Jedro

Za prehod upnikovih pravic na tretjega na podlagi zakonske subrogacije zadošča ugotovitev, da je bila izpolnitev upnikove terjatve opravljena ter da je imel tretji pravni interes za izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka dopustilo spremembo nasprotne tožbe, podane na naroku dne 21. 11. 2008, v II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati znesek 58.798,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2005 dalje do prenehanja obveznosti, vse v 15 dneh, pod izvršbo; kar je zahtevala tožena stranka več iz naslova zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2002 do 22. 8. 2005 je v III. točki izreka zavrnilo. V IV. točki izreka je odločeno še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 10.119,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

S popravnim sklepom z dne 20. 5. 2010 je sodišče prve stopnje navedeno sodbo popravilo v izreku pod točko II, kjer je zapisan datum 22. 8. 2005, tako, da se ta pravilno glasi 22. 5. 2008, pod točko III, kjer je zapisan datum 22. 8. 2005 pa tako, da se ta pravilno glasi 22. 5. 2008; v obrazložitvi sodbe na osmi strani 4. odstavek pa je datum 22. 8. 2005 nadomestilo z datumom 22. 5. 2008. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožeča (tožena po nasprotni tožbi) stranka (v nadaljevanju tožeča stranka), in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 338. člena Zakona v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju ter v nasprotju tako z obrazložitvijo, kot tudi z izvedenimi dokazi. Sodišče je namreč odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati znesek 58.798,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2005 dalje do prenehanja obveznosti, vendar pa za tako odločitev glede obrestnega dela ni navedlo nobenih razlogov. Nasprotno, iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je tožena stranka zgoraj navedeno delno plačilo dolga upniku izvršila šele dne 22. 5. 2008, kar je nenazadnje razvidno iz potrdila o nakazilu. Zato bi lahko sodišče tek zamudnih obresti določilo kvečjemu od 22. 5. 2008 dalje in ne od 22. 5. 2005. Poleg tega je sodišče povsem napačno zaključilo, da naj bi tožnik nedvomno vedel za zamudno sodbo, ki je bila izdana v korist upnika B.. Tak zaključek ni utemeljen z nobenim dokazom, sodišče pa ga tudi ne obrazloži. Pritožnik za predmetno zamudno sodbo ni vedel, saj v kolikor bi zanjo vedel, bi se zoper njo pritožil. Prav tako napačen pa je zaključek sodišča, da bi se tožnik moral in mogel zavedati, da upnik B. s svojo terjatvijo ne bo čakal. Tožnik je že tekom predmetnega pravdnega postopka izjavil, da sta se z B. relativno dobro razumela ter da je imel namen poravnati njegovo terjatev, kar mu je tudi zagotavljal. Poplačilo njegove terjatve je tožnik nameraval izvesti po prejemu kupnine od prodane nepremičnine toženi stranki. Tožnik tako ni mogel vedeti, da bo upnik svojo terjatev vknjižil v zemljiško knjigo in tako še pred vknjižbo lastninske pravice tožene stranke, slednjo obremenil s svojo zastavno pravico. V trenutku dogovora pravdnih strank o nakupu nepremičnine slednja še ni bila obremenjena s terjatvijo upnika B., zato je napačno stališče sodbe, da je na tožniku obveznost izbrisa bremena. Tožnik bi upnika B. poplačal, v kolikor bi se tožena stranka držala dogovora iz kupoprodajne pogodbe in tožeči stranki izplača 31.000.000,00 SIT jamstvenega zneska kupnine. Ker pa mu navedenega zneska kupnine ni izplačala, tožnik ni mogel poplačati dolga do B., ki je nepremičnino obremenil. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Kot pravilno ugotavlja pritožba, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (str. 5 in 6 sodbe) najprej navedlo, da je tožena stranka delno poravnala tožnikov dolg v korist upnika B. dne 22. 5. 2008 (navedeno med pravdnima strankama niti ni bilo sporno). Ko je nato v nadaljevanju obrazložitve sodbe ugotavljalo, od kdaj pripadajo toženi stranki zakonske zamudne obresti od plačanega zneska, je pojasnilo, da ima izpolnitelj pravico od dolžnika uveljavljati zamudne obresti za čas od plačila obveznosti upniku, zaradi česar je toženi stranki priznalo zakonske zamudne obresti od 22. 8. 2005 dalje (str. 8 sodbe). Datum 22. 8. 2005 je navedlo tudi v izreku izpodbijane sodbe (iz izreka izhaja, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2005 dalje do prenehanja obveznosti). Kljub navedenemu neujemanju datumov pa po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da ima sodba pomanjkljivost, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je glede na povzeto obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje edini možen zaključek, da je prišlo pri zapisu datumov na strani osem obrazložitve in posledično v izreku izpodbijane sodbe (zgolj) do očitne pisne pomote, ki jo je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 20. 5. 2010 tudi že popravilo (v izreku in v obrazložitvi sodbe - na osmi strani 4. odstavek - je datum 22. 8. 2005 nadomestilo z datumom 22. 5. 2008). Ob tem velja še dodati, da se tudi tožeča stranka v pritožbi strinja, da je pravilen datum 22. 5. 2008. V obravnavanem primeru je tožena stranka z nasprotno tožbo zahtevala plačilo 58.798,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila. Svoj zahtevek je med drugim utemeljevala na podlagi pravil o zakonski subrogaciji.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dolžan plačati na podlagi zamudne sodbe upnikoma R. in K. B., ki sta kasneje odstopila svojo terjatev B. B., 115.000,00 DEM s pp. Na podlagi te sodbe sta upnika vložila predlog za izvršbo zoper tožnika in predlagala poplačilo terjatve s prodajo nepremičnine tožnika, ki jo je sicer slednji že pred zaznambo izvršbe prodal toženi stranki. Sklep o izvršbi z dne 13. 11. 2003 se je glasil na 58.798,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002. Dne 22. 5. 2008 je tožena stranka, ki je po zaznambi izvršbe uspela vknjižiti v zemljiški knjigi svojo lastninsko pravico na sporni nepremičnini, delno poravnala tožnikov dolg iz predmetne izvršbe oziroma zamudne sodbe, in sicer je upniku B. nakazala znesek 58.798,57 EUR. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je imela tožena stranka pravni interes za plačilo obveznosti tožnika, saj izvršba neposredno grozi njeni nepremičnini ter je pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke v korist upnika B. B..

Že navedena ugotovljena dejstva po presoji sodišča druge stopnje predstavljajo zadostno dejansko podlago za materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka na podlagi 275. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 81/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) in naslednjih členov, s katerimi je urejen institut zakonske subrogacije, upravičeno zahteva od tožnika plačilo zneska, ki ga je nakazala tožnikovemu upniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od plačila obveznosti upniku dalje. Bistvena pogoja za prehod upnikovih pravic na tretjega na podlagi zakonske subrogacije sta namreč (le), da je bila izpolnitev upnikove terjatve opravljena ter da je imel tretji pravni interes za izpolnitev.

Glede na navedeno je bilo ugotavljanje sodišča prve stopnje, ali je tožnik vedel za zgoraj omenjeno zamudno sodbo, ali bi se tožnik moral in mogel zavedati, da upnik B. s svojo terjatvijo ne bo čakal ter čigava je bila obveznost izbrisa bremen pri nepremičnini, ki je sedaj last tožene stranke, nepotrebno, saj navedene okoliščine ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev za odločitev v tem sporu. Sodišču druge stopnje se zato ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi tožnik graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o naštetih pravno nerelevantnih okoliščinah (1. odstavek 360. člena ZPP) Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in IV točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj njen odgovor ni pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).