Jedro

Pri tožniku, pri katerem je podana invalidnost III. kategorije, ni pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik na dan nastanka invalidnosti ni dopolnil 65 let starosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče ni dopustilo spremembe tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2013 in št. ... z dne 25. 4. 2013, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna invalidska pokojnina ter zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je tožnik izgubil službo zaradi bolezni, da ni bil deležen nobene rehabilitacije ter da se je zaradi eksistence bil prisiljen starostno upokojiti. V ponovljenem postopku je s pomočjo postavljenega izvedenca spec. ortopeda in kirurga ugotovilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 16. 4. 2013 dalje in da svojega dela „monter elektroinštalacij II“ ni bil zmožen opravljati, da gre pri tožniku za kronično progresivno obolenje na ledveni hrbtenici, ki je povzročalo kronični lumbalni sindrom z bolečinami v spodnje okončine, ki se ne da pozdraviti in se postopoma slabša ter artrozo kolkov, ki se ne da pozdraviti in se prav tako slabša ter privede do hudih okvar sklepa in zavrte gibljivosti, spremljajo jo bolečine, ki so prisotne pri mirovanju, stanje pa se da izboljšati z ustavitvijo totalne endoproteze kolka, ki omogoča boljšo hojo, izboljšana je gibljivost kolka in so bolečine manjše. Vendar osebe z endoprotezo kolka, posebej če gre za oba kolka, niso sposobne za nobeno zahtevnejše fizično delo, ne za delo v višini, prisilni drži, za dela, ki so povezana z dvigovanjem ali prenašanjem težjih bremen ipd. Pri tožniku so obstajale tudi težave po rekonstrukciji desne Ahilove tetive, ki so kronične narave in jih z zdravstvenimi ukrepi ni mogoče izboljšati za dalj časa. Te težave ne dopuščajo dela, ki je povezano s čepenjem, hojo po stopnicah ali lestvah. Tožnik ima tudi okvaro desnega očesa po poškodbi. Zaradi tega slabše vidi in ima težave pri delih, kjer je potreben dober oster vid. Vsa obolenja in stanja po poškodbah so takšna, da tožnik svojega dela „monter elektroinštalacij II“ ni bil več sposoben opravljati, je pa sposoben opravljati lažja fizična dela, ki bi jih bilo mogoče opravljati deloma sede in deloma stoje ali s hojo, brez dvigovanja težjih bremen, brez daljše prisilne drže hrbtenice, brez počepanja, brez klečanja, brez dela na višini, v polnem delovnem času 8 ur na dan. Pri tožniku tako ni podana invalidnost I. ali II. kategorije. Tožnik do dneva nastanka invalidnosti ni dopolnil 65 let in ne izpolnjuje pogoja za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, tožnik pa je bil starostno upokojen z 19. 1. 2013. 2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da se zadeva vleče že predolgo in da sodišče ves čas sledi toženki. S starostno upokojitvijo je bil krepko odškodovan, tako materialno kot psihično. Meni, da bi se mu morala zagotoviti poklicna rehabilitacija v skladu z 79. členom ZPIZ-2, kar bi se moralo izvesti že v letu 2012, ko je v mesecu januarju izgubil delo. Zaradi družinske eksistence je bil prisiljen sprejeti starostno pokojnino. Delo je izgubil 8. 1. 2012, do konca leta je prejemal denarno nadomestilo pri ZRSZ, predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa je bil podan s strani osebnega zdravnika 27. 2. 2013. V kolikor bi se invalidnost ugotovila pravočasno, bi bil deležen tudi prištete pokojninske dobe za odmero pravic na podlagi invalidnosti. Meni, da je vzrok za nastanek njegove invalidnosti nezgoda pri delu oziroma tudi poklicna bolezen. Sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo in bi invalidnost morala biti ugotovljena že leto po nastanku bolezni, ta pa je nastopila že 30. 9. 2012. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in kakor to izhaja iz dokumentacije v spisu, se je postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel s strani osebnega zdravnika tožnika dne 27. 2. 2013. V zvezi s tem je območna enota tožene stranke dne 25. 4. 2013 zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, kar je bilo potrjeno z dokončno odločbo z dne 22. 11. 2013. 6. Tožnik je v tožbi uveljavljal odpravo odločb toženke ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje invalidske pokojnine. V zvezi z navedenimi zahtevki je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem.) določa definicijo invalidnosti v prvem odstavku 63. člena. Invalidnost po tem zakonu je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V skladu z drugim odstavkom istega člena se invalidnost razvršča v III. kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. Invalidnost III. kategorije je podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

8. Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo izvedenca spec. ortopeda in splošnega kirurga primarija A.A. ugotovilo pri tožniku določene zdravstvene spremembe, ki jih z zdravljenjem ni mogoče odpraviti in pri tožniku zmanjšujejo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tožniku gre za kronično progresivno obolenje na ledveni hrbtenici, ki je povzročalo kronični lumbalni sindrom z bolečinami v spodnje okončine, nadalje artrozo kolkov, ki je kronično progresivno obolenje, ki pa se da izboljšati z vzpostavitvijo totalne endoproteze kolka. Pri tožniku obstaja tudi rekonstrukcija desne Ahilove tetive in okvara desnega očesa po poškodbi ter za amputacijo dela končnega členka desnega palca. Vendar vsa obolenja in stanja po poškodbi so takšna, da tožnik sicer ni več sposoben opravljati svojega dela „monter elektroinštalacij II“ glede na obremenitve, ki jih to delovno mesto oziroma delo ima, je pa sposoben opravljati drugo delo v polnem delovnem času s stvarnimi omejitvami. Pri tožniku je tako podana III. kategorija invalidnosti.

9. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Invalidsko pokojnino pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Nadalje zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, nadalje zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Pri tožniku, pri katerem je podana invalidnost III. kategorije ni pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik, rojen ... 1954, na dan nastanka invalidnosti, ni dopolnil 65 let starosti. Navedeno starost bo tožnik dopolnil šele v letu 2019. 10. Tožnikovi očitki, da ni določen pravilni razlog invalidnosti, niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče v zvezi z do sedaj navedenim še pripominja, da je tožnik s strani sodišča prejel izvedeniško mnenje sodnega izvedenca, za izvid in mnenje je tožnik menil, da je podano korektno in na podano mnenje ni imel pripomb. Izvedeniško mnenje je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo tako glede stopnje invalidnosti, kakor vzroka invalidnosti in so tako vse pritožbene navedbe v navedeni smeri nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), za katere tožnik ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti prej.

11. Tožnik v pritožbi navaja, da ni zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Ta pritožbena navedba je v nasprotju s tožnikovim tožbenim zahtevkom, kakor ga je oblikoval na glavni obravnavi dne 13. 4. 2015 (listovna št. 9).

12. Tožnik je na zadnji glavni obravnavi tožbeni zahtevek razširil in vtoževal še 5.000,00 EUR za materialno in nematerialno škodo. Sodišče spremembe tožbe ni dopustilo. Takšno ravnanje prvostopenjskega sodišča je v skladu s 185. členom ZPP upoštevajoč fazo postopka, v katerem je bila zadeva, ki jo je prvostopenjsko sodišče obravnavalo. Tožena stranka se s spremembo tožbe ni strinjala, to pa je potrebno od takrat dalje, ko ji je tožba vročena. Tudi v takšnem primeru lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Osnovni spor med strankama se je nanašal na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, to je priznanje invalidske pokojnine s predhodno razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti. V ta namen je sodišče pridobilo tudi izvedeniško mnenje, na katerega nobena od strank ni imela pripomb in je lahko tako postopek glede spora zaključilo.

13. Socialni spor se je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) nanašal na preverjanje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 22. 11. 2013 v zvezi z izdano odločbo Območne enote B. z dne 25. 4. 2013. Torej na uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično pravico do invalidske pokojnine. Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na to, da bi ugotovilo, da je tožnik izgubil službo zaradi bolezni, da ni bil deležen nobene rehabilitacije in da se je bil prisiljen upokojiti zaradi eksistence pravilno zavrglo, saj ne gre za spore iz 7. člena ZDSS-1 niti navedeni zahtevki ne predstavljajo pravic, za katere je sodišče pristojno odločati.

14. Tožnik v pritožbi navaja, da bi moral pridobiti tudi pravice do poklicne rehabilitacije. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije so določeni v 72. členu ZPIZ-2, tožnik navedenih pogojev ne izpolnjuje, saj pri njemu ni nastala II. kategorija invalidnosti. Pri tem pritožba prezre, da tožnik od 19. 1. 2013 niti nima statusa obveznega zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je od tega dne dalje starostno upokojen. Tudi sam postopek za uveljavljanje pravic se je začel po njegovi starostni upokojitvi konec meseca februarja 2013 s strani njegovega osebnega zdravnika. Po neprerekanem mnenju sodnega izvedenca pa je pri tožniku ocenjeno, da so bili podani vsi pogoji za III. kategorijo invalidnosti 16. 4. 2013 (torej po starostni upokojitvi tožnika).

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se odločitev lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.