Jedro

Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev za plačilo obveznosti v 24 obrokih iz 101. člena ZDavP-2, prav tako pa tudi ne pogojev iz 1. odstavka 103. člena ZDavP-2, ji je bilo na podlagi 2. odstavka 103. člena ZDavP-2 odobreno obročno odplačilo davčnega dolga v treh obrokih, kar je zanjo glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje po določbah ZDavP-2 najugodnejša odločitev. Z razlogi, ki jih tožnica dodatno uveljavlja v tožbi, ne more uspeti. Predmet tega upravnega spora je namreč izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa o obročnem plačilu davčnega dolga, glede na dejansko stanje, kot je obstajalo in bilo ugotovljeno v času odločanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 4292-6405/2009-140821-01 z dne 1. 9. 2010 je Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se zahtevku tožnice za obročno plačevanje davčnega dolga ugodi in se ji odobri obročno plačevanje dolga v skupni višini 581,68 EUR v treh mesečnih obrokih (1. točka izreka). Pri tem se za čas, ko je dovoljeno obročno plačilo, zaračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, kot je veljala na dan izdaje odločbe (II. točka izreka). Navedeno je še, da bodo v primeru, če davek na bo plačan v določenih rokih, obračunane zamudne obresti in da davčnemu organu stroški niso nastali, davčna zavezanka pa sama trpi stroške postopka (III. in IV. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnica dne 29. 12. 2009 vložila vlogo za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavarovancev prostovoljnega zavarovanja. Po določbi 228. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Davčna uprava RS opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter pobira, izterjuje, odpisuje, delno odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje, skladno s kriteriji, ki jih določi svet zavoda. Prvostopenjski organ se sklicuje na 1. člena Sklepa o določitvi kriterijev za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Uradni list RS, št. 106/05, v nadaljevanju Sklep) in poudari, da se za odpis, delni odpis, odlog in obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uporablja kriterije, kot jih določa Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09 in 1/10-popr., v nadaljevanju ZDavP-2). Navaja še 101. člen ZDavP-2 ter 1. odstavek 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07 in 102/07, v nadaljevanju Pravilnik), po katerem mora davčni organ pred izdajo odločbe o odlogu oziroma o obročnem plačilu zapadle davčne obveznosti na podlagi podatkov, navedenih v vlogi in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu, ki je podal vlogo, ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. Na zahtevo davčnega zavezanca davčni organ pri odločanju upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

Skladno s 36. členom Pravilnika davčni organ lahko dovoli odlog oziroma obročno plačilo zapadle davčne obveznosti davčnemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Na podlagi Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. julija 2009 (Uradni list RS, št. 53/09), znaša usklajeni znesek minimalnega dohodka 226,80 EUR. Nadalje navaja, katere podatke je pridobil po uradni dolžnosti in katera dokazila je predložila tožnica, povzema ugotovitve postopka ter na podlagi pridobljenih podatkov ugotavlja, da povprečni mesečni dohodek na družinskega člana pri tožnici znaša 617,74 EUR. Nato sklene, da mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s Pravilnikom, presegajo dvakratni znesek dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in zato zahtevek, glede na mesečni dohodek na družinskega člana, zavrne.

Ugotovi pa, da tožnica izpolnjuje pogoje za obročno odplačevanje davka, in sicer v 3 mesečnih obrokih, skladno z 2. odstavkom 103. člena ZDavP-2. Skladno z 2. odstavkom 103. člena ZDavP-2 namreč davčni organ dovoli obročno plačilo davka v največ 3 mesečnih obrokih, če davčni zavezanec - fizična oseba davka ni zmožen plačati v enkratnem znesku in ne more zagotoviti zavarovanja ter se davek ne nanaša na opravljanje dejavnosti. Ker tožnica po navedenem izpolnjuje pogoje za obročno odplačevanje davka v 3 mesečnih obrokih, se ji odobri obročno plačevanje davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavarovancev prostovoljnega zavarovanja v 3 obrokih. Pojasni še, da se za čas, ko je dovoljeno obročno plačilo davka, za neplačane davke (vključno z zamudnimi obrestmi) po 104. členu ZDavP-2 zaračunavajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan izdaje odločbe o obročnem plačilu.

Tožnica je zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-31-16/2011-2 z dne 21. 3. 2011 zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve najprej navaja relevantne določbe ZDavP-2 in Pravilnika. Sklicuje se tudi na določbe Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-UPB2 in naslednji), po katerih znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 226,80 EUR. Navaja še, da je v 2. odstavku 103. člena ZDavP-2 določeno, da se davčnemu zavezancu - fizični osebi, ki ne opravlja dejavnosti, davka pa ni zmožen plačati v enkratnem znesku in ne more zagotoviti zavarovanja, lahko dovoli obročno plačilo davka v največ 3 mesečnih obrokih.

Drugostopenjski organ je ob vpogledu v prvostopenjsko odločbo in listine v spisu ugotovil, da je dohodek na družinskega člana v šestih mesecih pred vložitvijo vloge znašal 617,74 EUR mesečno. To pa pomeni, da so dohodki na družinskega člana presegali višino, do katere je mogoče omogočiti obročno plačilo na podlagi 101. člena ZDavP-2. Prvostopenjski organ pa je ugotovil, da tožnica obveznosti ni zmožna plačati v enem znesku, in ji je omogočil obročno plačilo v 3 mesečnih obrokih na podlagi 103. člena ZDavP-2. Glede na navedeno drugostopenjski organ ugotavlja, da je odločitev pravilna. Tožnici še pojasni, da se davčnim zavezancem lahko omogoči obročno plačilo v 24 mesečnih obrokih le v primeru, ko bi bilo ogroženo preživljanje zavezanca, če bi bil dolg plačan v enkratnem znesku. Pravilnik pa določa, da bi bilo preživljanje ogroženo v primeru, ko dohodek na družinskega člana ne presega višine 453,60 EUR. V konkretnem primeru pa ta pogoj ni bil izpolnjen.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija z laično tožbo. V tožbi navaja, da so zanjo trije obroki preveč. Navaja tudi, da ji je februarja 2011 umrl mož, ki jo je preživljal. Ob tem so ji nastali tudi stroški, ima pa tudi še druge finančne obveznosti. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, sodišče še dodaja: V zadevi ni sporno, da tožnica pogojev za plačilo obveznosti v 24 obrokih, ki so določeni v 101. členu ZDavP-2, ne izpolnjuje. Prav tako tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 1. odstavku 103. člena ZDavP-2. Tako je bilo v obravnavanem primeru odločeno na podlagi 2. odstavka 103. člena ZDavP-2, po katerem lahko davčni organ dovoli obročno plačilo davka v največ treh mesečnih obrokih, če davčni zavezanec - fizična oseba, davka ni zmožen plačati v enkratnem znesku in ne more zagotoviti zavarovanja ter se davek ne nanaša na opravljanje dejavnosti, kar sta navedla že oba davčna organa. Tožnici je tako bilo odobreno obročno odplačilo davčnega dolga v treh obrokih, kar je za tožečo stranko, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, skladno z določbami ZDavP-2 najugodnejša odločitev.

Z razlogi, ki jih tožnica (dodatno) uveljavlja v tožbi, pa v upravnem sporu ne more uspeti. Predmet tega upravnega spora je namreč izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa o obročnem plačilu davčnega dolga, glede na dejansko stanje, kot je obstojalo in bilo ugotovljeno v času odločanja.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijani akt je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Sodišče je zato tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).