Jedro

Sodišče prve stopnje je naroka pravilno opravilo v odsotnosti tožene stranke, saj je bilo toženi stranki s pravilno vročitvijo vabila na obravnavo omogočeno sodelovanje v postopku. Izostanek tožene stranke iz glavnih obravnav ni bil opravičljiv (281. člen ZPP). Pogoja za preložitev naroka sta dva – opravičilo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Zgolj pavšalno obvestilo o službeni zadržanosti in službeni poti ne zadostuje.

Na podlagi 4. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela. V skladu s 4. odstavkom 125. člena ZDR se taka odpoved poda na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu ob poteku poskusnega dela. ZDR ne predpisuje nobenega posebnega postopka za spremljanje poskusnega dela. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (vse razen v IV. točki izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 9. 2011 na podlagi nezakonite izredne odpovedi z dne 25. 9. 2011 in da mu je delovno razmerje trajalo do 1. 7. 2012 (I. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 10. 2011 do 1. 7. 2012, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 7. 2011, obračunati bruto nadomestila plač ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in mu izplačati vse ostale denarne prejemke iz delovnega razmerja (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati bruto plačo za mesec september 2011, izhajajoč iz neto zneska 800,00 EUR, ter od bruto zneska plačati davke in prispevke (III. točka izreka); kar zahteva tožnik več (poziv na delo, vzpostavitev delovnega razmerja, izplačilo neto plače za september 2011), se zavrne (IV. točka izreka); tožena stranka krije stroške postopka v znesku 867,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ker sodišče toženi stranki ni zagotovilo procesnih pogojev za sodelovanje na glavni obravnavi ter izvajanje lastnih dokazov. Predsednica senata je vabila tožnika in toženo stranko na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 7. 6. 2012 in vabilo je bilo toženi stranki vročeno istega dne, torej 7. 6. 2012 ob 12:00 uri, ko je tožena stranka v svojih poslovnih prostorih pošiljko tudi prejela. Glede na to, da je tožena stranka vabilo na glavno obravnavo prejela potem, ko se je ta že vršila, ji je bilo že s tem procesnim ravnanjem Delovnega sodišča v Ljubljani odvzeta pravica do predlaganja izvedbe dokazov in do zagovora na glavni obravnavi. Tožena stranka je že po izvedeni obravnavi prejela zapisnik iz katerega je razvidno, da je predsednica senata odločila, da se prvi narok za glavno obravnavo, kljub nenavzočnosti tožene stranke opravi. Tožena stranka je dne 27. 6. 2012 prejela več vabil za zaslišanje prič, katera je bila dolžna vročiti svojim delavcem, obenem pa tudi direktorju A.A. s pozivom, da se vse priče vabi na zaslišanje dne 5. 7. 2012 ob 12:00 uri. Tožena stranka je nemudoma sporočila sodišču, da osebe niso več zaposlene pri toženi stranki, zato je vročitev vabil neizvedljiva. Sodišče je zato razpisan narok dne 5. 7. 2012 ob 12:00 uri preložilo in ponovno vabilo priče, tožene stranke pa o novih narokih sploh ni obvestilo. Tožena stranka je prejela vabilo na poznejši narok za glavno obravnavo, razpisan 4. 10. 2012 ob 13:00 uri, obenem pa je tudi zastopnik tožene stranke prejel vabilo za zaslišanje za isti dan. V nadaljevanju postopka je tožena stranka s strani sodišča prejela obvestilo o preklicu naroka na dan 4. 10. 2012 in preložitvijo naroka na dan 11. 10. 2012 ob 13:00 uri. Prav tako je zastopnik družbe A. d.o.o., A.A., prejel novo vabilo stranki na zaslišanje. Zakoniti zastopnik tožene stranke, A.A., je po prejetju vabila za glavno obravnavo dne 4. 10. 2012, si ta dan tudi rezerviral za udeležbo na glavni obravnavi. Glede na to, da pa je bila glavna obravnava zaradi sodniške šole preklicana in prestavljena na dan 11. 10. 2012, se zakoniti zastopnik naroka dne 11. 10. 2012 ni mogel udeležiti, saj je bil – kakor to izhaja tudi iz listinske dokumentacije, ki je bila posredovana sodišču, službeno odsoten med 10. 10. in 19. 10. 2012, za kar je tožena stranka naslovnemu sodišču dne 12. 9. 2012 poslala opravičilo s prošnjo za prestavitev termina. Tožnik je dokazal službeno odsotnost – kopija letalske karte, ki je bila rezervirana pred tem, ko je A.A. prejel obvestilo o preklicu naroka z dne 4. 10. 2012. Zaslišanje zakonitega zastopnika je ključen dokaz na glavni obravnavi. Za obravnavo dne 6. 12. 2012 pa zakoniti zastopnik ni prejel vabila. Res je, da je vabilo na zaslišanje dne 6. 12. 2012 prejel A.A. osebno, sicer vročeno na napačni naslov stalnega bivališča, vendar pa se je tožena stranka zaradi njegove odsotnosti pravočasno opravičila z dokazom, ki ga je naslovnemu sodišču poslala dne 3. 12. 2012. Tožena stranka meni, da glede na to, da se zakoniti zastopnik naroka dne 6. 12. 2012 ni mogel udeležiti, saj na narok sploh ni bil vabljen, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP. Bistvena kršitev pravdnega postopka pa je podana tudi zato, ker naslovno sodišče sploh ni upoštevalo dokaznih predlogov tožene stranke, saj kljub izkazanemu vabilu ni zaslišalo oziroma ponovno vabilo priči B.B. in A.A., ki sta v predmetni zadevi ključni priči. Tožena stranka pa kljub bistveni kršitvi pravdnega postopka iz previdnosti še navaja, da je nerazumljiva trditev priče, ki jo je naslovno sodišče povzelo v obrazložitev sodbe, da naj bi se tožnik izgovarjal, da ne more ustrezno delati, ker naj ne bi imel podatkov obstoječega stanja objekta. Glede na to, da je bil tožnik zadolžen za izdelavo obstoječega stanja objekta ter je bil zato večkrat tudi na ogledu in izmerah na samem objektu, so trditve glede obstoja podatkov popolnoma neutemeljene. Pri izdelavi posnetkov obstoječega stanja projektant potrebuje objekt, ustrezno orodje za izmero le-tega ter primerno računalniško in delovno okolje. Vse citirano je tožnik imel. Po mnenju pritožbe pa je tudi nepomembno zaslišanje prič C.C. in D.D., zaposlene v tajništvu tožene stranke, ki nista pristojni ocenjevati škodo, ki je toženi stranki nastala. Škodo lahko ocenjuje le vodstveni organ v družbi oziroma drugi poslovni partnerji in investitorji, ki so v posameznem projektu sodelovali. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo priložila listinsko dokumentacijo (vprašalnik), na podlagi katerih je jasno in nedvomno razvidno, da tožnik svojih delovnih nalog ni opravil vestno in terminsko točno. Ključna priča v celotnem postopku bi bil B.B., takratni vodja gradbišča objekta oznake A., za kateri objekt je tožnik tudi izvajal posnetek obstoječega stanja. B.B. je že v vprašalniku potrdil, da ni dobil ustrezne dokumentacije kljub temu, da je tožnik več mesecev delal na izdelavi projekta. Tožnik se je tudi s takratno zunanjo sodelavko E.E. srečal le dvakrat v dopoldanskem času in ker priča ni bila zaposlena pri toženi stranki, nikakor ni mogla oceniti dela tožnika ter iz tega vidika tožena stranka ocenjuje njeno izjavo kot zgolj pavšalno ugotovitev. Neutemeljeno je tudi pojasnilo E.E., da se objekta B. ni moglo izvesti, saj obstoječa stran objekta ni bila natančno povzeta. Kot ključna naloga tožnika, pred začetkom izdelave B. projekta je bila izdelava posnetka obstoječega stanja objekta ter v kolikor je E.E. predmetni posnetek res videla in preučila je odgovornost, da posnetek ni bil natančno povzet, izključno na tožniku. S tožnikom pa je v skupni pisarni delal F.F. kot univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, vendar samo tri dni tedensko. Konkretno je tožnikovo delo spremljal v zelo kratkem obdobju, ko sta skupaj izdelovala posnetek obstoječega stanja oziroma je bil zadolžen za nadzor nad delom tožnika v okviru obstoječega stanja objekta oznake A.. Vse njegove trditve za pričanja so zelo pavšalne in neargumentirane ter kažejo na to, da F.F. ni govoril resnice, kar pa je posledica tega, da je tudi njegovo delovno razmerje prenehalo v mesecu avgustu 2012. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka, katere navaja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo predlogu tožene stranke za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče B.B. in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki sta v predmetni tožbi po mnenju tožene stranke ključni priči. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožena stranka. Navedeno ustavno jamstvo strank namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotavljajo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (Ustavno sodišče RS v odločbi Up-794/05 z dne 11. 8. 2005). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je zaslišalo priči D.D., C.C., ni pa zaslišalo priče B.B. in zakonitega zastopnika tožene stranke izključno zato, ker se nista odzvala vabilu na zaslišanje in je kasneje sodišče ugotovilo, da ima na podlagi listinske dokumentacije in zaslišanih prič dovolj podlage za odločitev. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da je bila tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, skrajno pasivna in se narokov (skupaj je sodišče opravilo 4 naroke) ni udeleževala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da stranka, ki se želi kljub svojim izostankom, kot je bilo to v primeru tožene stranke, v postopku kvalitetno pravdati in dokazovati svoje trditve, predvsem ker je na njej dokazno breme, si v takšnih primerih najame pooblaščenca za zastopanje, da ta poskrbi za njene procesne interese ter da lahko na primer pričam zastavlja vprašanja v korist tožene stranke.

Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da ji sodišče ni zagotovilo procesnih pogojev za sodelovanje na glavni obravnavi ter izvajanje lastnih dokazov. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke pravilno vabilo na razpisan poravnalni narok in narok za glavno obravnavo dne 7. 6. 2012 in ne drži trditev tožene stranke, da je vabilo prejela šele po opravljeni obravnavi, saj je iz povratnice razvidno, da je sodišče pravilno vročilo vabilo zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki se pa naroka 7. 6. 2012 ni udeležil. Na naroku je predsednica senata sprejela sklep, da se zaradi izvedbe dokazov z zaslišanjem strank ter treh prič, ki sta jih predlagali obe stranki: D.D., B.B. in C.C., le-te vabijo na naslov tožene stranke. Tožena stranka je vročilnice za navedene priče vrnila sodišču z obrazložitvijo, da navedene priče niso več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Hkrati je tožena stranka predlaga, da se razpisana obravnava z dne 5. 7. 2012 ob 12:00 uri preloži, vendar ji sodišče ni ugodilo ter je dne 5. 7. 2012 opravilo obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika, tožena stranka pa izostanka ni opravičila in se obravnave ni udeležila. Sodišče je zaradi izvedbe dokazov z zaslišanji tožnika, direktorja tožene stranke in prič D.D., C.C. in B.B. obravnavo preložilo na 4. 10. 2012, ki pa jo je naknadno zaradi udeležbe sodnice na sodniški šoli preklicalo in preložilo na dne 11. 10. 2012. O preklicu naroka in vabljenju stranke na poznejši narok za glavno obravnavo na dan 11. 10. 2012, je sodišče tudi obvestilo toženo stranko in zakonitega zastopnika ter zakonitemu zastopniku tožene stranke vročila tudi vabilo stranki na zaslišanje. Zakoniti zastopnik tožene stranke je dne 17. 9. 2012 poslal sodišču dopis „prošnja za preložitev obravnave v zadevi opr. št. I Pd 1655/2011“ in navedel, da je službeno odsoten med 10. 10. 2012 in 19. 10. 2012 in da v kolikor je potrebno bo predložil tudi dokaz o službeni poti. Sodišče prve stopnje je narok dne 11. 10. 2012 opravilo in zaslišalo priče C.C., D.D. ter tožnika ter sprejelo sklep, da se zaradi izvedbe dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in prič E.E., F.F., G.G. in B.B. glavna obravnava preloži na 6. 12. 2012. Zakoniti zastopnik tožene stranke je ponovno sodišču dne 4. 12. 2012 posredoval opravičilo zaradi odsotnosti z obravnave dne 6. 12. 2012 in navedel, da se zaradi nujnega službenega potovanja, v času od 30. 11. 2012 do 7. 12. 2012, ne more udeležiti razpisanega naroka in je predlagal preložitev naroka na kasnejši datum. Sodišče je narok opravilo, zaslišalo vabljene priče E.E. in F.F. in nato zavrnilo ostale dokazne predloge ter sprejelo odločitev.

Zakon o pravdnem postopku v 282. členu določa, da če ne pride na prvi narok za glavno obravnavo tožeča ali tožena stranka, kakor tudi če ne pride na kakšen poznejši narok tožeča ali tožena stranka, se obravnava vseeno opravi. Zato je sodišče naroka z dne 11. 10. 2012 in 6. 12. 2012 pravilno opravilo v odsotnosti tožene stranke, saj je bilo toženi stranki s pravilno vročitvijo vabila na obravnavo omogočeno sodelovanje v postopku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča izostanek tožene stranke iz glavnih obravnav ni bil opravičljiv (281. člen ZPP). Pogoja za preložitev naroka sta dva – opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS opr. št. II Ips 596/2003 z dne 11. 11. 2004 in v zadevi II Ips 247/2001 z dne 9. 1. 2002. Zgolj pavšalno obvestilo o službeni zadržanosti in službeni poti ne zadostuje. Sicer pa je sodišče prve stopnje razpisalo kar štiri naroke za glavno obravnavo in nobenega naroka se tožena stranka ni udeležila, zato so pritožbene trditve tožene stranke, da ji sodišče ni zagotovilo procesnih pogojev za sodelovanje na glavni obravnavi ter izvajanja dokazov, neutemeljena.

Na podlagi 4. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela. V skladu s 4. odstavkom 125. člena ZDR se taka odpoved poda na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu ob poteku poskusnega dela. ZDR ne predpisuje nobenega posebnega postopka za spremljanje poskusnega dela. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bilo dokazno breme na strani tožene stranke, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter tudi ne pavšalno navedene bistvene kršitve postopka, ki jih uveljavlja pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).