Jedro

Drži, da noben ukrep v celoti ne more preprečiti, da ne bi prostorov uporabljali tudi uživalci drog. Vendar pa navedeno ne pomeni, da zavarovanka toženke ni bila z ničemer dolžna reagirati na očitno perečo problematiko. V skladu z 5. členom ZVZD je bila dolžna zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. Glede na opustitev ustreznih zaščitnih ukrepov zavarovanke je podana vzročna zveza s tem, da se je tožnica pri praznitvi koša zbodla z uporabljeno iglo.

Izbira, kateri dokaz pravdna stranka predlaga v dokaz dejstva, ki ga zatrjuje, je v njeni sferi; to, da tožnica ni predlagala izvedenca medicinske stroke, ne more samo po sebi pomeniti, da sekundarnega strahu ni utrpela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2019 dalje do plačila v roku 15 dni (I. točka izreka). V presežku nad tem zneskom je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (III. točka izreka).

2.Zoper I. točko izreka sodbe se je pravočasno, iz vseh zakonsko predvidenih razlogov, pritožila toženka. Navaja, da za nastali škodni dogodek, kot odgovornostna zavarovalnica, ni odškodninsko odgovorna. Zavarovanki ni moč očitati, da ni ukrepala na način, da bi poskušala zaščititi svoje zaposlene in obiskovalce. Zavarovanka se je že pred škodnim dogodkom ukvarjala s problematiko nedovoljenih vstopov in ravnanj uporabnikov toaletnih prostorov v knjižnici. V toaletnem prostoru je namestila tako imenovane modre luči, ki naj bi narkomanom preprečile iskanje žil, vendar do se tako uporabniki toaletnih prostorov kot čistilke pritoževali nad slabo vidljivostjo, zato je modre luči odstranila. Ves čas je iskala druge rešitve problema, na koncu je uvedla, da se toaletni prostori lahko odprejo zgolj s člansko izkaznico knjižnice. Noben ukrep ne more v celoti preprečiti, da ne bi prostorov uporabljali tudi narkomani. Ni ravnala malomarno, ni ji mogoče očitati opustitve ali protipravnega ravnanja. Med ravnanjem zavarovanke in nastalo škodo tudi ni podana vzročna zveza. Za nezgodo je primarno odgovorna neznana oseba, ki je odvrgla uporabljeno, podrejeno pa tožnica, ki z odpadki ni pravilno ravnala. Sodišče prve stopnje odgovornosti ali soodgovornosti tožnice za nastali škodni primer, kljub trditveni podlagi toženke, ni presojalo. Tožnica pri opravljanju svojega dela ni upoštevala navodil za varno delo in je ročno ločevala odpadke v toaletnih prostorih. Tam se nahaja le koš za mešane odpadke. Vrečo s smetmi bi morala le odstraniti iz koša in jo odvreči v ustrezen zabojnik. Ločevanje smeti ne pomeni poseganja v vreče s smetmi z rokami, temveč da se vreče za posamezno vrsto smeti odvrže v ustrezni kontejner iste vrste. Ob predaji del čistilnemu servisu je zavarovanka dala jasna navodila, da čistilke ne smejo z rokami brskati po smeteh, preložijo lahko le na primer plastenko na vrhu koša. Nadrejeni tožnice je izpovedal, da so imela čistilke jasna navodila, da smeti ne ločujejo z ročnim prekladanjem. Tožnici je bilo, na njeno pripombo, da je dobila listek, da naj ločuje odpadke, izrecno rečeno, da naj zamenja samo vrečko. Tudi zapis na listku "prosim za ločevanje odpadkov" pomeni ločevanje odpadkov na zgoraj opisani način.

3.Utrpljeni sekundarni strah ni bil dovolj intenziven in dolgotrajen, da bi bilo pri tožnici povzročeno dolgotrajno porušeno duševno stanje, zaradi katerega bi potrebovala zdravniško oskrbo oziroma zdravljenje. Zdravljenje ni medicinsko izkazano. Tožnica je bila s strani medicinskega osebja ob testiranju gotovo seznanjena, da obstaja izredno majhna možnost okužbe (0,33 % ob prvem vbodu z okuženo iglo), kar je omililo intenziteto njenega strahu. Izpoved tožnice o tem, kakšne občutke je imela po škodnem dogodku, ne potrjuje strahu take intenzitete, da bi lahko govorili o pravno priznanem strahu kot samostojni škodi. Tožnica ni predlagala izvedenca medicinske stroke.

4.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so v toaletne prostore zavarovanke tožene stranke pogosto zahajali uživalci mamil in da se je tožnica, čistilka, pri praznitvi koša za smeti zbodla z uporabljeno iglo.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za utrpljeni (sekundarni) strah v višini 2.000 EUR.

8.Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9.Toženka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanka v obdobju pred škodnim dogodkom v toaletnih prostorih za določen čas namestila modre luči, ki naj bi oteževale iskanje žil, vendar jih je po pritožbah o slabi svetlobi odstranila. Potem, ko je odstranila luči, drugih zaščitnih ukrepov ni uvedla. Šele po škodnem dogodku je toaletne prostore za določen čas zaprla, nato pa uvedla odpiranje s člansko izkaznico. Zadnjega ukrepa zavarovanka ni uvedla prej, ker se ji je zdel z njim povezan strošek previsok. Pavšalna pritožbena navedba, da je zavarovanka na različne načine skušala zaščititi svoje zaposlene in obiskovalce se nanaša na kasnejše časovno obdobje in se tako izkaže za neutemeljeno; v času, ko je do škodnega dogodka prišlo, zavarovanka ni z ničemer skušala omejiti uporabe toaletnih prostorov na način, da se v njih ne bi nabirali nevarni odpadki. Drži sicer, da noben ukrep v celoti ne more preprečiti, da ne bi prostorov uporabljali tudi uživalci drog. Vendar pa navedeno ne pomeni, da zavarovanka toženke ni bila z ničemer dolžna reagirati na očitno perečo problematiko. V skladu z 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu je bila dolžna zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. Glede na opustitev ustreznih zaščitnih ukrepov zavarovanke je podana vzročna zveza s tem, da se je tožnica pri praznitvi koša zbodla z uporabljeno iglo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi kršitve pravil o varnosti in zdravju za nastalo škodo v celoti odgovorna zavarovanka toženke, posledično pravilno ni ugotavljalo tožničine soodgovornosti.

10.Toženka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je tožnica ročno ločevala odpadke v toaletnih prostorih kljub drugačnim navodilom, zato je za škodo odgovorna sama. Kot že poudarjeno, je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo v skladu z 8. členom ZPP; ta je pokazala, da je tožnica ravnala po navodilih uslužbenke zavarovanke, ki jo je na ločevanje smeti iz toaletnih prostorov stalno opozarjala. V primeru, da smeti ni prebirala, ji je uslužbenka zavarovanke pustila listek z navodilom, da mora smeti, preden jih da v večji smetnjak, prebrati. Opisanih ugotovitev tožnica z opisovanjem, da je bilo s podanimi navodili mišljeno drugače, to je, da se vreče za posamezno vrsto smeti odvrže v ustrezni kontejner iste vrste, ne more izpodbiti.

11.Višje sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica utrpela tako imenovani sekundarni strah, to je strah, kakšni bodo rezultati krvnih preiskav. Ta je bil intenziven in je trajal tri mesece in pol, do prejema rezultatov. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, je splošno znano, da so s strani uživalcev mamil uporabljene igle lahko okužene z virusi hepatitisa, HIV in drugih težkih bolezni. Da je bilo tožničino duševno ravnovesje v času, ko je čakala na izvide, porušeno, je dokazala s svojim zaslišanjem in medicinsko dokumentacijo. Ugotovitve sodišča prve stopnje toženka ne more izpodbiti s svojo domnevo, da je bilo tožnici predstavljeno, da obstaja majhna možnost okužbe, zato bi se moral njen strah zmanjšati. Ne drži tudi, da zdravljenje zaradi zatrjevanega strahu ni medicinsko izkazano; tožnica je v zvezi s tem predložila zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da je bila v obdobju čakanja na rezultate krvnih preiskav v stresu, napeta, nespečna in v strahu. Izbira, kateri dokaz pravdna stranka predlaga v dokaz dejstva, ki ga zatrjuje, je v njeni sferi; to, da tožnica ni predlagala izvedenca medicinske stroke, ne more samo po sebi pomeniti, da sekundarnega strahu ni utrpela. Višje sodišče pripominja, da dokaza z izvedencem, v dokaz svojih nasprotnih trditev, tudi ni predlagala toženka. Glede na to, da toženka višine odškodnine ni izpodbijala, višje sodišče le dodaja, da je ta, upoštevaje sodno prakso1 , primerna.

12.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj na primer VSL sodba II Cp 4820/2008 z dne 15. 4. 2009.

Zveza:

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.