Jedro

Pogodba o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem, ki se sklicuje na domačo prodajno pogodbo, ki je nična, ne more biti podlaga za vpis po 86. čl. ZZK. Stranka se v zemljiškoknjižnem postopku tudi ne more sklicevati na konvalidacijo domače pogodbe po 73. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Zaznamba vložene pritožbe se izbriše.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega referenta, ki ni opravil vpisa lastninske pravice pri z.k. vložku št. x k.o. S. last predlagatelja.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo predlagatelj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in dovoli predlagani vpis. Predlagatelj je izpolnil vse, kar mu nalaga zakon o zemljiški knjigi za vpis. Pogodba, ki je podlaga za vpis, je perfektna, saj ima pravno podlago v 73. čl. ZOR in je opremljena z vsem, kar mora imeti. Sodišče res pazi po uradni dolžnosti na ničnost pravnega posla. Vendar pa predlaganemu vpisu ni mogoče očitati ničnosti, saj ima jasno in pravno podlago. Zato se sodišče ne more spuščati v vsebino pogodbe na način, kot je v tem primeru.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je predlagatelj podal predlog za vpis lastninske pravice na G. R. in M. R. vsakega do 1/2 na nepremičnini na podlagi pogodbe o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem z dne 5.10.1996. Ker se je predložena pogodba sklicevala na drugo pogodbo, to je na pred desetimi leti sklenjeno domačo pogodbo (2. točka predložene pogodbe), je zemljiškoknjižni referent pravilno ravnal, ko je pozval predlagatelja, naj podlago predloži. Zemljiškoknjižni referent je pravilno ugotovil, da gre za predlagani vpis lastninske pravice in ne za usklajevanje dejanskega stanja ali kaj podobnega. Nato je predlagatelj predložil prodajno pogodbo z dne 21.3.1988 (priloga A6), ki sta jo sklenila R. S. in E. V. in ne osebe, ki naj bi se vpisale v zemljiško knjigo kot novi lastniki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za preizkus pravilnosti zemljiškoknjižnega sodišča treba uporabiti določbe Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS št. 33/95), ki urejajo pravila o vknjižbah (čl. 21) in v zvezi s postopkom za vpis določbe čl. 86 ter določba 83. čl. citiranega zakona. Vknjižba se dovoli na podlagi javne ali zasebne listine, ki mora vsebovati veljaven pravni temelj. V konkretni zadevi predlagatelj zatrjuje, da je za vpis lastninske pravice veljavni pravni temelj predložena pogodba in sicer pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, ki se sklicuje na domačo pogodbo z dne 21.3.1988. Ni mogoče presojati pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja brez podlage, ki se v sami pogodbi omenja kot razlog sklepanja pogodbe, to je domače pogodbe z dne 21.3.1988. Zemljiškoknjižni predlog, ki se sklicuje na pogodbo, ki ne vsebuje pravnega temelja (če ne bi upoštevali domače pogodbe iz leta 1988), ne bi mogla biti podlaga predlaganemu vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo. Domača pogodba pa je bila sklenjena med drugimi osebami kot je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni vsebovala vsega, kar je tedaj veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih zahteval za veljavnost pravnega posla. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko vpisa ni dovolilo, saj iz predložene pogodbe pravni temelj ni izhajal, naknadno predložena pogodba pa ni izpolnjevala vsega, kar je zahteval Zakon o kmetijskih zemljiščih; podpisali pa sta jo tudi drugi stranki kot naj bi se sedaj vknjižili kot lastnika sporne nepremičnine (primerjaj predlog in prodajno pogodbo iz priloge A6).

Na koncu je treba pritožniku pojasniti, da določbe 73. čl. ZOR ni mogoče uporabljati kot pravne podlage pri zemljiškoknjižnih zadevah oz. zemljiškoknjižno sodišče ne more ničnosti pravnega posla sanirati z ugotavljanjem eventuelne konvalidacije pravnega posla. Če so stranke izpolnile kakšno pogodbo, ki se lahko presoja v zvezi z določbo 73. čl. ZOR, bodo morale doseči te učinke v drugem postopku in nato zahtevati vpis v zemljiško knjigo.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo pri tem nobene kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 95. čl. Zakona o zemljiški knjigi). Pritožbeno sodišče je tudi odredilo izbris zaznambe vložene pritožbe, kar je tudi v skladu s citirano določbo.