Jedro

Mati tedaj mladoletnega tožnika je septembra 1991, to je še pred izbrisom, povsem prostovoljno odpeljala tožnika v Bosno in Hercegovino k starim staršem, da je odsotnost tožnika trajala več kot eno leto, ko se je mati decembra 1992 vrnila v Bosno in Hercegovino in se skupaj s tožnikom poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, da tožnikovi materi ni bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo s strani slovenskih mejnih organov, ampak je bil vstop zavrnjen na madžarski meji s strani madžarskih varnostnih organov in da zavrnitev vstopa na madžarski meji ni eden od razlogov upravičene odsotnosti, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnikov pooblaščenec vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ v odločbi med drugim ugotavlja, da spada tožnik v tisto kategorijo tujcev, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani druge republike nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil razlog zapustitve Republike Slovenije tožnika septembra 1991 ta, da sta ga starša kot otroka odpeljala v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal pri starih starših. Starša sta se nato vrnila nazaj v Slovenijo. Decembra 1992 pa je mati prišla v Bosno in Hercegovino po otroke, da jih odpelje nazaj v Slovenijo, vendar pa vrnitev ni bila več možna, ker jih niso več pustili čez mejo. Nato se ni več poskušala vrniti v Republiko Slovenijo. Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja, da zapustitev Slovenije tožnika septembra 1991 ni bilo posledica izbrisa. Iz njegovih izjav ter izjav staršev, podanih na zapisnik, je razvidno, da sta starša prostovoljno odpeljala otroka v Bosno in Hercegovino v varstvo k starim staršem. Mesečno sta otroka sicer obiskovala, vendar pa ju v roku enega leta nista pripeljala nazaj v Slovenijo. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pri tožniku ni izpolnjen že za obdobje prvih petih let po zapustitvi Republike Slovenije, saj se razlog njegove zapustitve Slovenije ne šteje za upravičeno odsotnost iz Slovenije. Tudi iz izjav tožnika je razvidno, da je dejansko središče njegovih življenjskih interesov v Bosni in Hercegovini, kjer ima tudi družino. Tožniku je bila tudi dana možnost, da se izjasni o ugotovitvah v postopku, pri čemer je med drugim izjavil, da je njegova mati v letu 1992 vložila prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje, o čemer priča kot dokaz vabilo na zaslišanje. Z navedenim je tožnik vsekakor izrazil željo prebivati v Republiki Sloveniji. V zvezi z navedenim prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve odločbe navaja, da je sicer res razvidno, da je bil leta 1992 uveden postopek za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za tožnikovo mater A.A., vendar pa iz uradne evidence izhaja, da takšna vloga za tožnika ni bila nikoli podana. V arhivu dovoljenj za prebivanje registra tujcev ni zabeleženo nobene vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje za tožnika. Iz navedenega izhaja, da je njegova mati urejala dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zase, ne pa tudi za tožnika. Tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji že za obdobje prvih petih let, saj razlog zapustitve Republike Slovenije ni bil upravičen razlog, kot to določa 1.č člen ZUSDDD.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno odločil, da tožnik ne izpolnjuje enega od upravičenih razlogov odsotnosti, določenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č ZUSDDD za obdobje prvih petih let odsotnosti, saj je upošteval dejstvo, da je mati tedaj mladoletnega tožnika septembra 1991, to je še pred izbrisom, povsem prostovoljno odpeljala tožnika v Bosno in Hercegovino k starim staršem. Odsotnost otrok je trajala več kot eno leto, ko se je mati decembra 1992 vrnila v Bosno in Hercegovino in se skupaj z otrokoma poskušala vrniti v Republiko Slovenijo. Drugostopenjski organ se ne strinja s tožnikom, da bi prvostopenjski organ moral nezmožnost vrnitve in zavrnitev na madžarski meji šteti kot posledico izbrisa. Tožnikovi materi ni bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo s strani slovenskih mejnih organov, ampak je bil vstop zavrnjen na madžarski meji s strani madžarskih varnostnih organov. Zavrnitev vstopa na madžarski meji pa ni posledica izbrisa niti ni eden od razlogov upravičene odsotnosti, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. V skladu s 6. alinejo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je zavrnitev vstopa upravičen razlog odsotnosti, če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo. Prvostopenjski organ je pravilno štel, da odsotnost tožnika iz Republike Slovenije traja od septembra 1991 in prostovoljni odhod tožnikove matere iz Republike Slovenije z mladoletnim tožnikom ne predstavlja enega od upravičenih razlogov odsotnosti iz Republike Slovenije, ki so navedeni v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tudi tožnik si po polnoletnosti vse do leta 2013, ko je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni urejal statusa tujca v Republiki Sloveniji, čeprav je postal polnoleten leta 2008. Zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, ko je tožnikova mati povsem prostovoljno otroke odpeljala v Bosno in Hercegovino. Že tožnikov odhod z materjo septembra 1991 se ne more šteti za upravičenega, zato njegova odsotnost iz Republike Slovenije tudi ni dopustna oziroma upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.

3. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ko je njegova mama izvedela za izbris iz registra stalnega prebivalstva, je v julija 1992 začela urejati status svoje celotne družine. Poskušala je pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje za celotno družino. Zaradi tega je napačno ugotovljeno dejansko stanje, češ da je mati poskušala urediti status le zase. Ker pa gre pri tem stališču tožene stranke za povsem novo stališče, do katerega se tožeča stranka še ni imela možnost izjaviti, je tožena stranka kršila tudi načelo zaslišanja stranke. Ne drži stališče tožene stranke, da je imel tožnik možnost izjaviti se do navedb tožene stranke pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka je v odločbi bistveno spremenila svoje stališče, ki ga je zavzela v dopisu, s katerim je tožnika seznanila z ugotovitvami v postopku. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, toženi stranki pa naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj je bila prošnja tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena, v celoti nasprotuje navedbam v tožbi in ugotavlja, da tožnik v tožbi navaja enake razloge, kot jih je navajal že v pritožbenem postopku, zato se v izogib ponavljanju do njih ne opredeljuje. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožnik kot toženo stranko navedel Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Upravna enota Ljubljana, pri čemer bi bilo treba pravilno navesti kot toženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo v tem primeru zastopa Ministrstvo za notranje zadeve. Ker pa že na podlagi samega Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan (peti odstavek 17. člena ZUS-1), sodišče zaradi tega tožnika ni posebej pozvalo na popravo tožbe.

7. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

8. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen. V primeru tožnika namreč niso podani razlogi za upravičeno odsotnost v prvem petletnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v obeh odločbah. Sodišče zgolj poudarja, da je bilo pravilno ugotovljeno, da je mati tedaj mladoletnega tožnika septembra 1991, to je še pred izbrisom, povsem prostovoljno odpeljala tožnika v Bosno in Hercegovino k starim staršem, da je odsotnost tožnika trajala več kot eno leto, ko se je mati decembra 1992 vrnila v Bosno in Hercegovino in se skupaj s tožnikom poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, da tožnikovi materi ni bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo s strani slovenskih mejnih organov, ampak je bil vstop zavrnjen na madžarski meji s strani madžarskih varnostnih organov in da zavrnitev vstopa na madžarski meji ni eden od razlogov upravičene odsotnosti, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD.

9. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in s tem v zvezi navaja, da je njegova mati v juliju 1992 začela urejati status svoje celotne družine ter da mu je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ker ga prvostopenjski organ pred izdajo odločbe ni seznanil s svojim stališčem, da je tožnikova mati poskušala urediti status le zase. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik v upravnem postopku v odgovoru na dopis prvostopenjskega organa, naj se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku, po pooblaščencu navedel: „Poleg tega je mati v letu 1992 vložila prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje v RS, o čemer priča tudi priloženi listinski dokaz vabila na zaslišanje.“ Iz tega odgovora izrecno ne izhaja, da bi tožnik v upravnem postopku na prvi stopnji zatrjeval, da je mati vložila prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje tudi za njega. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe le odgovoril na to njegovo trditev, namreč da je mati v letu 1992 vložila prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje, pri čemer je v odločbi navedel, da je res iz predloženih dokazil razvidno vabilo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana z dne 21. 7. 1992 za A.A., iz česar izhaja, da je bil zanjo leta 1992 uveden postopek za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, vendar pa iz uradne evidence izhaja, da takšna vloga ni bila podana za tožnika, saj iz arhiva dovoljenj za prebivanje registra tujcev ni zabeležene nobene vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje za tožnika. Sodišče meni, da je s tem prvostopenjski organ le odgovoril na izjavo tožnika, češ da je mati v letu 1992 vložila prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje, in da s tem, ko je v odločbi navedel, da je prošnjo vložila zase, ne pa tudi za tožnika, ni kršil načela zaslišanja stranke, saj je v obrazložitvi odločbe le odgovoril na tožnikovo izjavo, iz le-te pa tudi ni razvidno, da bi tožnik zatrjeval, da je bila vloga vložena tudi zanj. Šele v pritožbi je zatrjeval, da je mati poskušala dobiti dovoljenje za prebivanje za celotno družino, hkrati pa v pritožbi navaja, da se je od listinskih dokazil ohranilo le vabilo z dne 21. 7. 1992, naslovljeno na A.A., ne pa tudi listine, ki se nanašajo na tožnika. Tožnik pri tem sklepa, da dejstvo, da organu ni uspelo pridobiti dokazov iz uradnih evidenc, pomeni zgolj to, da se taki dokumenti niso ohranili. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni predložil dokaza o tem, da bi mati poskušala v juliju 1992 urejati prebivališče tudi zanj, prvostopenjski organ pa zatrjuje, da tudi nima dokazil o tem. Po vsem navedenem sodišče ugotavlja, da za to trditev ne obstaja dovolj dokazov. Ne glede na vse navedeno pa, tudi če bi se izhajalo iz stališča, da je poskušala tožnikova mati urejati v juliju 1992 status tudi za tožnika, to ne more vplivati na pravilnost odločitve prvostopenjskega organa. ZUSDDD namreč v drugem odstavku 1.č člena določa, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot eno leto, ne glede na razlog odsotnosti. Iz navedenega določila torej izhaja, da je prvo leto odsotnosti v vsakem primeru upravičeno ne glede na razlog odsotnosti. Torej tudi za tožnika velja, da se šteje kot upravičen razlog odsotnosti njegova odsotnost iz Republike Slovenije od septembra 1991 do septembra 1992 ne glede na to, ali je njegova mati v tem letu, torej v juliju 1991 poskušala urediti status tudi zanj ali pa samo zase, zato ta okoliščina niti ni bistvena. Dejstvo namreč je, da ne obstaja nobeden od upravičenih razlogov odsotnosti za tisto odsotnost, ki je trajala več kot leto dni, saj pri tožniku ni podan nobeden od razlogov za upravičeno odsotnost iz šestih alinej tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnik je s predlogom za zaslišanje njegove matere smiselno predlagal, naj se v zadevi opravi glavna obravnava. Ker je bistvena tožbena navedba ta, da naj bi njegova mati poskušala v juliju 1991 urejati status tudi za tožnika, sodišče pa je v tej sodbi pojasnilo, da to dejstvo ni pomembno, ker ne more vplivati na odločitev, saj naj bi mati urejala status zanj v času, ko se je tako in tako štelo, da je upravičeno odsoten (prvo leto po zapustitvi Republike Slovenije), sodišče meni, da izvedba tega dokaza ne more vplivati na odločitev. Kadar pa predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, pa ZUS-1 v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko o zadevi odloči tudi brez glavne obravnave, zaradi česar je sodišče v tej zadevi odločilo na nejasni seji.

K točki II izreka:

11. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.