Jedro

Ne glede na fazo kazenskega postopka zagovornik po uradni dolžnosti ni oseba, ki bi imela po zakonu pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o nagradi in potrebnih izdatkih zagovornika.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika po uradni dolžnosti obsojenega M.M. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki je tekel zoper obs. M.M., je njegov zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik Franc Mesar, vložil stroškovnik. Z uvodoma navedenim sklepom je bila zagovorniku priznana nagrada v znesku 364.950,00 SIT in stroški v višini 3.649,50 SIT ter odrejeno, da se to izplača iz proračunskih sredstev sodišča. Zagovornikov zahtevek, da se mu prizna 100% zvišanje nagrade zaradi uporabe tujega jezika, pa je bil zavrnjen.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavljal kršitev določb kazenskega postopka in 6. člena Odvetniške tarife in predlagal, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu prizna zvišana nagrada za uporabo tujega jezika.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v 1. odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Med temi osebami je sicer naveden zagovornik, vendar je mišljen le zagovornik po pooblastilu, ne pa tudi zagovornik po uradni dolžnosti. Slednji je namreč postavljen do pravnomočnosti sodbe in je le izjemoma, kadar je bila obsojencu izrečena kazen 20 let zapora, upravičen vložiti izredno pravno sredstvo (4. odstavek 70. člena ZKP). Ker obs. M.M. ni bila izrečena takšna kazen (izrečena mu je bila pogojna obsodba), že iz tega razloga njegov zagovornik po uradni dolžnosti ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o stroških postopka, ki je bil izdan po pravnomočnosti sodbe.

Sicer pa v konkretni zadevi zagovornik ne bi bil upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti tudi, če bi bil izpodbijani sklep izdan pred pravnomočnostjo sodbe. Zagovornik je namreč upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca (1. odstavek 74. člena ZKP) - ne pa tudi v svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika. Takšni odločbi sta na primer sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika in sklep o stroških, ki se zagovorniku izplačajo iz proračuna. V teh primerih zagovornik nima vloge obsojenčevega zagovornika, temveč je "stranka", ki uveljavlja zgolj svoje pravice. Kolikor gre za uveljavljanje višje nagrade, pa so zagovornikovi interesi praviloma tudi v nasprotju s koristmi obdolženca, saj se obsojenemu lahko naložijo v plačilo tudi stroški in nagrada njegovega zagovornika po uradni dolžnosti (1. odstavek 97. člena ZKP). Zato ne glede na fazo kazenskega postopka zagovornik po uradni dolžnosti ni oseba, ki bi imela po zakonu pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, s kateri je bilo odločeno o nagradi in potrebnih izdatkih zagovornika.

Po povedanem je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavreči kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena v zvezi z 2. odstavkom 422. člena ZKP).