Jedro

Ker sta se stranki dogovorili za obročno odplačevanje terjatve, to niso občasne terjatve in zato ne veljajo določila člena 372 ZOR o triletnem zastaralnem roku.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e in se sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Pritožnik sam trpi pravdne stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. I I-756/96 z dne 24. 10. 1996 v veljavi ter je toženec dolžan plačati tožeči stranki Z. T. glavnico v znesku 5,823.254,80 SIT ter zakonite zamudne obresti od celotne glavnice in to od zneska 4,595.635,30 SIT za čas od 29. 6. 1995 dalje in od zneska 1,227.619,50 SIT za čas od 4. 12. 1995 dalje do plačila, povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 58.732,55 SIT in plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 116.464,00 SIT v 15. dneh pod izvršbo.

Zoper takšno sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po čl. 353 točka 1. in točka 3. ZPP ter navaja, da je bila posojilna pogodba med toženo stranko in L., sklenjena 18. 6. 1992 in je bila le-ta zavarovana po generalni pogodbi, zaradi česar je morala tožena stranka zavarovanje posojila plačati L.. Priznava, da ni odplačala dolga, meni pa, da je terjatev tožeče stranke zastarala in da so zastarale tudi obresti. Predlog za izvršbo je bil vložen 24. 10. 1996, to je 4 leta po sklenitvi pogodbe. Posojilna pogodba je bila sklenjena med banko, ki je pravna oseba in toženo stranko, ki je posojilo najel kot obrtnik in torej ne kot fizična oseba in gre za pogodbo dveh pravnih oseb, za katera je potrebno uporabiti določila člena 374 ZOR,po katerem medsebojne terjatve pravnih oseb zastarajo v treh letih. Toženec je sklenil posojilno pogodbo kot obrtnik in ne kot fizična oseba, kar je sodišče prezrlo, zaradi česar tudi ne gre za stvarno pristojnost okrožnega sodišča, pač pa za pristojnost gospodarskega oddelka in je v tem podana bistvena kršitev določb ZPP po čl. 354/IV ZPP, saj predstavlja ta spor, gospodarski spor. Tožena stranka pa se sklicuje tudi na zastaranje in sicer na določilo čl. 374 ZOR, pri čemer ne le, da je zastarala terjatev, pač pa podredno ugovarja tudi zastaranju obresti, kakor tudi pričetku teka obresti. Tožeča stanka ni upravičena do obračunanih obresti in nato še do plačila zakonitih obresti od teh obresti. Pritožbeno predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka v višini 895 točk. V skladu z določilom člena 359 ZPP, je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča očitana bistvena kršitev določb ZPP iz čl. 354/II točka 4 ZPP, češ da je v tej zadevi sodilo stvarno nepristojno sodišče, ni podana. Sklicevanje na dejstvo, da je tožena stranka najela posojilo kot obrtnik, je glede na določilo čl. 19 v zv. s čl. 1 točka 7 Zakona o gospodarskih družbah (dalje ZGD), na podlagi katerega bi morala biti posojilna pogodba sklenjena dne 18. 6. 1992 med komitentom tožeče stranke in toženo stranko o dolgoročnem kreditu, opremljene z ustrezno štampiljko obrtnika in je zato to neupoštevno. Pogodba je bila evidentno sklenjena med pravno osebo fizično osebo torej ne gre za gospodarski spor in zato tudi ne za bistveno kršitev določb ZPP po čl. 354/II točka 4. ZPP. Kakšnih drugih kršitev določb ZPP pa pritožba sodišču prve stopnje ne očita, pritožbeno sodišče jih tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (čl. 365/II ZPP/77 v zvezi čl. 498/I ZPP - Ur. list RS, št. 26/99 ni ugotovilo).

Sicer pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje, ki se pritožbeno ne izpodbija, pravilno in popolno ugotovilo, s tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je vpogledalo pogodbo št. 35/92,odškodninski zahtevek z dne 19. 4. 1995 in 15.11.1995, cesijo,položnice, kot tudi prebralo ugovor toženca z dne 28. 11. 1996, ugotovilo nedvomen obstoj pogodbe o dolgoročnem posojilu, pa tudi dejstvo, da je tožeča stranka na podlagi cesije vstopila v vse pravice njenega komitenta,to je L. d.d., Podružnica K.. Pri tem je potrebno pripomniti, da tožena stranka na pritožbeni stopnji dejanskega stanja ne izpodbija in celo v nasprotju z navedbami v ugovoru ne zatrjuje več, da je del dolga po posojilni pogodbi plačala,ampak ga celo pritožbeno priznava, da je glede na to, v okviru pritožbenega postopka možno obravnavati njen ugovor zastaranja, saj gre za materialnopravno vprašanje. Pravno zmotno je stališče tožene stranke, da je pravica tožeče stranke uveljaviti terjatev, s tožbo zastarala, z ozirom na to, ker je bila pogodba o dolgoročnem kreditu sklenjena dne 18. 6. 1992, predlog za dovolitev izvršbe pa je bil vložen 24. 10. 1996.Zato ker gre za posojilno pogodbo in pri tem ne gre za občasne dajatve, datum zapadlosti pa je v pogodbi izrecno naveden in to je 15. 10.1995 (2.člen pogodbe), velja za ta primer splošni zastaralni 5 letni rok (čl. 371 ZOR). V skladu z določili členov 4 in 5 Pogodbe o dolgoročem kreditu je bila dogovorjena letna obrestna mera v času porabe in odplačevanja kredita iz te pogodbe 15 % ter tudi, kot izhaja iz čl. 5, da sme banka zaračunavati od neporavnanih zapadlih obveznosti po tej pogodbi zamudne obresti od dneva zapadlosti do dneva plačila v višini in na način, določen z vsakokrat veljavnim sklepom o obrestnih merah banke. S tem pa, ko je tožeča stranka obračunala zamudne obresti od zneskov 4,595.635,90 SIT od 29. 6. 1995 dalje in od zneska 1,227.619,50 SIT od 4.12.1995 dalje, to sta datuma, ko je plačala odškodnino po zavarovalni pogodbi komitentu oz.

posojilodajalcu L. so pričele teči zakonite zamudne obresti od navedenih zneskov dalje. Sicer pa so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi pavšalne in nekonkretizirane in jih dejansko niti ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena in očiten poizkus zavlačevanja postopka, ter jo je na podlagi določila čl.368 ZPP v zvezi s čl.498/I ZPP/99 zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških pritožbenega postopka je bilo odločeno v skladu z določilom čl. 166/I ZPP v zvezi s čl. 498/I ZPP/99).