Jedro

Premoženje, ki ga izvenzakonska partnerja z delom pridobita v času trajanja njune zveze, je njuno skupno premoženje. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih skupno premoženje nastane na originaren način na podlagi samega zakona. Stvarnopravna zakonodaja v primeru dogovora dopušča pridobitev stvarne pravice z vlaganjem v tujo stvar. Ker sta tožnica in toženec v času gradnje hiše na toženčevem zemljišču živela v izvenzakonski skupnosti, posebna pogodba o skupni gradnji ni bila potrebna.

Zakonska dikcija - z delom pridobljeno premoženje – ne definira samo premoženja, pridobljenega s fizičnim delom in z denarnimi sredstvi, zasluženimi v trajanju zakonske (izvenzakonske) skupnosti. S to zakonsko dikcijo je mišljen tudi skupek opravil in aktivnosti, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja (pribavljanje gradbene dokumentacije, iskanje in izbira izvajalcev...) in tudi delo v gospodinjstvu, ki sicer nima neposrednega finančnega učinka, je pa bistvena sestavina skupnega življenja in zato ravno tako vpliva na ohranitev ali povečanje skupnega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sobo je zavrnjen zahtevek, da je nepremičnina parc. št. 570/5 k.o. Š. g. skupno premoženje pravdnih strank in da delež vsake od njiju na tem premoženju znaša polovico. Stroške tožene stranke v višini 6.818,47 € je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Graja zaključek, da v času od jeseni 2000 do julija 2002 stranki nista živeli v izvenzakonski skupnosti. Opozarja na neprepričljivo izpoved M. O. ki je izpoved glede bivanja strank v teku svojega zaslišanja spremenil. O življenju tožnice s tožencem v Č. je govoril tudi Z. H. in sodišče napačno navaja, da je ta priča izpovedovala le o skupnem bivanju strank na O. Glede izpovedi priče G. J. navaja, da je napačno ocenjena. Ta priča je govorila o selitvi obeh strank iz Č. na O.. Pritožba ocenjuje, da tudi izpoved U. V. Š. dokazuje, da je tožnica živela v Č, ker je priča potrdila, da se je tožnica tam nahajala tudi v času toženčeve odsotnosti in tam imela oblačila in svoje stvari. Tožničino prisotnost v Č. je potrdil tudi D. K. Meni, da spisovna dokumentacija ne omogoča zaključka, da je gradnjo hiše v A. finansiral toženec s svojim posebnim premoženjem. Graja zaključek, da je toženec v času izvenzakonske skupnosti najete kredite plačal s sredstvi skupnega premoženja. Pritožba opozarja, da je celo toženec sam dopustil možnost, da donosi v vrednostne papirje naloženega premoženja niso zadoščali za plačilo anuitet in da si je v takih primerih denar izposodil pri prijateljih, pri čemer nobeden od prijateljev ne potrjuje posojila za ta namen. S tem, ko sodišče dopušča, da je vsaj del anuitet za gradnjo hiše najetega kredita tožnik plačal iz svojega rednega, v trajanju izvenzakonske skupnosti ustvarjenega dohodka, po drugi strani pa zanika, da je hiša skupno premoženje, je napačno uporabljeno materialno pravo, konkretno 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Očita tudi nasprotovanje sodni praksi, ki nepremičnine, kupljene s posojili in pridobljene v času trajanja zakonske skupnosti, šteje za skupno premoženje, pri čemer je povsem nepomembno, kdo je kredite najel in kdo ter kdaj jih je odplačal. Meni, da toženčeva trditev, da je 3 mio SIT in 17 mio SIT leta 2002 vložil v vrednostne papirje, ni izkazana, saj je listinski dokazi ne potrjujejo. Sodba za drugačno stališče nima razlogov in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da niti izjava A. K. niti promet na toženčevem računu ne potrjujeta, da bi toženec prejemal take donose, ki bi po višini ustrezali obveznostim iz kreditnih pogodb z dne 19.3.2003 in 23.4.2004 ali računom za gradnjo. Iz toženčevega računa povzema dvanajst izplačil dividend in ocenjuje, da s temi prihodki toženec anuitet ni mogel plačevati. Opozarja, da o plačilu kreditov z dne 10.3.2003 in 11.5.2005 toženec ni predložil nobenih podatkov. Kredit z dne 23.4.2004 je izplačal šele dne 24.3.2006, v času trajanja izvenzakonske skupnosti pa anuitete očitno plačeval z zaslužkom, pridobljenim v trajanju zakonske zveze. Ugotovitev, da je toženec z dne 11.5.2005 najetim kreditom izplačal prejšnja dva kredita in posojilo M. O., je neobrazložena in nepreverljiva ter je listinska dokumentacija ne podpira oz. glede poplačila kredita z dne 23.4.2004 tako toženec kot listina izkazujeta plačilo dne 24.3.3006 s prodajo vrednostnih papirjev S0S2E. Meni, da je sodišče nekritično sledilo pavšalnim navedbam toženca, da je gradnjo finansiral izključno s posebnim premoženjem. Tudi tožničin prispevek, ki ga sodišče sicer ugotavlja, je napačno ovrednoten. Zaključek, da je tožnica za svoj trud pri gradnji dobila odmeno, ker je toženec prispeval za hrano, nima opore niti v materialnem pravu niti v sodni praksi. Tožnica je v hišo vlagala z namenom, da bo v njej živela, zato je nesprejemljivo njen vložek obravnavati kot pomoč tožencu. Toženec sam priznava, da bi zaradi službene odsotnosti od doma veliko teže urejal birokratske postopke v zvezi s pridobivanjem dovoljenj, iskal ugodne izvajalce in materiale, raziskoval in opravljal druge aktivnosti in dela, ki jih je opravljala tožnica. Poudarja, da ugotovitev, da so bili tožničini dohodki nižji od toženčevih, ne drži za celotno obdobje trajanja izvenzakonske skupnosti. Opozarja na netočnost ugotovitve, da je toženec plačeval počitniške aranžmaje, saj je tožnica izpovedovala drugače, pa tudi toženec ni zanikal, da je tožnica plačala svoj del stroškov za počitnice na H. Graja tudi ugotovitev, da je toženec tožnici podaril 500.000- SIT, da je lahko sklenila pogodbo o upravljanju sredstev.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču tako glede odločitve o obstoju izvenzakonske skupnosti kot tudi glede v skupnosti ustvarjenega premoženja. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Z ugotovitvijo, da v času od leta 2000 do julija 2002 tožnica in toženec nista živela v zakonu podobni skupnosti, pritožbeno sodišče soglaša. Predlagani in izvedeni dokazi tak zaključek omogočajo. Sodišče prve stopnje je sledilo v 8. čl. ZPP predpisanim metodološkim napotkom o presoji izvedenih dokazov. Izpovedi prič, ki govorijo o tožničini navzočnosti (življenju) v Č., le-te ne opišejo z atributi, nujnimi za obstoj izvenzakonske skupnosti. Njihove izpovedi niso tako določne, da bi vplivale na rezultat dokazovanja, ki temelji na celoviti dokazni presoji vseh dokazov skupaj in vsakega posebej. Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da je M. O. svojo izpoved spreminjal; na natančno vprašanje je pojasnil, kolikokrat je ob obiskih v Č. tam naletel na tožnico, ni pa bil pozvan, da pojasni pomen prej izrečene izjave, da je tožnica v Č. živela. Tudi izpoved Z. H., da je tožnica v Č. živela, ob ostalih dokazih ne prepriča, da je bila tožničina prisotnost v Č. tako intenzivna in take narave, da bi jo lahko označili kot njeno sobivanje s tožencem. Kot neposredni sosed na O. je lahko zaznal, da se tožnica zaradi stikov s tožencem doma zadržuje manj kot pred tem, ni pa prepričljivo pojasnil vsaj še kakšne okoliščine, na osnovi katere bi lahko sklepal, da je tožnica spremenila kraj bivanja (se preselila v Č.). Tožničina prisotnosti pri selitvi pohištva iz Č. na O., pri kateri je tudi Z. H. sodeloval, ne potrjuje, da je tožnica v Č. pred selitvijo pohištva (gre za toženčevo pohištvo) stalno živela. Tudi izpovedi G. J., da sta se oba selila iz Č.na O., pritožba daje pomen, ki ji ne gre. Zaslišani se je do vprašanja sobivanja strank v Č. izrekel bolj natančno, ko je izpovedal, da o tem ne ve izpovedovati, da pa hiša tožnici ni bila tuja. Tudi izpoved priče U. V. Š. ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, saj je tožnica imela ključ stanovanja in je pričo lahko povabila v stanovanje tudi v času toženčeve odsotnosti. Dejstvo, da je priča v toženčevi hiši v Č.videla tudi tožničine higienske pripomočke in oblačila, ne potrjuje, da je tožnica tam stalno živela. Zaradi tesne in dolgotrajne zveze s tožencem je osebne stvari v tožnikovi hiši gotovo imela. V nasprotno kot želi doseči pritožba, prepriča izpoved tožničinega očeta, ki kljub povezanosti s hčerko, le-te v Č. ni obiskal. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da je od jeseni 2000 do julija 2002 živela v življenjski skupnosti s tožencem v toženčevi hiši v Č., niti tega, da je njena zveza s tožencem v tem času imela še druge značilnosti zakonske zveze. Pritožba ne upošteva, da so pogosti osebni stiki oz. zadrževanje partnerjev na istem kraju oz. v stanovanju enega od njiju le eden od pokazateljev, da partnerja živita skupaj, ali celo, da živita v taki skupnosti, ki jo je mogoče enačiti z zakonsko skupnostjo. Katere so te značilnosti je prvostopenjsko sodišče natančno in pravilno navedlo.

Dejstvo, da je bilo zemljišče parc. št. 570/5 k.o. Š. g. pridobljeno pred julijem 2002, je potrjeno z zemljiškoknjižnim izpiskom vl. št. 1337 k.o. Š. g.(dokaz A2). Ker sta stranki začeli v izvenzakonski skupnosti živeti in skupno premoženje ustvarjati šele julija 2002, je bilo zemljišče parc. št. 570/5 k.o. Š. g. toženčevo, pred začetkom izvenzakonske skupnosti pridobljeno, torej posebno premoženje, dokler ga kot svoj vložek ni vložil v skupno premoženje. Dejstvo, da je bilo zemljišče toženčevo posebno premoženje, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in ga pritožba ne izpodbija. Stvarnopravna določila (sodišče prve stopnje se sklicuje na 1. odstavek 48. čl Stvarnopravnega zakohnika) niso ovira za priznanje tožničine stvarne pravice, saj je na osnovi dogovora možna pridobitev stvarne pravice z vlaganjem v tujo nepremičnino. Ker sta tožnica in toženec v času gradnje hiše živela v izvenzakonski skupnosti, posebna pogodba o skupni gradnji ni bila potrebna. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih skupno premoženje nastane na originaren način na podlagi samega zakona. Pritožnica zato utemeljeno opozarja, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje in da se tožničin vložek v skupno premoženje odraža na stvarnopravnem področju – torej na kršitev v 2. odstavku 51. čl. ZZZDR vsebovanega materialnopravnega določila.

Glede gradnje hiše sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Pomembno dejstvo je, kdaj se je hiša gradila, kajti skupno premoženje partnerja ustvarjata zgolj v trajanju njune izvenzakonske skupnosti. Drugo pomembno dejstvo pa je, v kakšnem obsegu oz. do katere gradbene faze je bila hiša ob zaključku izvenzakonske skupnosti zgrajena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je hiša gradila z v trajanju izvenzakonske skupnosti najetima kreditoma in da dividende, ki so bile plod toženčevega posebnega premoženja, za plačilo anuitet niso zadoščale ter je anuitete toženec poravnaval tudi s tekočimi dohodki. Razen tega je iz predloženega izpiska toženčevega računa razvidno, da toženec posebnega premoženja ni vodil ločeno (dividende je prejemal na osebni račun). Toženec pa ne zatrjuje niti tega, da bi glede na dogovor, da bo v gradnjo vlagal posebno premoženje, le-tega vsaj knjigovodsko evidentiral ločeno od skupnega premoženja. Pritrditi je tudi pritožbeni argumentaciji, da so toženčeve navedbe o tem, da je v gradnjo hiše vlagal samo svoje posebno premoženje (denarna sredstva pridobljena s prodajo hiše v Č.) pavšalne in zato nepreverljive. Materialnopravni zaključek, da je zaradi vlaganja toženčevega posebnega premoženja sporna nepremičnina njegovo posebno premoženje, je zato napačen. Samo v primeru, da bi bila hiša zgrajena izključno iz sredstev kredita, odplačanega s sredstvi toženčevega posebnega premoženja, bi bil materialnopravni zaključek, kakršnega je naredilo sodišče prve stopnje, pravilen. Med strankama sprejeti dogovor, da bo toženec v gradnjo vlagal denarna sredstva, ki so posebno premoženje, očitno ni bil realiziran. Ob ugotovitvi, da je bil del kredita odplačan iz tekočih, z delom ustvarjenih dohodkov, je nepomembno tudi to, kolikšen del kreditov je toženec izplačal po prenehanju izvenzakonske skupnosti. To dejstvo na višino njegovega deleža na skupnem premoženju ne vpliva. Že prvostopenjsko sodišče pa je opozorilo, da je določilo 51. čl. ZZZDR kogentne narave in ga izvenzakonska partnerja z dogovorom ne moreta izključiti ali se v naprej odreči svojemu deležu na skupnem premoženju.

Pritožbeno sodišče s pritožbo soglaša tudi v tem, da v 2. odstavku 51. čl. ZZZDR vsebovana dikcija - z delom pridobljeno premoženje – ne definira samo premoženja, pridobljenega s fizičnim delom in z denarnimi sredstvi, zasluženimi v trajanju zakonske (izvenzakonske) skupnosti. S to zakonsko dikcijo je mišljen tudi skupek opravil in aktivnosti, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja (pribavljanje gradbene dokumentacije, iskanje in izbira izvajalcev...) in tudi delo v gospodinjstvu, ki sicer nima neposrednega finančnega učinka, je pa bistvena sestavina skupnega življenja in zato ravno tako vpliva na ohranitev ali povečanje skupnega premoženja. Poleg finančnega vložka in fizičnega dela so tudi opravila, ki jih zatrjuje tožnica – oskrbovanje delavcev s hrano, pribavljanje gradbene dokumentacije, iskanje in izbira izvajalcev … - nujni sestavni del gradnje. Če je bila hiša od temeljev pa praktično do zadnje gradbene faze zgrajena v trajanju izvenzakonske skupnosti (kar trdi tožnica) in za potrebe skupnega življenja v hiši (kar tudi trdi tožnica), tožničinih aktivnosti ni mogoče opredeliti drugače kot njen prispevek k ustvaritvi skupnega premoženja in njenih vlaganj ne vrednotiti kot neznaten vložek. Ker njenega prispevka ni mogoče ovrednotiti v denarju, ga računsko ni mogoče primerjati z vrednostjo zgrajenega. Določitev deleža na skupnem premoženju zato ne more biti eksakten, matematičen izračun, ampak rezultat celovite ocene prispevkov obeh izvenzakonskih partnerjev.

Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju, zato bo toženčeva izkazana trditev, da je bilo zemljišče njegovo posebno premoženje, imela vpliv na odločitev. Zemljišče, ki ga je v skupno premoženje vložil toženec, napram stavbi predstavlja znatno vrednost, zato ta vložek posebnega premoženja v skupno premoženje nedvomno odločilno vpliva na večji delež toženca na skupnem premoženju. Ker je toženec vztrajal, da je celotna nepremičnina njegovo posebno premoženje, tožnica pa, da je celotna nepremičnina skupno premoženje, ju je, potem, ko je dokazni postopek izkazal drugače, v okviru materialnega procesnega vodstva treba pozvati, da višino deležev izkažeta s pomočjo izvedenca.

Pritožbi je pritrditi tudi v tem, da v gradnjo vloženih svojih denarnih sredstev - posebnega premoženja - toženec ni določno navedel in so njegove navedbe v tem delu pavšalne in zato nepreverljive. Pri tem je treba upoštevati, da izpovedba toženca ni del trditvene podlage, temveč le dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo navedbe o zatrjevanih dejstvih. Tudi trditve, da je njegov delež na skupnem premoženju večji zaradi višjih rednih dohodkov (plača, dnevnice) toženec ni postavil in je tudi ne dokazuje; iz tega naslova torej ne izpodbija zakonske odmeve o enakih deležih na skupnem premoženju. Trdi izključno to, da je v sporno premoženje vloženo premoženje njegovo posebno premoženje.

Ker so tudi zakonske določbe o solidarni odgovornosti za plačilo kreditov, najetih zaradi ustvarjanja skupnega premoženja, kogentne narave in obseg spornega razmerja verjetno še ni dokončen (2. in 3. odstavek 56. čl. ZZZDR), je smiselno, da stranki v izogib novim zahtevkom skušata sporno razmerje rešiti s poravnavo.

Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je odločitev prvostopenjskega sodišča na osnovi 355. čl. ZPP razveljavljena.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.