Jedro

Neprispevanje k stroškom vzdrževanja služnostne poti je po oceni pritožbenega sodišča lahko le podlaga za samostojen zahtevek lastnika služeče nepremičnine do lastnika gospodujoče nepremičnine. Ne more pa nuditi zaključka o pomanjkanju afinitete oziroma voditi do zaključka, da zaradi neprispevanja k stroškom vzdrževanja služnostne poti toženca nista imela osebnega prepričanja, da lahko cesto uporabljata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 214,19 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da za potrebe vsakokratnih lastnikov nepremičnine št. parcele 1284/3, k.o. ..., ki je last tožencev, ne obstaja služnostna pravica hoje in voženj v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin št. parcele 1284/1 in 1253/2, obe k.o. ..., ki sta last tožnika, ter zahtevek na povrnitev stroškov, in odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti 898,40 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, organa za BPP, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

2. Tožeča stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotnega ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Bistveno kršitev pravil postopka vidi v tem, da je sodišče 17. 5. 2016 opravilo ogled na kraju samem, a dejanskega stanja, ugotovljenega na kraju samem, ni upoštevalo. Zato sodba tudi nima razlogov in tudi ugotovitve ne ustrezajo dejanskemu stanju. Navaja, da se je nepremičnina, ki jo imata v lasti toženca, zgradila šele leta 1991. Dovozna pot do te nepremičnine je potekala po zemljišču njune pravne prednice, katere rabo sta toženca opustila brez kakršnegakoli razloga. Začela sta uporabljati pot, last tožnika. Tako tožnik kot njegova mati, njegova pravna prednica, ki je bolna in je zato podala izjavo pred notarjem, sta tožencema branila uporabo njihove ceste. Četudi je v tem postopku sodišče ugotavljalo neobstoj stvarne služnosti, bi pri tem moralo preverjati tudi dobrovernost tožencev. Že dejstvo, ki se je izkazalo tekom tega postopka, kakor tudi na ogledu na kraju samem, da toženca nikoli ne skrbita za pot, na kateri bi naj imela po mnenju sodišča služnost, kaže na nedobrovernost. Toženca nista zanikala, da nista nikoli ničesar dala za vzdrževanje sporne poti, oziroma da bi karkoli prispevala k vzdrževanju. To pomeni, da nista imela osebnega prepričanja, da lahko cesto uporabljata, saj nista do nje čutila nobene afinitete. Slednje pritrjuje dejstvu, da sta uporabljala tuje zemljišče z očitno aroganco in po sistemu dokler gre, gre. V vmesnem času pa se je pot po njunem, ki se še danes vidi in je zarasla s travo, opustila, nista je utrjevala in vzdrževala. Noben dokument v spisu, pa tudi izpovedbe prič ne potrjujejo, da bi pravna prednica, takrat ko je gradila hišo, v kateri sedaj stanujeta toženca, imela soglasje lastnika zemljišča in na zemljišču dovoz do svoje nepremičnine. Iz dokumentov, potrebnih za gradnjo, ne izhaja, da dovozna pot poteka po zemljišču tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov. Zato se predpostavlja, da je upravni organ predvidel dovoz do nepremičnine po lastnini tožencev in ne tožnika, saj za kaj takega, da bi dovozna pot potekala iz javne ceste do nepremičnine po tujem zemljišču, čeprav bi bila mogoča po lastnem, ni bilo zakonske podlage. Še danes je možno videti, in v to se je sodišče samo lahko prepričalo, da je na zemljišču, last tožencev, še vedno vidna utrjena pot in kolovoznice, ki so vodile do hiše tožencev. Toženca sta očitno po liniji najmanjšega odpora, namesto, da bi uporabljala za dovoz pot po svoji parceli, kljub stalnim prepirom uporabljala dovoz tožnika in njegovih pravnih prednikov. Zaradi tega je prišlo do ohladitve sorodstvenih razmerij in tako sorodniki, kljub temu, da so sosedje, gojijo že dolgoletne zamere, kar samo po sebi tudi nakazuje nedobrovernost tožencev. Tožeča stranka meni, da niso podani pogoji za priposestvovanje, saj lastnik gospodujoče stvari ni služnosti izvrševal v dobri veri 10 let oziroma 20 let, če lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. V danem primeru priposestvovanja služnosti ne more biti, saj stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari oziroma s silo ali zvijačo. To, da sta toženca opustila svojo pot in proti volji uporabljala pot tožnika, prav gotovo pomeni zlorabo zaupanja lastnika, nikakor pa ne dobrovernosti. Napačno je razlogovanje sodišča, da iz gradbene dokumentacije za gradnjo hiše tožencev izhaja, da je dovozna pot do nepremičnine, last tožencev, po cesti, last tožnika. Iz nobene listine in tudi iz dokazov ne izhaja, da bi toženca oziroma pravna prednica pridobila soglasje za uporabo poti. V času gradnje je še vedno bila v uporabi dovozna pot k nepremičnini po parceli, last tožencev. Šele kasneje sta uporabo te poti opustila, počasi se je zaraščala, vendar je še danes vidna. S stalnim vzdrževanjem, pa tudi z obnovo, bi toženca lahko uporabljala dovoz iz javne ceste do svoje hiše po svoji nepremičnini. Pritožnik izpostavlja dejstvo, da nobeni od prič niso poznane razmere v času pred sporom niti niso znane razmere glede asfaltiranja ceste ter tudi ne plačila. Nekatere priče so povsem naučeno ponavljale trditve tožencev o tem, da sta pomagala pri polaganju asfalta, da pa je izgradnjo ceste financirala njuna pravna prednica, pa ni bilo dokaza. Asfaltiranje je v celoti financiral lastnik zemljišča, to je tožnik, saj nelastnik tudi ne bi mogel. Pravna prednica tožencev pa je plačala asfaltiranje na parceli tožencev ter polaganje robnikov, ki jih na sporni cesti ni in se robniki ob ceste tudi ne postavljajo, in kar se tudi nanaša na dvorišče pred stanovanjsko hišo tožencev. To je sodišče lahko ugotovilo tudi na ogledu samem. Da je tožnik branil uporabo poti, je tožena stranka priznala, ne pa tudi, da so bili enakega mnenja njegovi pravni predniki. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedbe matere tožnika, ki je sama najbolj obveščena o dogajanju ter nasprotovanju lastnikov domnevne služeče nepremičnine. Iz njene pisne izpovedbe izhaja dejstvo, da sta toženca ves čas vedela, da izvršujeta uporabo sporne poti nedobroverno in na silo. Nikoli nista pokazala interesa, da bi ohranila pot po svojem, ker jima je bilo enostavneje voziti po tožnikovem, saj je ta cesto redno vzdrževal, plužil, solil in vsestransko skrbel zanjo in nenazadnje z lastnimi sredstvi tudi asfaltiral. Tožeča stranka opozarja, da občina oziroma upravna enota nikoli nista imeli zakonske podlage, da bi določala poti brez soglasja lastnikov za uporabo dovozne poti za objekte v prostoru, za katere sta izdajali upravne akte. Toženca sta si torej povsem napačno razlagala, sodišče pa jima je verjelo, da jima je upravna enota, ko je izdala gradbeno dovoljenje, dovolila pot po tujem in brez soglasja lastnika. Sodišče je pri svoji odločitvi izhajalo iz dejstva, da obstoji služnost na parceli, last tožnika, četudi ta služnost ni bila ugotovljena na način, ki ga določa zakon. Posledično tožeča stranka prereka tudi odločitev o pravdnih stroških in predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbene navedbe odgovorila in predlagala, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter tožeči stranki naloži še plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da so lastniki gospodujoče nepremičnine parc. št. 1284/3 (toženca ter pred njima njuna pravna prednica M. L.) dejansko izvrševali služnost hoje in vožnje po cestni trasi na nepremičninah tožnika parc. št. 1284/1 in 1253/2 k.o.... več kot 20 let /od leta 1990 do 2014 brez nasprotovanja lastnikov služečih nepremičnin ter brez zlorabe zaupanja lastnika ali neposrednega posestnika služečih nepremičnin, izvrševanja služnosti s silo ali zvijačo ali dovoljenosti služnosti do preklica. Sodišče je zato pravilno štelo, da je tožena stranka uspela z ugovorom, da je stvarno služnost hoje in vožnje po navedeni cesti priposestvovala (217. člen SPZ). Pritožbene navedbe pa so neutemeljene iz sledečih razlogov.

6. V zapisniku o naroku za glavno obravnavo na kraju samem dne 17. 5. 2016 ni ugotovitev o ogledu (opis ogleda), pač pa zgolj navedba, da so pravdne stranke na terenu pogledale stanje. Pravdni stranki na zapisnik nista imeli pripomb, tožnik pa tudi ni takoj, ko je bilo to mogoče, uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z opravo ogleda. Ker tožeča stranka v zvezi z ogledom ne uveljavlja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je po obrazloženem brez osnove pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo ugotovljenega dejanskega stanja na kraju samem. Ne drži niti, da sodba nima razlogov in da ugotovitve ne ustrezajo dejanskemu stanju. Sodba ima namreč zadostne razloge o pravnoodločilnih dejstvih, kot jih je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank in prič ter z vpogledom v listine v spisu.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da je pravna prednica toženih strank na parc. št. 1284/2 k.o. ... v letu 1990 in 1991 zgradila nadomestno stanovanjsko hišo. Sodišče prve stopnje pa je v točki 16 pravilno zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil navedb tožnika, da je dostop do (te) stanovanjske hiše tožencev tudi po njunih nepremičninah (po drugi poti), saj je celo tožnik sam izpovedal, da se tam ni vozilo vsaj 40 let in da se je hodilo pred 20 leti ter da se je ob gradnji stanovanjske hiše začelo hoditi in voziti po sporni cesti na njegovih nepremičninah. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da sta tožnik in njegova mati tožencema branila uporabo sedaj sporne ceste. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da tožnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal trditev o nasprotovanju tožencema in njuni pravni prednici pri uporabi sporne ceste. Pritožbeno sodišče povsem sprejema argumentacijo sodišča v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot je ugotovilo sodišče, je izkazano prvo nasprotovanje tožnika, da toženca uporabljata sporno dovozno cesto, šele z dopisom tožnikove pooblaščenke toženi stranki 25. 3. 2014, v katerem je poziv na prenehanje uporabe ceste.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da domnevna nedobrovernost tožencev izhaja iz dejstva, da toženca nista nikoli dala ničesar za vzdrževanje dovozne ceste. Kot prvo je potrebno pojasniti, da se domneva dobrovernost in ne nedobrovernost tožencev. Sicer pa morebitno neprispevanje k stroškom vzdrževanja služnostne poti ne vodi do zaključka o nedobrovernosti tožencev, ki ga pritožbeno izpostavlja tožnik. Vprašanje dobre vere pa je (najprej) dejansko vprašanje, ki se nanaša na subjektivno prepričanje osebe o pravici do služnosti (v nadaljevanju pa tudi pravno vprašanje, ko se vprašamo, ali je bilo to subjektivno prepričanje pravno lahko utemeljeno na relevantnih, objektivnih dejstvih ali pa bi, nasprotno, glede na objektivna dejstva, oseba morala in mogla vedeti, da ji ta pravica ne pripada). Neprispevanje k stroškom vzdrževanja služnostne poti je po oceni pritožbenega sodišča lahko le podlaga za samostojen zahtevek lastnika služeče nepremičnine do lastnika gospodujoče nepremičnine. Ne more pa nuditi zaključka o pomanjkanju afinitete oziroma voditi do zaključka, da zaradi neprispevanja k stroškom vzdrževanja služnostne poti toženca nista imela osebnega prepričanja, da lahko cesto uporabljata. Zato niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da pričam niso bile znane razmere glede asfaltiranja ceste in plačila. Zgolj to, da nobeni od prič niso poznane razmere v času pred sporom, kar izpostavlja pritožba, še ne pomeni, da je sodišče zmotno zaključilo o spornem dejstvu in da je tožnik uspel dokazati trditve o nasprotovanju tožencema in njuni pravni prednici pri uporabi sporne ceste. Priče so verodostojno izpovedale. In sicer sta priči V. in S. izpovedali, da v času gradnje hiše tožencev do nje ni bilo nobene druge dovozne poti, kot je sedaj sporna dovozna cesta, da jo je bilo potrebno pred gradnjo še urediti in da je pri tem pomagala tudi KS. K. M.st., K. M. ml. in K. A. pa so pojasnili, da so prvemu tožencu pomagali pri pripravi ceste za asfaltiranje (gramoziranje, planiranje, utrjevanje), da so večkrat pomagati tudi pri delu in da so se vedno peljali po obravnavani dovozni cesti ter da tožnik tožencema nikoli ni osporaval uporabe ceste.

9. Toženca sta se branila tožbenih trditev tudi z navedbami, da se je v času gradnje hiše in tudi vse od njene izgradnje 1991 dalje za dovoz in dostop do te hiše oziroma nepremičnin parc. št. 1284/2 in 1284/3 uporabljala dovozna cesta, ki od odcepa od javne poti proti nepremičninam pravdnih strank poteka po parceli tožeče stranke št. 1284/1 k.o...., in da je bila ta pot tudi v lokacijski dokumentaciji za gradnjo nadomestne hiše opredeljena kot dovoz in dostop do nje in je v njej opisana kot obstoječa nova dovozna pot. Te navedbe je tožnik prerekal z navedbami, da lokacijska dokumentacija ne vsebuje nobene določitve služnosti, prav tako ne more lokacijska informacija ustanavljati služnosti. Tožnik ni trdil, da toženca nista imela soglasja lastnika zemljišča za dovoz do svoje nepremičnine, zato ni utemeljeno niti pritožbeno navajanje, da noben dokument v spisu in tudi izpovedbe prič ne potrjujejo, da bi pravna prednica takrat, ko je gradila hišo, v kateri sedaj živita toženca, imela soglasje lastnika zemljišča, in na njem dovoz do svoje nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da geodetski načrt z dne 18. 7. 1990, lokacijska dokumentacija - poročilo z avgusta 1990 in zapisnik o predlokacijski obravnavi z dne 30. 8. 1990 potrjujejo, da je bil kot dovoz k stanovanjski hiši M. L. predviden dovoz po obstoječi novi dovozni cesti, ki je predmet tega spora. Dokazi tudi ne potrjujejo pritožbene navedbe, ki je tudi sicer zaradi neizpolnjenega pogoja iz prvega odstavka 337. člena ZPP nedovoljena pritožbena novota (tožnik to prvič navaja šele v pritožbi), da se predpostavlja, da je upravni organ predvidel dovoz do nepremičnine po lastnini tožencev in ne tožnika, saj za kaj takega, da bi dovozna pot potekala iz javne ceste do nepremičnine po tujem zemljišču, čeprav bi bila mogoča po lastnem, ni bilo zakonske podlage.

10. Tožnikovo lastno stališče, ki ga prav tako izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da se je sodišče lahko prepričalo, da je na zemljišču, last tožencev, še vedno vidna utrjena pot in kolovoznice, ki so vodile do hiše tožencev. Kot je sodišče ugotovilo in je že zgoraj navedeno, je celo sam tožnik izpovedal, da se tam ni vozilo vsaj 40 let. Zaradi navedenega ni utemeljen niti očitek, da sta toženca po liniji najmanjšega odpora, namesto da bi uporabljala za dovoz pot po svoji parceli, uporabljala sporno pot, niti sklepanje, da je prišlo zaradi tega do ohladitve sorodstvenih razmerij, kar da samo po sebi nakazuje na nedobrovernost tožencev.

11. Protispisna je pritožbena navedba, da je tožena stranka priznala, da je tožnik branil uporabo poti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta toženca in že prej njuna pravna prednica L. M. (do svoje smrti leta 2009), izvrševali služnost brez nasprotovanja lastnikov služečih nepremičnin vse do prvega nasprotovanja uporabe dovozne ceste po tožencih v letu 2014. Ker nasprotovanje do leta 2014 oziroma v zakonsko zahtevani priposestvovalni dobi ni izkazano, ni utemeljeno niti sklepanje pritožnika, da to, da sta toženca opustila svojo pot in proti volji uporabljala pot tožnika, gotovo pomeni zlorabo zaupanja lastnika. Sodišče ni ugotovilo, da bi bila toženca opustila uporabo druge poti, kot to zatrjuje tožnik, pa tudi sicer opustitev uporabe druge poti ne more predstavljati zlorabe zaupanja lastnika služeče nepremičnine. Tožnik pa tudi povsem neutemeljeno očita sodišču, da ni dokazno ocenilo pisne izjave matere tožnika, saj je to izjavo ocenilo v povezavi z dokazno oceno izpovedb pravdnih strank in drugih prič. Sodišče je namreč v točki 15 jasno obrazložilo, da na podlagi izpovedb tožnika in njegove žene ter pisne izjave tožnikove matere ne more biti prepričano o spornem dejstvu, da je tožnik nasprotoval tožencema in njuni pravni prednici pri uporabi sporne ceste, in je utemeljeno sledilo izpovedbam tožencev in prič M. K. st., M. K. ml., A. K., F. P., M. M. ter E. V. in F. S.. Pravilno je tudi zaključilo, da izpovedba tožnika o prepovedih oziroma nasprotovanju (vse do dopisa odvetnice v letu 2014) ni potrjena tudi z nobenim listinskim dokazom.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam tožencev v odgovoru na pritožbo, da v tem sporu ne gre za spor o morebitni ukinitvi obstoječe služnosti ali za spor o nujni poti. Čeprav drži, da je lastninska pravica ustavno varovana, bi bilo vprašanje, ali je dovoz do nepremičnin tožene stranke mogoče urediti po lastnem zemljišču, pomembno le v sporu o morebitni ukinitvi obstoječe služnosti ali sporu o nujni poti. Navedeno je odgovor na pritožbeno navedbo, da se je Ustavno sodišče že večkrat opredelilo, da ni mogoče v prvi vrsti obremenjevati tujih zemljišč, če se da priti do nepremičnin po lastnem zemljišču, kot je možno v spornem primeru.

13. Nenazadnje so neutemeljeni očitki tožnika, da obstoj služnosti ni bil ugotovljen na način, ki ga določa zakon. Sodišče prve stopnje je namreč o tem odločilo kot o predhodnem vprašanju. Zato je neutemeljeno zatrjevanje v pritožbi, da sodišče s sedaj izpodbijano sodbo ni ustanovilo služnosti.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa mora, glede na to, da se je v odgovoru na pritožbo konkretizirano opredelila do pritožbenih navedb, povrniti pritožbene stroške, saj so le-ti potrebni pravdni stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člen ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk in ne priglašenih 500 točk glede na tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18/2 Odvetniške tarife - OT (spori o osebnih in stvarnih služnostih 300 točk), do povrnitve materialnih izdatkov v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (11. člen OT) ter do povrnitve 22 % DDV (12. člen OT), skupaj tako do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 214,19 EUR. Tožeča stranki ji mora stroške povrniti v roku 15 dni, za primer zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).