Jedro

Zožen prehod ne ovira dotedanjega načina izvrševanja posesti, zato je sodišče prve stopnje tožnikoma utemeljeno odreklo posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da ju je toženec motil v zadnji mirni posesti zidu in garažnih vrat, ki stojijo na zahodnem delu parc. št. 68/1 k.o. x., s tem, da je preko svojih izpolnitvenih pomočnikov v celoti odstranil garažna vrata višine 2 m in širine 2,4 m ter del zidu okoli podboja prej stoječih vrat in na tem mestu zgradil nov betonski obod z vertikalnim betonskim stebrom na sredini in da je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da mora odstraniti vertikalni betonski steber na sredini ter da se mu v bodoče prepoveduje s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v posest tožnikov. Hkrati je tožnikom naložilo, da tožencu povrneta stroške pravdnega postopka v znesku 1.168,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/07; UPB 3; št. 45/08 - ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je pri odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je odločalo o povsem drugem predmetu. Spregledalo je, da je predmet tožbenega zahtevka motenje posesti nad zidom in garažnimi vrati in je obravnavalo pravico do uporabe prehoda in motenja posesti prehoda, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Ker uveljavljata posestno varstvo nad garažnimi vrati, ki je premičnina in nastalo motenje v zvezi z navedenim, ne pa posestno varstvo prehoda oziroma pravice do uporabe prehoda, so za predmetni postopek nepomembni širina in višina prehoda ter način izvrševanja pravice prehajanja. Toženec je samovoljno odstranil garažna vrata in posegel v normalno izvrševanje posesti, ki sta jo imela nad garažnimi vrati. Garažna vrata sta v letu 1977 sama naročila in poskrbela za vgradnjo, sama sta zanje skrbela in jih vzdrževala (čistila in barvala). Hiša stoji tik ob glavni cesti in jo od ceste loči pločnik. Vhod v hišo in klet je bil varovan s predmetnimi vrati, ki so onemogočala poglede mimoidočih z ulice v prehod in s tem zagotavljala njuno zasebnost. Skozi prehod vstopajo v stanovanjski del hiše in v klet, pri čemer stanovanjski del hiše in klet nista povezana in so garažna vrata varovala zasebnost pri prehajanju iz stanovanjskega dela v klet. Lahko sta hodila v pižami ali oblečena v domača oblačila. Pri vhodu shranjujeta tudi kolesa in motorno kolo. Zaradi odstranitve garažnih vrat obstaja večja nevarnost za odtujitev. Stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje ni dovolj obrazložilo in konkretiziralo. Prepričana sta, da je sodišče tožencu priznalo previsoke pravdne stroške, saj gre za nizko vrednost predmeta (2.500,00 EUR).

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev ter priglasil stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da toženčevo ravnanje (toženec je odstranil garažna vrata ter del zidu okoli podboja prej stoječih vrat in na tem mestu zgradil nov betonski obod z vertikalnim betonskim stebrom na sredini, pri čemer je imel za poseg ustrezna dovoljenja) ni motilno. Ugotovilo je, da sta tožnika in njuni ožji družinski člani imeli le pravico do prehoda v svoje prostore, ki z rekonstrukcijo prehoda ni niti onemogočen niti otežen (prehod je na vsaki strani stebra širok 96 cm).

6. Sodišče prve stopnje ni odločalo o „povsem drugem predmetu“ kot trdita pritožnika in tudi ni „prekoračilo tožbenega zahtevka“ (tretji odstavek 350. člena ZPP), kot uveljavljata. Tožnika v ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka sicer res navajata, da sta bila motena v „zadnji mirni posesti zidu in garažnih vrat,“ vendar pa v pravdah zaradi motenja posesti ugotovitveni del zahtevka ni odločilnega pomena. Povezan je z dajatvenim zahtevkom (vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da odstrani vertikalni betonski steber na sredini). V teoriji se celo postavlja vprašanje, ali je v sporih zaradi motenja posesti ugotovitveni del tožbenega zahtevka potreben (1). Utemeljenost tožbenega zahtevka se presoja na podlagi dejstev, ki jih mora tožnik navesti v tožbi (212. člen ZPP). To pomeni, da mora navesti tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. Ta dejstva morajo izkazovati, da obstoji istovetnost med tožbenimi dejanskimi trditvami in tistimi dejstvi, ki sestavljajo dejanski stan določene pravne norme, katere uporaba pogojuje takšno pravno zaščito, ki jo tožnik zahteva. Sodišče je na trditveno podlago vezano (2. člen ZPP), kar pomeni, da tožnik z njo začrta obravnavo zadeve. V trditveni podlagi tožbe (II. točka) pa tožnika navajata, da sta preko garažnih vrat, ki jih je toženec nezakonito odstranil, imela dostop do podhoda in preko njega do glavnih vrat stanovanjske hiše. Trdita, da je prehod sedaj oviran (garažna vrata so bila široka 2,4 m, širina odprtine na vsaki strani prečnega betonskega stebra je le 95 cm, morala pa bi biti vsaj en meter; oviran je nemoten dostop do vhodnih vrat njune stanovanjske hiše; ozka odprtina ne bo omogočala prenosa nobenega širšega predmeta v stanovanjsko hišo,...). Upoštevaje trditveno podlago je zato sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kakšen pomen ima zoženje prehoda. Sicer pa je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z napotki sklepa višjega sodišča z dne 8. 12. 2011, s katerim je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi toženca in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje z dne 13. 5. 2011. V odgovoru na pritožbo sta tožnika takrat poudarjala, da sta imela v posesti tudi prehod, ki sta ga vsakodnevno uporabljala.

7. Sodišče prve stopnje je (tokrat) dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Ob (neizpodbijani) ugotovitvi, da so vse pravdne stranke in njihovi obiskovalci uporabljali vhod, ki je v naravi predstavljal garažna vrata ter del zidu, v katerega so bila ta garažna vrata vgrajena, je materialnopravno pravilno uporabilo 35. člen Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami - SPZ). Ob ugotovitvi, da zaradi toženčevega posega tožnika nista ovirana pri uporabi prehoda, je materialnopravno pravilno tožnikoma odreklo posestno varstvo.

8. V neizpodbijanih ugotovitvah, ki sicer temeljijo na ugotovitvah ob ogledu (prehod na levi strani vertikalnega stebra gledano z ulice je širok 96 cm, na desni strani 96,5 cm, širina samokolnice med ročaji pa znaša 69 cm), je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za zaključek, da zoženje prehoda (iz 2,4 m na sedanjo širino 96 cm zaradi postavljenega sredinskega stebra) ne otežuje prehoda (ne ovira dotedanjega načina izvrševanja posesti tožnikov). Zaradi zoženega prehoda tožnika nista motena pri vožnji drv s samokolnico preko novo zgrajenega prehoda, preko rekonstruiranega prehoda pa je možno pripeljati tudi motorno kolo, ki je sicer parkirano v notranjosti prehoda za ograjo.

9. Tožnika zmotno ocenjujeta, da so širina in višina prehoda ter način izvrševanja pravice prehajanja skozi prehod nepomembni, sicer pa obrazloženo tem ugotovitvam sodišča prve stopnje ne nasprotujeta. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijata s trditvami, ki jih prvič podajata v pritožbi, pri čemer pa ne izkažeta (ne navajata razlogov), da jih brez svoje krivde nista mogla uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Trditve, (1) da je toženec z odstranitvijo vrat posegel v izvrševanje posesti vrat, ki sta jih izvrševala s tem, da sta za vrata skrbela sama in jih vzdrževala (čistila, barvala), (2) da so garažna vrata onemogočala poglede mimoidočih z ulice v prehod, s čimer je bila zagotovljena njuna zasebnost (garažna vrata so varovala njuno zasebnost pri prehajanju iz stanovanjskega dela v klet), (3) da obstaja večja nevarnost za odtujitev koles in motornega kolesa, ki ju shranjujeta pri svojem vhodu, so pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Z njimi zato pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja tožnika ne moreta uspešno izpodbiti. Tudi trditev, da je tožena stranka motila njuno posest nad vrati s tem, ko je vrata odstranila in odvrgla, je pritožbena novota, ki za povrh nasprotuje trditvam v tožbi (II. točka), v katerih tožnika navajata, da jima je toženec vrata po odstranitvi izročil. 10. Sodišče prve stopnje je stroške toženca odmerilo na podlagi predloženih stroškovnikov (v stroškovnikih je označilo, katere stroške priznava, na kakšni podlagi in v kakšni višini), s čimer je omogočen preizkus pravilnosti odločitve. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je vrednost spornega predmeta 2.500,00 EUR (pritožbena trditev, da je sodišče priznalo previsoke pravdne stroške glede na nizko vrednost spornega predmeta). V skladu z Zakonom o Odvetniških tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in nadaljnji - ZodvT), je priznalo (nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 136,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 126,00 EUR, nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 168,00 EUR,...). Materialnopravni preizkus pravilnosti odmere stroškov je pokazal, da so le-ti odmerjeni pravilno.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženčevega odgovora na pritožbo, glede na njegovo vsebino, sodišče druge stopnje ne ocenjuje kot potreben strošek (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

(1) Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik Ljubljana, 1993, stran 312 in 313