M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. Podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, navedla, da zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče ugoditi, saj kršitve zakona niso podane. Vložnik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se je obsojenec pisno izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP pa se sme na citirane kršitve iz prvega odstavka 420. člena vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi, ali če jih je uveljavil, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik zahteve mora že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pregled pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zahteve za varstvo zakonitosti pa je pokazal, da vložnik zahteve z rednim pravnim sredstvom, to je pritožbo, ni uveljavil kršitev, ki jih uveljavlja sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila obsojenčeva zagovornica, odvetnica B. K. V pritožbi je uvodoma navedla, da uveljavlja pritožbena razloga kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloge iz 2. in 3. točke 370. člena ZKP. Pregled pritožbe in sodbe sodišča druge stopnje je pokazal, da je zagovornica vsebinsko uveljavljala in obrazložila le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je razlog po 3. točki 370. člena ZKP. Ni pa uveljavljala razlogov, ki jih sedaj uveljavlja vložnik zahteve, to je bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, in tudi ne drugih kršitev (kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP), ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, prav tako pa ni uveljavljala kršitve kazenskega zakona. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je tako razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi materialno, to je vsebinsko. Slednje pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jo tudi ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo. Tega pa obsojenec oziroma njegova zagovornica v postopku s pritožbo ni storila, saj razlogov, ki jih uveljavlja obsojenec sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornica v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni uveljavljala. Dejstvo, da je pritožbo vložila zagovornica, zahtevo za varstvo zakonitosti pa vlaga obsojenec sam, na odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati. Zagovornik je namreč obdolženčev strokovni pomočnik in po določbi prvega odstavka 75. člena ZKP je zagovornik upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme storiti obdolženec sam.

7. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

8. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.